Saturday, March 08, 2008

Šok terapija ali privajanje na umrljivost

Teorija ni praksa.

Kljub temu da so me smrti v mojem življenju globoko pozitivno zaznamovale, se na smrti v svojem profesionalnem življenju še navajam. Vsaj malo me pretrese, ko s profesorji in asistenti diskutiramo kak primer, kjer zaključijo z besedami "Žal je bolnik preminil.", "Žal se bolnik ni odzival na nobeno zdravljenje.", "Bolezni se ni dalo več zaustaviti."

Danes pa me je prva taka šok terapija v ponižnosti doletela doma. Ob zajtrku listam časopis, z enim očesom preletim osmrtnice in zagledam ime, ki mi je čudno znano. Niti sekunde nisem potrebovala, da sem ime bolnika povezala z obrazom in z dnevom, ko smo z mentorjem diskutirali ta primer. Prognoza je bila sicer daleč od pozitivne, celo od obetavne. Ampak nikoli si ne bi mislila - morda se tu še kaže moja nedolžnost - da bom nekaj dni kasneje pri zajtrku prebrala dotično osmrtnico.

Tanka je črta, ki nas loči od onstranstva.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 11:36 | 0 comments | links to this post