Kratek obisk Londona pred dvema tednoma je bil - klišejsko ali ne - balzam za mojo dušo. Ljudje se opravičijo, če ti v galeriji zastrejo pogled na sliko, opravičijo, če te na podzemni stisnejo ali žoknejo s komolcem in vedno, vedno stojijo v vrsti v istem vrstnem redu kot so prišli. Gre za osnovno dejstvo, da priznavajo, da si v njihovi bližini in da s svojimi dejanji vplivajo tudi nate. Zato se jim zdi primerno, da ti povedo, da vsega ne naredijo namenoma.
Nikoli ne bom pozabila dogodka, ko je nek Londončan v trgovini do čakalne vrste prišel z napačne strani in je, namesto da bi se postavil v vrsto, prišel tik pred blagajno. Ko je spoznal svojo napko, se je obrnil in šel na konec čakalne vrste. Kaj takega se v Sloveniji ne bi zgodilo nikoli. Ne, ker v naši mali balkanski državici so ljudje prepričani, da je življenje borba in da se je treba obupno grebsti, vrivati in gristi (ne da bi pomislil na druge), da v življenju kam prideš. Da s takim vedenjem prizadeneš (ali vsaj negativno zaznamuješ) druge ljudi se menda nikomur ne zdi sporno. In ljudi prizadaneš, ker se obnašaš, kot da ne obstajajo. Po domače: narediš se Francoza. Res tipična slovenska navada.
Dva dni nazaj sem šla na pošto. Pri okencu je že stal nek gospod in čakal na uslužbenko, dva metra stran od okenca pa je stala neka gospa in si nonšalantno ogledovala razglednice; ni dajala nobenega znaka, da stoji v vrsti, da jo sploh zanima, kaj se dogaja pri okencu. Mislia sem, da morda čaka gospoda pri okencu, da opravi in gresta skupaj dalje.
Postavila sem se v vrsto za gospodom. Gospa tiho in ne reče nič, ogleduje si razglednice. Ko se je poštna uslužbenka vrnila, se gospa postavi v vrsto vzporedno, pol metra od mene. Spet ne reče ničesar. In ko gospod pri okencu opravi, se gospa dobesedno zapodi k okencu, ter uslužbenki hiti razlagati, kaj bi rada. Jasno je, da mi v svoji strahopetnosti ni namenila niti pogleda.
Razjedilo me je do konca. Je tako težko reči "Gospodična, grem lahko pred vami, imam samo eno pismo?", (ko sem se postavila v vrsto) "Gospodična, tudi jaz čakam v tej vrsti", "Gospodična, me lahko spustite naprej, bom hitro opravila..."
Ne, taka osnovna vljudnost je za Slovence preveč. Delajo se kot da te ne vidijo in ne opazijo, čeprav sama vem, da to ni možno. In ko naredijo kaj narobe, nikoli niso toliko junaka, da bi rekli oprosti ali žal mi je.
Žal to ni edina taka izkušnja. V Cankarjevem domu se v vrsto za plašče ob koncu predstave tradicionalno vrivajo vsi. Od študentov v kavbojkah do uglajenih gospa, ki za vratom nosijo pol draguljarne. Vsi gledajo stran, nikoli te ne pogledajo v oči, ampak se vsakič, ko se vrsta premakne, zrinejo bolj proti ospredju. Kot da jim tista minuta, ki jo prihranijo z vrivanjem toliko pomeni. Nikogar seveda ne briga, kaj s takim nonšalantnim ignoriranjem sporočajo okolici. In da jim, ko bodo sami prejemniki takega obnašanja, to ne bo prav nič všeč.
Gospe, ki se je na pošti s tako malo takta in vljudnosti vrinila predme, sem ob odhodu poslala ubijalski pogled. Samo upam lahko, da bo drugič bolj premislila, preden se bo grebla za ukradene minute.
Labels: life, random ramblings
