Friday, September 21, 2007

Berem Peacehiker - Brez denarja okoli sveta, napisal Matej Sedmak

Lani konec leta sem v knjižnici iskala idealno počitniško branje - nekaj lahkega, a zanimivega; da pritegne, a hkrati ne obremeni. Nekaj kar lahko neobvezujoče prebereš na dah, ali knjigo odložiš neprebrano, če ti ne ustreza.

S kupa knjig sem pobrala pričujočo in si jo zataknila pod pazduho. Res sem jo prebrala na dah. Malo, ker me je zanimalo kaj se zgodi, malo pa zaradi privoščljivega naslajanja nad ljudmi, ki bi za pet minut medijske pozornosti naredili vse.

Peacehiker je Slovenec Matej Sedmak, ki se je nekaj let nazaj odločil za pot okoli sveta. Dlje kot je potoval, bolj se je zanašal na dobrovoljnost ljudi, ki so mu nakazovali denar za letalske karte, ga prenočevali ali ga peljali na obed, ko je bil lačen. Ob vseh tekmovanjih za mis redno zavijamo z očmi, ko barbike serijsko rešujejo svet, ustvarjajo mir, končujejo vojne in nahranijo vse lačne. Ko pred nami stoji nekdo iz mesa in krvi, pravi, da po svetu potuje, da širi mir in ljubezen in da je lačen, ga brez pomislekov častimo večerjo. Je to zato, ker imamo potem občutek, da smo tudi sami nekaj naredili za mir na svetu, ali ker se počutimo krivi, ker sami ne naredimo ničesar v tej smeri?

Knjiga je nastala iz dnevniških, blogerskih zapiskov, ki jih je Matej objavljal s poti. Ker je bil njegov odhod medijsko precej dobro pokrit, in se je s poti tudi kasneje redno oglašal, je sčasoma pridobil zvest krog bralcev, med njimi marsikatero drhteče žensko srce. Žal je Sedmak spregledal, da sta blog in knjiga dva različna medija in da če prvi še prenese slengovsko pisanje, ga drugi - sploh v biografski, potopisni obliki - ne. Veliki deli knjige delujejo kot bi bili neposredno prepisani iz zapisov na blogu (stara, a dobro znana metoda copy-paste), pri čemer pa avtor ne premore niti toliko spoštovanja do svojih potencialnih bralcev, da bi popravil tipkarske, slovnične in druga napake, ki so se ob osnovnem pisanju prikradle v njegovo besedilo. Kljub temu da je bila knjiga domnevno lektorirana (navedba lektorice), pa vsekakor ne deluje tako. Tudi krajši del knjige, kjer dobesedno navaja svoje pismo, napisano v angleščini, je s slovničnega vidika napisan ubogo; Sedmak pa očitno niti ne pomisli, da bi kot opomno dodal slovenski prevod besedila, saj očitno predvideva in privzema, da bi morali vsi bralci njegove knjige razumeti angleško besedilo.

Sedmak pravi, da so v knjigi popisani tudi dogodki, ki so bolj osebni in jih na blogu ni opisoval. Med drugim njegova srečanja s tantrično spolnostjo in nekatera bolj pikantna srečanja z ljudmi, ki vključujejo tudi masturbiranje pred človekom, ki se je predstavil kot Ameriški Indijanec in zdravilec v svojem plemenu.

Vsekakor se zdi, da Sedmak ne zna pritisniti na zavore ob ničemer, kar bi potencialno privabilo nove bralce in nove občudovalce. Tudi ob natančnih opisih (skoraj) spolnega akta.

Najbolj moteč, sporen in moralno-etično vprašljiv pa je način potovanja, ki ga je Sedmak prakticiral. Kljub temu da je iz navedb, kaj vse je vzel s sabo na potovanje (sredi leta 2004: digitalni fotoaparat, mp3 predvajalnik, dlančnik), in dejstva, da mu je oče ponujal plačilo vseh letalskih kart, ki bi jih Matej potreboval, očitno, da so precej finančno dobro situirana družina, je Sedmak vztrajal, da denarja ne potrebuje - čeprav bi ga zlahka dobil doma. (Večkrat na potovanju ga je oče tudi obiskal na različnih delih sveta, kar dodatno dokazuje, da so si doma lahko privoščili drage letalske karte.) Namesto tega je svoj poskus neodvisnosti od staršev začel tako, da je ljudi na cesti pa tudi na internetu prosil, naj mu nakažejo in podarijo denar, s katerim si bo lahko plačal letalske karte in vpisnine za različne tečaje meditacije ipd., ki se jih je udeležil na svoji poti. Prvotni načrt - da si bo denar služil z igranjem na kitaro je opustil; očitno je spoznal in v praksi dokazal, da se da do denarja priti tudi brez dela, dokler advociraš višje cilje.

