Randomramblings

Verjetno mi nikoli ne bo jasno, zakaj ljudje vse zdravnike enačijo. Po eni slabi izkušnji kar naenkrat vsi zdravniki postanejo isti, vsi enako arogantni, enako nesramni, enako nesposobni. Če greš k frizerki, ki svoje delo slabo opravi ali si zaradi drugih razlogov nezadovoljen, ne rečeš, da nikoli več ne boš šel k frizerki, ampak greš naslednjič k drugi frizerki oz. frizerju. Če avto odpelješ k avtomehaniku, ki svoje delo slabo opravi, se ne odpoveš avtomehanikom za zmeraj, ampak greš naslednjič k drugemu.

Če imaš slabo izkušnjo z enim zdravnikom, pa redko ali nikoli tega zdravnika ne zamenjaš, ampak se vsakič, ko prideš v ambulanto na dolgo in široko pridušaš, kako je zdravstvo tam, kamor sonce nikoli ne posije. Ali pa se odločiš, da boš vse svoje zdravstvene težave zdravil samo še alternativno. Ali pa začneš zdravnikom in zdravstvenem osebju groziti s tožbami ali celo nasiljem, ker misliš, da se bodo tako zate bolj potrudili. Redko (ali bolje rečeno nikoli) pa se tak človek vpraša, kako bi se odzval sam, če mu nekdo ob prvem stiku zagrozi, da bo še obžaloval, če bo pri njem naredil strokovno napako. Ne vpraša se niti, kako se počuti naslovljeni, če je prvi stik z njim verbalno nasilje in grožnja. Bo to res prepričalo zdravnika, da bo ravnal "bolj" strokovno, se za bolnika "bolj" potrudil ali mu bo vse skupaj priskutilo in ga bo resno srbelo, da bi takemu bolniku pokazal vrata?

Verbalno in drugačno nasilje je v zdravstvu skoraj del vsakdana. Vem za zdravnico, ki jo je pijani pacient skušal brcniti v glavo, ko je oskrbovala njegove poškodbe. Vem za drugo zdravnico, ki je bolnico s hudo pljučnico na dnevnem hospitalnem zdravljenju nemudoma odpustila v domačo oskrbo. Ugotovila je namreč, da si je bolnica, ki je bila zaradi bolezni ogrožena, prizadete so bile njene vitalne funkcije, sama odklopila infuzijo z antibiotikom in šla na teraso kaditi (seveda pa tega ni povedala nikomur). Vem za starejšega kirurga, ki se je med manjšo operacijo kožne spremembe pri znanem narkomanu, okuženem z virusom hepatitisa C, zbodel z iglo in s tem tvegal okužbo z neozdravljivo boleznijo. Vem za tridesetletnega bolnika, ki je doživel že šesti (!) miokardni infarkt, pa je vsakič že v bolnišnici ob odprtem oknu začel kaditi, seveda zdravil ni jemal, ker je menil, da mu ne pomagajo. Vem za starejšo bolnico, ki pri višini približno meter in pol tehta 165 kilogramov in ji z nobeno aparaturo ne morejo izmeriti krvnega tlaka, ker ima tako velik obseg nadlahti. Seveda ne vidi razloga, da bi shujšala. Vem za bolnike, ki neprestano hodijo na preglede k osebnemu zdravniku zaradi nenujnih, kroničnih težav, pa se nikoli ne naročijo na pregled.

Skratka, poznam številne primere, ko je velik del krivde za neoptimalno zdravljenje zelo jasno na strani bolnika, pa se o tem nikoli ne govori. Nikoli v časopisu ne zasledim velikega naslova, ki bi izpostavljal tudi vlogo bolnika pri skrbi za lastno zdravje. V mentaliteti ljudi obstajajo samo pravice bolnika in dolžnosti zdravnika; o dolžnosti bolnika, da skrbi za lastno zdravje in o pravicah zdravnika npr. do počitka in malice med delovnim časom, pa - nič. Takoj, ko obstaja sum, da je morda zdravnik svoje delo opravil neoptimalno,  se začnejo pojavljati anonimne in manj anonimne, posredne in neposredne grožnje ter odkrite žalitve in sovražni govor. Uravnotežen pogled?

V zadnjem času sem zasledila dva izvrstna prispevka, ki razkrivata, v katerem grmu tiči zajec ob preklicih dela preko zakonsko določenega časa. Intervju s Konradom Kuštrinom v Mladini mi bo najbolj ostal v spominu po besedah intervjuvanca: "Dokler prisotnost v bolnišnicah prek 40 ur ni bila šteta v delovni čas, ni nikogar zanimalo, koliko časa zdravniki preživimo v bolnišnicah. Mnogi moji predhodniki so desetletja dežurali po desetkrat ali petnajstkrat na mesec. Življenje so pustili v bolnišnicah, pa se takrat nihče ni spraševal ne o kakovosti njihovega dela ne o kakovosti njihovega življenja. Zdaj ko je to postalo delo, za katero smo plačani, pa je naenkrat opaziti strašno skrb. Zame je to dvolično."

Prispevek kirurga doc. dr. Ahčana v zadnji Sobotni prilogi je pošten in uravnotežen vpogled v delo in delovanje zdravnika. V mislih se pogosto vračam v vrsticam na začetku članka: "Danes Kranjci zelo pogosto obiščejo maloštevilne zdravnike. Švedska ima 357,9 zdravnika na 100.000 prebivalcev, Slovenija pa 238,4. Ob tem je treba poudariti, da imajo na Švedskem v ambulantah 2,8 obiska na osebo na leto, v Sloveniji pa 6,6. Z drugimi besedami imamo v primerjavi s švedskimi kolegi 33 odstotkov manj zdravnikov in približno trikrat več obiskov v ambulantah (podatki iz vladnega gradiva). V nasprotju s Švedsko zdravnike pri nas imenujejo tudi bela drhal, bela sodrga, bela mafija, bogovi v belem, golazen, zaslužkarji, paraziti nacije, ki so študirali na račun davkoplačevalcev ... Prestrašen šestletni škrbasti pobček, z razpočno ranico na bradi, s solznimi očmi na operacijski mizi v šivalnici zabrusi kirurgu: »Dohtar, če me ne boš lepo zašil, te bom tožu. Tud oči je tko reku.« Pa reče očka deklice s povišano temperaturo in izpuščajem, z mobitelom v roki, pediatrinji: »Prosim, da mi otroka takoj pozdravite, ker njena bolezen vpliva na moj delovni proces.« »Pa kaj se vi zajebavate, vse vas je treba postrelit, banda pokvarjena …« se sliši med množico ljudi v ambulanti. Razmere so postale nevzdržne, javno mnenje o zdravniškem delu pa porazno. Glede na število negativnih zapisov, izbrane besede v naslovih prispevkov in količino prispevkov so bili izpolnjeni vsi pogoji kaznivega sovražnega govora proti skupini ljudi. Zdravniki smo v zadnjih letih imeli več negativnih zapisov kot Romi in homoseksualci skupaj."

Labels: medicine, slovensko