Randomramblings

Zdravnik anesteziolog Jiři Hollan se je že v preteklosti oglašal v zvezi z delom in razmerami v UKC Ljubljana. Zdaj, ko svoje delovno mesto tam zapušča, je morda lahko še bolj odkrito spregovoril o glavnih težavah, ki pestijo to terciarno zdravstveno ustanovo.

Nekaj zanimivih citatov iz intervjuja, ki ga je dal za sobotni Žurnal.

"Kakšen je bil odziv zdravnikov na objavljene visoke plače nekaterih med njimi?
Ni bilo veliko odzivov. Večina ljudi, ki se je znašla na tem seznamu, si je to plačo zaslužila z ogromno dodatnega dela. Če te plače preračunate na urne postavke, niso več tako zelo visoke. Pokličite na primer vodovodarja ob polnoči, da vam popravi odtok. Njegova ura dela bo stala bistveno več, kot dobi kirurg za uro urgentne operacijo sredi noči. Je pa res, da so nekateri zdravniki imeli zelo veliko nadur, kar je nenavadno."

"Ali nihče v UKC ne skrbi, da ne bi bili nekateri toliko dežurni, drugi pa skoraj nič?
Dežurstva so na določenem oddelku razpisana. Do razlik prihaja, ker nekateri nočejo dežurati, drugi, ki potrebujejo denar, pa hočejo čim več dežurstev. Potem so tu še druge bolnišnice, ki prav tako potrebujejo zdravnike; nekateri poleg v UKC delajo tudi drugje. Podatka o obsegu dela zunaj UKC in na oddelku, kjer zdravnik dela, ni. Poleg vsega tega pa nas celo v UKC silijo, naj kot redno delo delamo od sedme ure zjutraj do desete ure zvečer. To preprosto zahtevajo od nas, in sicer z utemeljitvijo, da bi se drugače podaljšale čakalne dobe. Že več let pa ni volje, da se zaposli več zdravnikov."

"Vodstvo kliničnega centra pojasnjuje, da delovnih mest ne razpisujejo, ker zdravnikov na trgu pravzaprav ni. Se strinjate s tem?
Veste, to je paradoks. Ker ni razpisanih mest, se seveda nihče ne javi. In ker se nihče ne javi, ne bodo razpisali mesta."

"Ali zdravniki opozarjate na to kadrovsko podhranjenost?
Direktorico sem na to nazadnje opozoril pred dvema mesecema in so me takoj umaknili z vodilnega mesta. To je bil rezultat. Zamenjava me niti ne moti, saj je kolegica, ki je prišla na moje mesto, za vodstveno funkcijo sposobnejša od mene. Ampak je pa problem, da se v KC vse težave rešujejo na tak način."

"Je razlog za težave v zdravstvu dogovorna ekonomija nekakšnih zdravniških fevdov; ali primanjkljaj zdravnikov nekaterim omogoča, da veliko dežurajo?
Ne. To je samo posledica. Deset let delam na anesteziji srčne kirurgije. Ves čas opozarjam, da nas je premalo. So pa med tem na druga mesta našega oddelka prihajali novi ljudje. Težava ni, da ni ljudi, ampak se razporejajo na zelo čuden način. Ključni vzrok, zakaj se to dogaja, pa je v tem, da je klinični center voden zelo nedemokratično. Menedžment tu je, kot da bi šlo za kakšno monarhijo. Živimo v državi, ki je demokratična, kjer so svobodne volitve. Po oddelkih pa zaposleni ne moremo povedati niti strokovnega mnenja, kaj menimo o kandidatih za predstojnike."

"Iz protesta zdaj iz UKC odhajate v Izolo. Zakaj?
V UKC so veliki kadrovski problemi. Na to opozarjamo že deset let, pišemo pisma pristojnim. Nič od tega se ni rešilo. Problem pa je v tem, da se ne upoštevajo osnovni normativi. Če povem samo za primer: na kirurgiji srca imamo 12 postelj intenzivne terapije. Po mednarodnih normativih bi moralo na tem oddelku na eno posteljo biti 1,4 zdravnika na 24 ur. To bi pomenilo, da bi na oddelku moralo delati 17 zdravnikov, da bi se normalno lahko izmenjevali v turnusih in v operacijskih dvoranah. Pri nas smo trije. In to so razmere, ki nujno vodijo v hude težave. Tega imam zdaj dovolj."