Na njegovi poti so ga tako preživljali skoraj izključno drugi - med njimi nekateri izmed najrevnejših prebivalcev sveta, ki mu niso odrekli večtedenskega bivanja v svojih hišah. Sedmak ta svoj način izkoriščanja revnejših od sebe upravičuje (in opravičuje) s principom, da je treba samo prositi in dano ti bo. Očitno nima pomislekov in niti ne težav s tem, da bi sebi od ust zanj trgali tisti, ki bi jim po vseh pravilih in po logiki moral dajati on. Če navedem celotno resnico, naj povem, da je večino imetja, ki ga je prenašal s sabo, razdal. Kar je s finančnega aspekta očitno precej majhno poplačilo za vse stroške, ki bi jih sicer imel.

Prav tako je Sedmak po vrnitvi v Slovenijo začel izvajati različne tečaje fotobranja, tantrične seksualnosti, učenja tujega jezika, meditacije ipd. (njegov spisek znanj se zdi neskončen), spretnosti torej, ki si jih je pridobil na poti in za katere so plačali drugi. Za te tečaje pa sedaj prejema plačilo. Očitno je pozabil na princip dajanja drugim, ne da bi za to zahtevali denar. Sam je leto in pol živel od milosti in dobrohotnosti drugih, za svoj čas pa zna zaračunati dobro ceno - en tečaj stane okoli 100 evrov. Prav tako se sama za noben denar nebi udeležila njegovega tečaja angleščine - njegovi blogerski zapisi v angleščini so jasen znak, da Sedmaku ni pod častjo zaračunati za poučevanje nečesa, česar še sam ne obvlada. (Namig: uporaba časa Present Perfect je sistemtično nepravilna.)

Velika ironija Sedmakovega potovanja po svetu je dejstvo, da je nekaj dni po začetku potovanja prenočil v nekem samostanu, kjer je menihu povedal o svoji nameri in o tem, da bo dogodke s poti objavljal na internetu in v drugih medijih. Menih ga je vprašal, če se mu ne zdi bolj smiselno, da bi svojo misijo opravljal v miru in samoti, ne da bi kdo zanjo vedel. A Sedmak brez tovrstne pozornosti očitno ne (z)more. Na svoji spletni strani sproti zapisuje, kje se nahaja in objavlja svoje intervjuje, ki so se pojavili v medijih. Očitno je ugotovil, da je new-agevsko iskanje samega sebe in svojega miru idealen material za sočasno promocijo sebe. Ob očitnem pomanjkanju kritične samorefleksije je pozabil, da s tako pogostim medijskih pojavljanjem tudi čedalje bolj izpostavlja svoja notranja nasprotja in da s tem povečuje možnost, da bodo ljudje uvideli, kdo v resnici je.

Sedmak je eden od čedalje pogostejših ljudi, ki so mojstri samopromocije in znajo spretno vrteti jezik. Ki jim neizmerno godi, da jih ljudje občudujejo, poznajo in imajo za heroje ali vsaj vzornike. Eden tistih, ki se nikoli ne bi zmogil zapreti v kočo na osamljenem terenu, ugasniti mobilni telefon in mirno opravljati svojo nalogo, ne da bi o tem komur koli razlagali - pričakujoč hvalo, strinjanje in pohvalo. Očitna tendenca po odobravanju se pri Sedmaku kaže že v tem, da v celotni knjgi ne imenuje niti ene osebe, ki bi ji prebral svoje ideje in zapise in ki se z njimi ne bi strinjala. Tistemu, kar mu je povedal italijanski menih, ne nameni niti ene nadaljnje misli. Edina menda temna stvar njegove osebnosti, s katero se na poti sooči (in jo tudi razreši), je dejstvo, da ne zna osvajati žensk in da ima slabo samopodobo na tem področju. Seveda v knjigi ne manjka pozerskih fotk z njegovega potovanja.

Damijan Murko je torej talentiran slovenski pevec, Matej Semak pa novi razsvetljenec, ki svojo pot okoli sveta imenuje "šola v mednarodnih odnosih" (Predstavljam si, da se ob slednjem Danilo Türk le blago namehne.) in ki bo Slovence naučil, kako biti srečni, obvladati angleščino in fotobranje ter prakticirati zdravo spolnost. Da ne omnjeamo, da se pri triindvajsetih čuti dovolj zrelega za predsedniškega kandidata. Neliko velik zalogaj za nekoga, ki je na začetku svoje poti mislil, da so geji nekaj nezaželenega, saj ne bodo deležni zveličanja. Morda je že res, da je Sedmak na poti odrasel, a razvoj dogodkov kaže, da ima pred sabo še dolgo pot, na kateri mu nekoliko več kritičnega vpogleda v samega sebe ne bi škodilo. Ne maram ljudi, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Ko bi vsaj zmogli biti tiho...

Labels: ,

posted by Nadezhda | 22:00 | 17 comments | links to this post

Thursday, September 20, 2007

The waiting is over

I have successfully passed another exam today and am posting this to announce that RR will be back (full steam ahead) tomorrow. I refrained from posting these past weeks to focus on studying. I'm now going to post everything I promised a while ago and more.

At the moment I'm having difficulty imagining that after a very busy summer I am now free to enjoy what's left of September. Not totally free to do whatever I want (the research has to progress to the next stage, some papers have to be prepared), but nevertheless.

Life is good. Especially when you feel good about yourself for a change. :)

Labels: ,

posted by Nadezhda | 20:23 | 4 comments | links to this post