Berem: Zgodovina moje heroinske odvisnosti, napisal Zlatko Blažič
Lansko leto so se mi glede odvisnosti odprla nova obzorja. Dolga leta (poenostavljeno) prepričana, da je osebna šibkost tisto edino, ki vodi v odvisnost, sem spoznala, da obstajajo tudi določene genetske predispozicije, ki povečujejo možnost, da bo posameznik v svojem življenju postal odvisnik. Tematika me je privlačila in letos pozimi sem se lotila mogokrat pohvaljenega Kodrlajsastega pitona, romana, ki je nastal na podlagi osebnih drogeraških izkušenj slovenskega odvisnika.
Nato sem pred tedni po naključju zasledila intervju z avtorjem pričujoče knjige, Zlatkom Blažičem. Svežina in neke vrste neizprosnost, ki je vela iz sicer kratkega intervjuja, sta me presenetili. Še bolj je me je presenetil citiran prvi odstavek knjige, v katerem Zlatko (do sebe in svoje izkušnje) neizprosno, ne(samo)pomilujoče pove, da je imel brez izjeme čudovito otroštvo, da ni bil žrtev spolnega ali čustvenega nasilja. Da so bili odnosi v njihovi družini trdni, ljubeči, zanesljivi. Da je bil odličnjak, športnik, esperantist, udeleženec več interesnih dejavnosti in vsemu navkljub od trinajstega leta dalje čedalje bolj zavzet begunec.
Zlatko je bežal pred samim sabo, ker se tak, kot je bil, ni želel sprejeti. Sebi je bil tujec. V iskanju nečesa (domnevno) boljšega in večjega od sebe je začel igrati vloge, ki (naj) bi ga pred sošolci naredile bolj suverenega, bolj izvrstnega, bolj neponovljivega, skratka boljšega. Ki naj bi prikrile negotovost, strah, dvom in kar je še dvomečih čustev, ki jim na začetku pubertete kar ni videti konca. V sebi je čutil izrazito dvojnost: hrepenenje - in ko bi se hrepenenje skoraj uresničilo, se je ustrašil in pobegnil pred soočenjem s svojimi sanjami. Taki dvojni občutki so ga močno notranje ranili in tudi pred njimi je začel bežati.
Droge so bile zanj sprva samo ena postaja v poskušanju biti drugačen od drugih, dokazati in izkazati se pred drugimi. In uspelo mu je.
Kasneje je Zlatko začutil, da so droge tudi idealno sredstvo za (po)beg pred soočenjem z razmerami, ki jim ni (bil) kos ali na katere ni bil pripravljen. Žal pa situacijam ne moreš uiti. Morda lahko soočenje odložiš. A ko se zbudiš iz omame, ko se čarobna pot konča, svet ni nič drugačen. Še vedno kliče po soočenju in po jemanju odgovornosti v svoje roke. In če še vedno nisi pripravljen, če se ti hlače še vedno tresejo, je potreben nov pobeg, nov vbrizg heroina, črtica kokaina, nov LSD.
Zlatkov propad je bil hiter, nezadržen in krut. Od bivšega odličnjaka, tako rekoč vzornega otroka in učenca česa takega najbrž nihče ni pričakoval. Še najmanj morda njegovi starši, ki so sprva nasedali sinovim pomirjujočim zgodbicam, da ni razloga za skrb.
Kljub rotenju staršev in nekaj obupanim, a kratkoživim poskusom bega pred svetom mamil, je Zlatko tonil čedalje globlje. In se na koncu, tik preden bi izgubil vse, globoko zadolžen, odvisen od štirih drog hkrati, življenjsko poražen, upajoč brez upanja odloči za vstop v komuno. Tu pa se zgodba šele dobro začne, kajti grajenje novega življenja je veliko bolj naporno in dolgotrajno opravilo.
***
Zlatkova zgodba, upovedena brez sramu, olepševanja, lažnih iluzij, me je globoko pretresla. Hkrati pa pritegnila - prebrala sem jo na dušek. Svež, samosvoj slog, ki se ne boji izleta v pogovorni, celo vulgaren jezik; ki slika zadeve stvarno in si prizadeva za objektiven vpogled v situacije, v katerih je bil do konca razgaljen in (lahko bi rekli) - osramočen, daje knjigi avtentičnost. Daje upanje, da je podobna pot mogoča za vsakega, ki bo na poti vztrajal, se ne bo izogibal odgovornosti in pogumu do lastnega življenja.
Prevezel me je obseg, ki ga pisec nameni osebnostni spremembi, ki jo je doživel v komuni, saj je to ključni del njegove preobrazbe, tista bistva pot, ki jo je moral prehoditi, da se je zagotovo povzpel iz prepada, v katerega se je vrgel. Verjamem, da je to tisti del knjige, ki velja za vse odvisnike, saj menim, da je ta del identičen za vse, ne glede na to ali so odvisni od alkohola ali od hazardiranja. Kajti trdno verjamem, da je odvisnost beg pred realnostjo (ali delom le-te), podkrepljen s šibko samopodobo in nagnjenostjo k begu namesto k soočenju.