"Koliko zdravnikov bi moralo biti na oddelku?
Ne pravim, da bi jih moralo biti 17, že če nas bi bilo šest, bi se razmere precej izboljšale. Tako pa se na naši intenzivni dogaja, da ponoči tam sploh ni zdravnika, ker je v operacijski. To so razmere, ki same kliče po komplikacijah. In kdo bo kriv? Mi, ker dopuščamo, da pod takšnimi pogoji delamo. Upam pa, da bo moja poteza, da odhajam iz UKC, koga vendarle zdramila, da se zamisli."

Celoten intevju lahko preberete tukaj.

Labels: medicine, slovensko

Zdravnik doc. dr. Uroš Ahčan je predstojnik oddelka za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana in strokovnjak, ki se velikokrat odzove na različna (večinoma negativno nastrojena) pisanja v medijih.

Žal njegovega prispevka v Finance (20. januar 2009) ne morem kopirati v celoti, je pa ob registraciji (čemu že?) dostopen vsakomur, ki je pripravljen zaupati svoj spletni naslov.

"Blaž (četrtouvrščeni): specialist kirurg in hkrati doktor znanosti, docent je za redno delo novembra prejel 4.600 bruto ali 2.300 neto. O. K. Za večino primerno plačilo! Kaj pa dodatnih 7.100 bruto ali 3.500 neto za dežurstva in nadure? Škandal?!

"V mesecu novembru sem bil v službi štiri vikende od petih (dva dežuren in dva v pripravljenosti). Če sešteješ vse ure na plačilnem listu, dobiš 453,5 ure (povprečna mesečna obveznost je 174 ur), temu lahko prišteješ še neaktivno pripravljenost 112 ur v okviru Slovenije transplanta, kar je skupaj 565,5 ure na mesec, ki je imel 720 ur."

Poročilo o opravljenih urah za november (novinarju vedno dosegljivo!)

Dežuren: osem dni. 1., 2., 5., 17., 19., 25., 29., 30. novembra. V dežurstvu je poleg preostalega dela opravil 23 operacij. Pripravljenost za transplantacijo jeter: 10., 15., 16., 18., 20., 28. novembra. Pripravljenost za multiorganski odvzem (ledvica, jetra, trebušna slinavka): 3., 4., 14., 22., 23., 27. novembra. Dodatni program (krajšanje čakalnih vrst): 4. in 24. novembra: osem operacij odstranitve žolčnika in operacij kil. Zaradi bolezni je izrabil dva dni letnega dopusta in bil 8. in 9. novembra prost (edini vikend v novembru!).

Kaj je aktivna pripravljenost za multiorganski odvzem in presaditev?

Po delovnem prazničnem vikendu 1. in 2. novembra se je spominu na umrle svojce poklonil 3. novembra dopoldne. Popoldne je bil obveščen o multiorganskem odvzemu. Odvzem je začel ob 23. uri in ga končal ob štirih, 4. novembra, po odvzemu ledvic in jeter je takoj nadaljeval pripravo jeter za presaditev in nato v rednem delovnem času asistiral pri presaditvi.

V petek, 21. novembra, popoldne je otroke odpeljal na trening plavanja in se predčasno vrnil zaradi klica za multiorganski odvzem. Ob 21. uri se je odpeljal v UKC Maribor in se vrnil v UKC Ljubljana ob 5.30.

Dragi kolegi in preostalo osebje v UKC, ostanite mirni. Brez nevoščljivosti, nič ni bilo lahko pridobljeno. Bili so znoj, solze, smeh, up, obup. Petdeset odstotkov je vrnil državi.

Sočasno je na borzi izgubil za starost in študij otrok privarčevano letno plačo, v obliki vrednostnih papirjev. Sram vas bodi, nespo[s]dobni finančni analitiki, ekonomisti, bančniki!"

Vsaka medalja ima dve plati in dr. Ahčan dobro prikaže tisto, ki se je mediji ne trudijo osvetliti. V tem duhu tudi pojasni, da za zdravstveni sistem niso nujno najdražji tisti zdravniki, ki so veliko plačani, pač pa tisti, ki dobijo nesorazmerno veliko plačo glede na kvaliteto in količino opravljenega dela. Poleg tega največji stroški v zdravstvu niso za plače, pač pa za zdravljenja, kjer so včasih neprimerno ravna z razpoložljivmi sredstvi.

