Monday, November 19, 2007

Zdravniki bodo menda stavkali


In javnost bo spet stegovala jezike na račun pogoltnih zdravnikov, ki menda bolnika niti pogledajo več ne, če za to niso posebej plačani.

Hecno je to, da v očeh javnosti ni nizkotno, če delavci potožijo, da nimajo denarja za kruh in grozijo s stavko. Če pa to storijo domnevno bogati zdravniki, pa gnojnica leti z vseh strani. Moralno-etični pritisk na stavkajoče zdravnike je izjemen in izvira predvsem v neobveščeni javnosti. Redkokateri zdravnik bo dejansko stavkal - torej izjemno malo je takih, ki na dan stavke svojih bolnikov ne bi pogledali in spremljali njihovega stanja. Nujne operacije se bodo še vedno izvajale, ljudje bodo tudi na ta dan rešeni pred srčnim infarktom in drugimi akutnimi in življenje ogrožajočimi boleznimi.

Ampak če "bogati" zdravnik 20 let odplačuje kredit za stanovanje in če so v Avstriji plače zdravnikov veliko višje kot v Sloveniji in če so se v zadnjem letu stroški bivanja bistveno povečali, kaj drugega (nam) sploh še preostane?

Labels: ,

posted by Nadezhda | 12:56 | 5 comments | links to this post

Saturday, November 03, 2007

In vendar se vrti

Prejšnji teden sem dobila e-mail, v katerem me je pošiljatelj spraševal, zakaj menim, da imajo Slovenci tako negativen odnos do zdravnikov. Na to vprašanje bom odgovorila na blogu, ker se mi zdi zanimivo za širšo debato.

A še preden sem sploh začela pisati svojo razlago in interpretacijo stanja... šok!

Kot vedno imajo ljudje moč, da te presenetijo. Že dolgo sem zgrožena nad tendenciozno negativno publiciteto, ki jo dobivajo zdravniki - ne duha ne sluha o pohvalah dobrim zdravnikom (študije kakovosti, ki se v slovenskem zdravstvu izvajajo že število let, objavlja samo časopis Isis, napol interen časopis Zdravniške zbornice Slovenije, ki ga menda berejo samo zdravniki, ti pa tako ali tako vedo, kakšno je stanje), samo nenehno zlivanje gnojnice in malodane pozivi k javnem sežiganju zdravnikov na grmadah.

Od tega, da so (smo) menda vsi po vrsti nesposobni, neprijazni, bogovi v belem (tale mi je res uganka!), vzvišeni, diktatorski, ne prenesejo vmešavanja, obsedeni z denarjem in bi naredili vse - vključno s povzročanjem neposredne škode bolniku - da bi le zaslužili nekaj evrov več, ... seznam gre v neskončnost. No, temu spisku se je pred nekaj urami pridružil nov samostalnik. Smo tudi mesarji. (Glej 23. komentar avtorice ramalak.)

Očitno sem dolga leta živela v zmoti, ko sem mislila, da je za opravljanje poklica mesarja potrebna samo poklicna srednja šola, za poklic kirurga pa štiri leta gimnazije z maturo, šest let medicinske fakultete in šest let specializacije v kirurgiji. Ampak seveda je operacija žolčnika z uporabo endoskopa nekaj, kar mesar počne vsak dan. Prav tako je najboljša korist za bolnika mesarjev glavni interes. In seveda, a bolnik preživi in to brez posledic posega - tudi to je mesarjeva glavna skrb.

Plastična operacija povečanja dojk, liftinga obraza, polnjenje ustnic,
nevrološke operacije,
urološke operacije zmanjšanja povečane prostate z uporabo endoskopa,
endoskopske operacije sklepov,
operacije, ki ljudem z večkratnimi zlomi in odmrtjem polovice kosti povrnejo enotno kost,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili brez ušes, vrnejo ušesa,
operacije, ki ljudem, ki ne slišijo, vrnejo sluh (polžkov vsadek),
operacije, ki ljudi s pravočasnim odstranjenjem prizadetega organa, rešijo sprečasne smrti zaradi rakavega procesa,
operacije, ki ljudem povrnejo ude, ki so si jih zaradi nesreče ali po neumnosti odrezali,
operacije, ki ljudem omogočijo življenje brez bolečine,
operacije, ki ljudem rešujejo življenja (bypassi),
operacije, kjer jim razširijo žile in s tem ljudi obvarujejo pred izgubo uda zaradi gangrene ipd.,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili s prirojenimi napakami, vračajo estetski izgled in omogočajo kakovostno življenje brez predčasne smrti - vse to je le delček tistega, s čimer se danes ukvarjajo kirurgi.

V začetku tega tedna sem na vajah videla 6 tednov starega dojenčka, ki so mu zaradi nabiranja gnoja v kostnem kanalu in pod pokostnico, ker je mati čakala predolgo, da bi se bolezenski proces dal zamejiti z antibiotiki - v bolnico ga je pripeljala šele 7. dan bolezni! - z drenažo in izčiščenjem gnoja rešili življenje. Ob nadaljnji antibiotični terapiji - da se prepreči sepsa - bo otrok preživel brez posledic. Ampak to zna vsak mesar.

Je po vsem naštetem, ki še zdaleč ni vse, kar kirurgija, sploh pa ne medicina, danes zna - še vedno čudno, da se ob takih diskriminatornih komentarjih čutim ponižano, degradirano, užaljeno, nerazumljeno, zaničevano. Da se sprašujem, koga sploh še lahko prepričam, da delam iz srca, z dobrimi nameni, da želim dobro, da me denar ne zanima, da pa v zameno želim enako spoštovanje, kot ga imam sama do bolnikov.

Veste kako težko je bolnika, ki v zdravnika ne zaupa - celo nasprotno - misli, da mu zdravnik želi škoditi (zakaj že?), - prepričati, da sledi svoji terapiji? Da jemlje zdravila v predpisani količini, ob predpisanem času, predpisano dolgo? Koliko od vas jemlje antibiotike 10 dni in ne le do prvega večjega izboljšanja? In ker bolnik ne sledi terapiji, rezultati niso optimalni ali pa jih sploh ni in to daje bolniku še večji razlog in pravico, da dvomi v zdravnika in njegove sposobnosti. V resnici pa je tako, da optimalne rezultate zdravljenja dobimo le ob primerni strokovni podkovanosti zdravnika, primerni zdravstveni negi in hkrati najboljšem sodelovanju bolnika. Če zdravljenje ne gre po načrtu, je zelo verjetno, da je prišlo do odpovedi in napak v vsaj enem od treh sodelujočih sistemov. Ampak z bolniki ni nikoli nič narobe - vedno so krivi le zdravniki.

Kar naenkrat je postalo dovoljeno in sprejemljivo, da se vsem zdravnikom na voz obesi vse napake, ki jih je morda naredil posamezni zdravnik, ali celo ta ne in gre za sistemsko napako. In se tako blati celotno skupnost, ker menda smo vsi isti. Zanimivo je le to, da zdravniki ne mislimo, da so vsi bolniki isti. A na žalost tisti, ki imajo dobre izkušnje, molčijo. Ciniki bi rekli, da zato, ker dobih izkušenj sploh ni.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 13:02 | 8 comments | links to this post