Zlatkova pot ni končana, kajti vsak dan sproti se še vedno sooča z življenjem; vendar se z njim ne bori več - v življenju je začel žeti sadove tega, kar je posejal. Kljub temu pa tempa ne upočasnjuje. Zato branje globoko priporočam vsem, ki jih tematika zanima ali ki se v domačem okolju soočajo z odvisnostjo. Globoko navdihujoče.
14 Comments:
Wov, kako dober zapis. Mogoče sva brala isti intervju z Zlatkom - v Oni. Jaz sem si ga zelo dobro zapomnil. Nisem pa še bral ne te knjige ne 'Pitona'.
Odvisnost je beg pred realnostjo, gotovo. Glede na aktualno postavljanje zabaviščnega parka na Primorskem, bi mogoče lahko ironično rekel, da odvisnosti tudi ženejo realnost.
Bo - knjigo globoko priporočam, ker ozavesti ali obudi tista osnovna gibala svobode v človeku, spomni na svobodno izbiranje življenjske poti. Meni je bila knjiga zelo všeč, ker se ne osredotoča toliko na samo drogeraško izkušnjo ampak je bolj psihološki dnevnik "ozdravitve". V tem pogledu ti Blažiča bolj priporočam kot Kodrlajsastega pitona, čeprav je imel pri slednjem prste vmes tudi Gradišnik. Piton je roman, fikcija s koreninami v resničnih dogodkih. O kakšni bistveni ozdravitvi ni veliko govora.
Nisva brala istega intervjuja, ampak bistvo je bilo najbrž kljub vsemu isto (če predpostaviva, da novinarji sprašujejo podobna vprašanja na isto temo).
Jasno je, da ljudje, ki so v službi denarja, nimajo zanesljivih moralnih in etičnih meril.
Ce je bilo vse idealno, zakaj je bil potem sam sebi tujec?
In genetske predispozicije v kaksnem smislu oziroma na katerem podrocju?
Lilit - tujec si ni bil povsem od začetka. Do pubertete je bilo vse več ali manj zgledno (sicer pa o tem obdobju v knjigi ni veliko govora), v puberteti pa se s krizami odraščanja ni želel soočiti, ampak se je pred njimi umikal. In sprva droge (trava) niso bile sredstvo umika, ampak sredstvo za kupovanje socialnega statusa med sošolci. Kasneje pa je začel tudi čedalje bolj bežati in v tem procesu postal sam sebi tujec oz. je samega sebe zakopal zelo globoko.
Morda je ta razlaga groba in se ti ne zdi smiselna - v tem primeru ti svetujem branje knjige, kjer je vse zelo natančno razloženo. In ne, ne dobivam nikakršne provizije od prodaje knjige. ;)
Genetske predispozicije v smislu da se centri za ugodje hitreje odzovejo na opojne substance in ustvarijo močnejši občutek ugodja ob stiku z opojno snovjo. Prav tako po prenehanju delovanja taka oseba doživlja močnejši odtegnitveni efekt. Tako mi je bilo razloženo v pogovoru z osebo, ki se s problematiko drog ukvarja vsakodnevno. Natančnih genov oz. njihovih lokacij ne poznam, ker si še nisem vzela časa za natančnejši študij tega področja, trenutno se v prostem času ukvarjam z neko drugo raziskavo.
Hvala za razlago glede genetike. Glede ostalega bom pa res knjigo prebrala :)
Med "znanci" poznam 3 odvisnike in po moji teoriji so vsi 3 zapadli v drogo zaradi prevelikih pritiskov perfekcionisticnih in strogih starsev. To je seveda samo moja teorija, nedokazana in nepreverjena :D
Moja kolegica pa je trdno in 100% prepricana, da so za vsako odvisnost pri otrocih krivi starsi (in teoreticno se celo strinjam z njo - v smislu, da starsi niso znali otrok dobro pripravit na zivljenje).
Hja, starši so res morda katalizatorji, ampak v končni fazi je vsak odgovoren za svoje življenje. Razumem, da je nekdo imel slabo otroštvo, tudi sama bi si želela boljšega, ampak se znajdeš na točki, ko uvidiš, da lahko celo življenje za vse slabo kriviš starše, pa se razmere zate ne bodo nič spremenile.
Seveda bi Zlatku pomagalo, če bi starši prej ugotovili, kaj se v njem dogaja in že v začetku preprečili ekseprimentiranje z drogo, ga preusmerili v bolj konstruktivno dokazovanje svoje vrednosti. Ampak po drugi strani ga oni niso silili v drogo niti mu niso dali povoda, da se je čedalje bolj zatekal v opoj. Res je, da v odsotnosti konstruktivnega načina soočanja s svetom veliko ljudi zapade v odvisnosti, ampak iz tega se je treba znati pobrati. Če sam biješ bitko, traja dlje, ampak zmaga ni vprašljiva. Za nekatere stvari v življenju se je pač vredno potruditi, četudi ti niso položene v zibelko.