"Za mercedesa sem pripravljen plačati veliko, ker pričakujem veliko. Težava je, če za yuga plačam ogromno. Najdražji zdravniki so tisti, ki jih ni na seznamu in so zgolj navzoči na delovnem mestu za dobro plačilo. Tisti, ki so pogosto na bolniški (zadnji dve leti nihče izmed plastičnih kirurgov ni bil na bolniškem dopustu). Dragi so tisti, ki se odločijo za napačno zdravljenje. Tisti, ki ne priznajo, da bolezen ni ozdravljiva, in bolnika vključijo v program zdravljenja za 100 tisoč.

Tisti, ki v terminalni fazi bolezni namesto iskrenega pogovora napišejo še za pet tisoč in pet tisoč zdravil. Tisti, ki opravijo še 16 dodatnih preiskav, ker se bojijo tožbe. Graditi moramo na znanju, kakovosti, učinkovitosti, preprečevanju in priznavanju napak (plačujemo zavarovalnino), zaupanju, srčnosti. Najbolje plačani, ki pokažejo poročilo o opravljenih urah, vrsti in kakovosti dela, nam morajo biti zgled in motiv."

In za konec - osnovni problem poročanja o zdravstvu v Sloveniji - strokovna nepodkovanost, nenačelonost in iskanje škandalov tam, kjer jih ni. Vse skupaj začinjeno z nekorektnim poročanjem in s skrbnim izbiranjem objavljenih informacij prikrivanje resničnih problemov, s katerimi se sooča slovensko zdravstvo. Problemov, o katerih povprečni Slovenec ne ve ničesar, saj o teh temah resnicoljubni novinarji ne pišejo člankov.

"Pove naj, kaj je dobro in kaj slabo. Sicer to ni več kritika, temveč jamranje, zavajanje, širjenje nestrpnosti. Odmik od bistva. Vse pohvale dr. Breclju, ki opozarja na napake in slabosti sistema. Toda nikoli in nikjer nisem prebral, da so operacijske dvorane na OI najsodobneje opremljene, prostorne, omogočajo vrhunsko kirurgijo, ki poteka vsak dan. Osebje je prijazno, strokovno, požrtvovalno, ozračje v operacijski dvorani prijetno."

Priporočam v branje.

Labels: medicine, slovensko

V člankih o višinah plač različnih javnih uslužbencev se v zadnjih dneh kot rekorderje posebne vrste omenja zdravnike. Ob tem novinarji seveda računajo na polno mero javnega zgražanja in ogorčenja - skoraj prepričana sem, da bo Uroš Slak naslednji četrek (kot že tolikokrat doslej) o teh "šokantno" visokih plačah polemiziral v Trenjih. Novinarji pa - novinarskemu poklicu v sramoto in kot smo tega že navajeni - pišejo v popolni odsotnosti perspektive in okoliščin, v katerih so te plače izplačane. Jasno, saj sicer ne bi šokirali nikogar. Površno in neinformirano pisanje neke novinarke, ki niti v drobcu svojega pisanja ne upošteva izobrazbe zdravnikov (v povprečju vsaj 10 let univerzitetnega izobraževanja samo da lahko opravljajo ta poklic, da ne omenjamo podiplomskega študija), niti njihovih številnih nadur (ki so na večini oddelkov nujne, ker je po nekaterih ocenah v Sloveniji kar 2000 zdravnikov premalo), dela v objektivno in subjektivno težkih ter zdravju škodljivih okoliščinah, dela v nočnih in vikend izmenah, kazenske odgovornosti in še bi lahko naštevali, pa skorajda ni vredno mojega obsežnejšega komentarja. Da ne omenjam etično in moralno sporne objave imena in priimka ter slike dotičnega zdravnika. Novinarski kodeks v službi šokantnosti in spričo vztrajne negativne drže javnosti proti zdravnikom očitno nima teže.

Bila sem že na tem, da napišem daljši in polemični zapis o tem, a mi je v pomanjkanju časa izvrstno priskočil na pomoč starejši kolega zdravnik in specialist anesteziologije, dr. Dušan Vlahović, ki dela v UKC Ljubljana in že več časa piše izvrsten "insajderski" blog. Ker so zdravniki, ki prejemajo najvišje plače v Sloveniji, njegovi kolegi in ker dobro pozna delo in okoliščine, v katerih le-to poteka, je njegov pogled po mojem mnenju veliko bolj dragocen kot mnenje novinarke, ki svojega dela vsaj v tem primeru očitno ni opravila korektno.

Labels: medicine, slovensko

Imam idealno rešitev za krajšanje čakalnih vrst v slovenskem zdravstvu.

Naj se vsi oboževalci Uroša Slaka in njegove oddaje Trenja (zaradi obstoja katere lahko kar zapremo vsa slovenska sodišča, saj Slak s svojim vseobtoževalskim tonom, zaigrano empatijo in mrhovinarskim pristopom osumi, obtoži in obdolži še preden je ovadba dobro vložena, domnevno kaznivo dejanje pa sploh še ne povsem raziskano) odpovejo zdravstvenim posegom in obiskom zdravnika.

Če so tako enoglasno prepričani, da je slovensko zdravsto slabo in da smo zdravniki brezsrčni bogovi v belem, ki sedimo v ambulanti samo zato, da vsak mesec poberemo plačo in se nas naši bolniki niti malo ne dotaknejo - potem naj ostanejo doma in nehajo polniti ambulante in operacijske dvorane. Če so tako v dno duše prepričani, da jim zdravnik noče nič dobrega - naj ostanejo doma!

Tudi ko bo komu zastalo srce, ko bo koga povozil avto, ko bo potreboval zdravila za srce ali sladkorno bolezen - ostanite doma in ne kličite rešilca! Če resnično mislite, da smo zdravniki sami nepridipravi brez vesti, poklicne etike in čustev, se nam odpovejte.

Kdo vas sili, da hodite iskat naše storitve?

Kateri razumen človek hodi namenoma tolikokrat na led in hkrati pljuva po ledu, ker je menda ta kriv, da osebi na njem spodrsne?

Labels: medicine, slovensko

V torek zjutraj me je zadelo. Zrušila se je trdnjava, moje oporišče. Nekaj, kar se mi je zdelo, da bo zame vedno na razpolago. Izgubila sem štipendijo.

Nikoli nisem prejemala državne štipendije. Ker sem bila dovolj dobra in ker je bila ob času moje kandidature štipendija višja od Zoisove (katero sem zavrnila), sem se odločila, da sprejmem štipendijo nedržavne neprofitne humanitarne institucije. Kot taka se financira izključno iz prispevkov podjetij in posamenikov. Njeni častni člani in predstavniki so ugledni slovenski politki, znanstveniki in kulturni delavci ter veleposlaniki tujih držav. Njena zgodovina je dolga in kljub temu ali ravno zato se je letos prvič zgodilo, da inštitucija ni uspela zbrati dovolj sredstev za celoletno štipendiranje.

Ko na hodnikih Kliničnega centra gledam zdravnike, ki so častni člani mojega štipenditorja, razmišljam, ali kdaj pomislijo name. Na nas. Ali so po podelitvi častnega članstva, še enega v najbrž dolgi vrsti, preposto pozabili in se vrnili k svojemu poklicu in drugim obveznostim?

Jaz ne morem preprosto pozabiti. Čeprav sem uspešna študentka; sem oddala poročilo o svoji raziskavi in raziskovalno delo nadaljujem ter si zelo počasi ustvarjam svojo profesionalno bibliografijo, sem v svojih prizadevanjih ostala sama. Da je nesreča še večja, sem za finančne težave prvič izvedela ta teden. Prejšnji teden sem imela svoje pomisleke, ko komunikacija ni potekala tako, kot je običajno, a nisem imela nobenih dokazov za črne misli. Ta teden, ko je rok za vložitev prošnje za pridobitev kakršne koli druge štpendije že mimo, sem kruto resnico le izvedela.