Seveda, imas prav. Ne smes se izgovarjat na starse, pac moras razpolagat s tem, kar imas. Hocem samo rec, da se lahko vzrok za zacetek odvisnosti lahko isce v otrostvu in starsih. Nadaljevanje oziroma izhod je pa druga stvar... nisem mislila, da bi morali starsi njega vlec ven iz odvisnosti, ampak ze prej, z vzgojo, ga naucit, kako naj se konstruktivno spopade z obcutki manjvrednosti.
Ne pravim, da so neposredno krivi v smislu, da so ga "prisilili" v drogo, so pa posredno odgovorni, da ni poznal drugih nacinov resevanja konfliktov.
(Pa to spet ne pisem zato, da bi morali zdaj starsi imet slabo vest, ampak bolj v smislu, da lahko z dobro vzgojo marsikaj preprecimo.)
Lilit - seveda so starši lahko eden od vzrokov za padec v odvisnost. In ko je Zlatko začel s drogami je bil star 13 let. Takrat bi bilo dobro, da bi si starši manj zatiskali oči in bolj iskali rešitve. Pri 23 letih, ko je odšel v komuno, pa si upam trditi, da bi moral za svoja dejanja (in njihove posledice) biti odgovoren sam. In v tem je srž problema. Mnogi starši otroke preživljajo, ne naučijo pa jih (čustveno) preživeti. Tudi mene so starši pustili plavati in sem se morala/hotela znajti sama. Pa bi kljub temu težko rekla, da jih za to krivim. Super bi bilo, če bi mi nekatere stvari povedali prej - prihranili bi mi marsikatero trpko izkušnjo - ampak tudi tako je bilo v redu.
Čez dobro vzgojo je ni, žal pa obstaja le malo šol, kjer bi starše naučili, kako je potrebno vzgajati. Občutek imam, da je vse premalo staršem to jasno.
Wov, še enkrat bi rad rekel wov, tokrat za knjigo. Zdaj sem jo prebral. Všeč mi je slog, všeč mi je izpovedna moč, všeč mi je, da opisuje celo pot, pot navzdol in navzgor. Priporočam še sam. Herojska knjiga. Zraven se spomnim raznih filmov, kot sta Trainspotting in Rekvijem za sanje, ki pa opisujeta pot navzdol pa mogoče kakšen vmesen klanček gor. Pravzaprav se ne spomnim dobre knjige ali filma, ki bi povedal zgodbo o popolni rehabilitaciji džankinja. A poznaš ti kakšen film?
Bo - filma s tako zgodbo ne poznam nobenega. Knjiga - morda se deloma lahko primerja Kodrlajsasti piton. Ta je napisana napol avtobiografsko, z Gradišnikovo pomočjo obtesana, a zajema zgodbe več mladih ljudi, ki zapadejo v odvisnost. Žal knjiga relativno slabo razlaga že sam padec v odvisnost, kaj šele (uspešno) rehabilitacijo. Sploh pa ne na takem nivoju kot to počne Blažič.
Zgodb kot Blažičevih mora biti veliko, če samo pomislim, koliko fantov gre čez centre Dona Pierina. Le napisanih je najbrž malo. (Pomislim seveda tudi na to, koliko mora biti šele zgodb, ki se končajo tragično.) Blažič stvari dobro pove, dobro zna pisati ... En film o padu in dvigu džankija je The Basketball Diaries z Leom Di Capriom. Ampak stvari po mojem kaže preveč romantično in filmsko. (Čeprav naj bi bil osnovan na resnični zgodbi -- kot novi Ameriški gangster? :], o katerem se krešajo mnenja, da ga je kvečjemu nekaj odstotkov resničnega.) Sam nimam pravih mamilaških izkušenj, ampak če primerjam z Blažičevo zgodbo, potem Košarkarškim dnevnikom ne verjamem dosti.
Vesel sem, da sem namesto Kodrlajsastega pitona prebral Blažiča. Res torej ne morem soditi, ampak dobil sem občutek, da mi Piton ne bi dal dosti novega, kot mi je dal Blažič. No, mogoče ga kdaj preberem. Hvala, pozdrav.
Za Basketball Diaries sem že slišala, ampak poznam le po naslovu. Vsekakor je Piton veliko več fikcije in manj rehabilitacije kot Blažič. Če iščeš slednje, si vsekakor izbral prav.
Obstaja še en roman, ki pa je čista fikcija, čeprav vsaj deloma govori o rehabilitaciji: Milijon koščkov (svetujem, da pred branjem malo poguglaš: A Million Little Pieces).
Hvala, to mora biti dobra knjiga. Čeprav sem si prebral, da se eni pritožujejo, češ zakaj si je izmišljal.
Sam bi ti rad predstavil Kinotožje 023, ki sva ga pripravila z Jonasom o tem, kar vem o drogah in o drogah v filmu. Z najtežjimi nimam osebnih izkušenj, ampak imam seveda nekaj izkušenj z zasvojenostjo od "lažjih" mamil. Spomnim se že kakšnega odnosa, pa sladkarij ipd. :) Pozdrav.
[ Post a Comment ]