Sprašujem se, zakaj nisem imela pravice tega zvedeti prej, da bi se vsaj poskusila rešiti s potapljajoče se ladje. O organizaciji, ki me je štipendirala vse najboljše, vendar si ne morem privoščiti, da tega prihodka ne bi imela. Starši mi do neke mere lahko pomagajo, a me že dolgo ne preživljajo več. Čeprav še živim doma, si sama financiram vse. Ravno pred mesem dni sem plačala drago kotizacijo za strokovni tečaj, po katerem bom imela dodatne kvalifikacije. Če bi za prenehanje štipendiranja vedela že prej, se morda ne bi odločila za udeležbo na tem tečaju, kljub dejstvu, da mi bodo pridobljena znanja zelo pomagala na moji poklicni poti in pri pridobivanju specializacije. Trenutno sem namreč na točki, ko mi je predrago dati 1€ za kavo ali čokoladni rogljiček za malico, ker si stroška dveh evrov vse delovne dni v tednu ne morem privoščiti. Ko sem si hvaležna, da imam precejšnje zaloge negovalne in dekorativne kozmetike, ker si v sedanji situaciji ne morem privoščiti takih izdatkov.

V takih razmerah se marsikaj izkristalizira. Kljub temu da sem vestna in redna študentka, v resni vezi in opravljam raziskovalno delo ter se dodatno izboražujem, bom očitno za preživetje morala začeti redno delati preko študentskega servisa. Kako mi bo to ob občasnih težavah s preobremenjenostjo uspelo, mi ni niti najmanj jasno. A se tolažim, da imajo nekatere moje kolegice že otroke (finančno jih sicer podpirajo starši), druge pa veliko delajo, da se lahko preživijo, zato bi tudi meni nekako moralo uspeti. Oziroma bi bilo dobro, da mi uspe z obstoječim urnikom uskladiti še delo, saj v obratnem primeru ne vem več, kako naprej. Poleg tega moram najprej sploh najti delo s fleksibilnim delovnim časom (idealno bi bilo, če bi lahko delala od doma) in razumevajočimi nadrejenimi, saj bom morala med delom tudi intenzivno študirati za izpite, ki me še čakajo do konca študija.

Dolog sem si želela, da bi lahko voluntirala na klinikah, ampak letos mi to očitno spet ni usojeno. Preživetje ima prednost pred humanostjo (in priložnostjo za učenje).

In če se mi študij zaradi obilice dela (za preživetje) zavleče, me bo država za trud, ker študiram za deficitarni poklic (v Sloveniji po nekaterih ocenah manjka kar 2000 zdravnikov oziroma četrtina) in ker moj študij traja polovico dlje od običajnega, nagradila. Po dopolnjenem 26. letu si bom namreč morala (menda za kazen, ker nisem resna študentka) sama plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje (osnovno mi bo menda krila občina).

Hvala staršem, ker me kljub nagovarjanju vzgojiteljic v vrtcu niso v šolo vpisali eno leto prej. To leto bi mi morda krvavo prišlo prav. In kakšna krivica, da so v mojem letniku ljudje, ki so šli v šolo eno leto prej in imajo veliko več časa, da opravijo vse izpite. Ker se jim ne mudi, lahko dobijo bistveno boljše ocene - in bodo zato imeli prednost pri izbiri specializacij; jaz razkošja časa pač ne bom imela.

Še bolj hvala državi, ker me kaznuje za študij na šestletnem programu, kjer se izobražujem za poklicni profil, ki ga ta država krvavo potrebuje. Resnično - nimam besed, za "prave poti", ki smo jih ubirali. Žal pa nimam veliko upanja, da bo nova vlada pokazala kaj več posluha za študente, katerih študij je daljši kot 4 leta in jih bo nehala diskriminirati - navsezadnje v svojo škodo.

Ta teden se zjutraj zaziram v nov svet. Zbogom mladost, dobrodošel boj za preživetje.

Labels: medicine, random ramblings, research

Literally.

I don't work well under pressure. I don't thrive under pressure like some people. But it seems that I'm not really that productive when there's no pressure on me.

I have to hand in my research paper in 5 days and I'm going mad. I hate it, I think it's not really good and I think it would be so much better if I had more time to finish and polish it.

This alone wouldn't really be so bad. If I didn't also have to study for a very important and by no means easy exam.

Am freaking out, am continuously (fruitlessly) asking myself why I put myself in this situation again and have a feeling I am doomed.

If it only were over already.

Labels: random ramblings, research

Že nekaj časa sem namreavala napisati eno ali dve močni o prikritem oglaševanju v različnih medijih in zadnji post na krtkovem blogu me je spomnil na to namero.

Ne gre samo za namenske deset- in večminutne oglasne bloke na radiu, promotorske in reklamne oddaje na raznih televizijskih kanalih, gre tudi za prikrito oglaševanje, namerno zavajanje in odvračanje ljudi od zdravega življenjskega sloga. Od bizarnega - informacijska voda, do nategovalskega - čista superoksidna dismutaza in absurdnega podpiranja človeške lenobe - likopein iz paradižnikov.

Gre tudi za članke, ki se plasirajo kot novice, v bistvu pa gre za (prikrito) reklamo za določen farmako-kozmetični izdelek ali prehransko dopolnilo. Vse ženske revije, pa tudi doberšen delež revij o zdravju in zdravem življenjskem slogu mastno služi na ta način.

Ljudem tudi nihče ne pove, da imajo ti vitamini, minerali, antioksidanti in encimi lahko številne škodljive stranske učinke in da niso niti četrt toliko testirani na varnost, kvaliteto in neškodljivost kot zdravila. Kljub tem dejstvom med ljudmi velja prepričanje, da so prehranski dodatki dobri, zaželjeni in neškodljivi, zdravila pa (tudi ob ustreznih indikacijah za jemanje) človeku povzročijo več slabega kot dobrega (izraz "kemija" je že dobro udomačen), ker jim jih zdravnik predpiše menda samo zato, da dobi provizijo od farmacevtskega podjetja. Medtem ko podkupovanje in lobiranje za "svoja" zdravila med predstavniki farmacevtskih podjetij še zdaleč ni nova zadeva in ni tuje niti slovenskemu trgu, pa je mišljenje, da so prehranski dodatki potrebni in apriori koristni, globoko zmotno. Žal ta resnica zaradi finančne profitabilnosti prodajanja tople vode ljudem (in to za visoke zneske!) do potrošnikov ne pride.

Morda bo koga streznilo dejstvo, da ne samo da prehranskih dodatkov ni treba testirati na kvaliteto in varnost - proizvajalci se znašajo (zakonodaja pa jim to dovoljuje!) na potrošnike, da bodo neželjene in škodljive stranske učinke, ki so posledica jemanja prehranskih dopolnil sami javili pristojnim inštitucijam. Ker zakonodaja to omogoča, se proizvajalci izognejo dragim testiranjem, ljudem pa za visoke zneske prodajajo pomanjkljivo testirane, ne nujno kvalitetne, in celo nepotrebne dodatke, ki potencialno lahko škodijo. Dobiček na kvadrat torej.

Prav tako številni ljudje poleg uživanja prehranskih dodatkov pogosto uživajo vsaj eno zdravilo ali pa uživajo kombinacijo več različnih prehranskih dopolnil. Prehranska dopolnila niso testirana na navzkrižno učinkovanje z zdravili in/ali drugimi prehranskimi dodatki. Ljudje pa redko ali nikoli škodljivih stranskih učinkov ne pripišejo jemanju prehranskih dodatkov, ker ne vedo in ne razmišljajo, da nekaj, kar se trži kot izjemno pozitivno, lahko škodi. Prav tako škodljivih učinkov ne pripišejo prehranskim dodatkom, ker npr. vanje polagajo upe, da bodo zradi uživanja dodatkov bolj zdravi ali bolj suhi. (Tudi nižje telesne teže ne vidijo kot funkcije zdravja pač pa v funkciji socialne sprejemljivosti in večje samozavesti.) Prehranskim dodatkom pripišejo absolutno pozitivne lastnosti in ob tem je težko ali kar nemogoče imeti oči odprte tudi za škodljive učinke. Če drugega ne, potem industrija prehranskih dodatkov služi na slabi informiranosti (seveda dajejo izrazito drugačen vtis!) in potencialno slabo izdelanih izdelkih, ki nimajo nujno verodostojno dokazanih učinkov na ljudi, niti niso dokazano neškodljiva.

Služiti denar na račun placebo efekta je največji nateg (in uspeh) sodobne farmacevtske industrije.

Labels: medicine, slovensko