Sunday, June 24, 2007

Berem: Zgodovina moje heroinske odvisnosti, napisal Zlatko Blažič


Lansko leto so se mi glede odvisnosti odprla nova obzorja. Dolga leta (poenostavljeno) prepričana, da je osebna šibkost tisto edino, ki vodi v odvisnost, sem spoznala, da obstajajo tudi določene genetske predispozicije, ki povečujejo možnost, da bo posameznik v svojem življenju postal odvisnik. Tematika me je privlačila in letos pozimi sem se lotila mogokrat pohvaljenega Kodrlajsastega pitona, romana, ki je nastal na podlagi osebnih drogeraških izkušenj slovenskega odvisnika.

Nato sem pred tedni po naključju zasledila intervju z avtorjem pričujoče knjige, Zlatkom Blažičem. Svežina in neke vrste neizprosnost, ki je vela iz sicer kratkega intervjuja, sta me presenetili. Še bolj je me je presenetil citiran prvi odstavek knjige, v katerem Zlatko (do sebe in svoje izkušnje) neizprosno, ne(samo)pomilujoče pove, da je imel brez izjeme čudovito otroštvo, da ni bil žrtev spolnega ali čustvenega nasilja. Da so bili odnosi v njihovi družini trdni, ljubeči, zanesljivi. Da je bil odličnjak, športnik, esperantist, udeleženec več interesnih dejavnosti in vsemu navkljub od trinajstega leta dalje čedalje bolj zavzet begunec.

Zlatko je bežal pred samim sabo, ker se tak, kot je bil, ni želel sprejeti. Sebi je bil tujec. V iskanju nečesa (domnevno) boljšega in večjega od sebe je začel igrati vloge, ki (naj) bi ga pred sošolci naredile bolj suverenega, bolj izvrstnega, bolj neponovljivega, skratka boljšega. Ki naj bi prikrile negotovost, strah, dvom in kar je še dvomečih čustev, ki jim na začetku pubertete kar ni videti konca. V sebi je čutil izrazito dvojnost: hrepenenje - in ko bi se hrepenenje skoraj uresničilo, se je ustrašil in pobegnil pred soočenjem s svojimi sanjami. Taki dvojni občutki so ga močno notranje ranili in tudi pred njimi je začel bežati.

Droge so bile zanj sprva samo ena postaja v poskušanju biti drugačen od drugih, dokazati in izkazati se pred drugimi. In uspelo mu je.

Kasneje je Zlatko začutil, da so droge tudi idealno sredstvo za (po)beg pred soočenjem z razmerami, ki jim ni (bil) kos ali na katere ni bil pripravljen. Žal pa situacijam ne moreš uiti. Morda lahko soočenje odložiš. A ko se zbudiš iz omame, ko se čarobna pot konča, svet ni nič drugačen. Še vedno kliče po soočenju in po jemanju odgovornosti v svoje roke. In če še vedno nisi pripravljen, če se ti hlače še vedno tresejo, je potreben nov pobeg, nov vbrizg heroina, črtica kokaina, nov LSD.

Zlatkov propad je bil hiter, nezadržen in krut. Od bivšega odličnjaka, tako rekoč vzornega otroka in učenca česa takega najbrž nihče ni pričakoval. Še najmanj morda njegovi starši, ki so sprva nasedali sinovim pomirjujočim zgodbicam, da ni razloga za skrb.

Kljub rotenju staršev in nekaj obupanim, a kratkoživim poskusom bega pred svetom mamil, je Zlatko tonil čedalje globlje. In se na koncu, tik preden bi izgubil vse, globoko zadolžen, odvisen od štirih drog hkrati, življenjsko poražen, upajoč brez upanja odloči za vstop v komuno. Tu pa se zgodba šele dobro začne, kajti grajenje novega življenja je veliko bolj naporno in dolgotrajno opravilo.

***

Zlatkova zgodba, upovedena brez sramu, olepševanja, lažnih iluzij, me je globoko pretresla. Hkrati pa pritegnila - prebrala sem jo na dušek. Svež, samosvoj slog, ki se ne boji izleta v pogovorni, celo vulgaren jezik; ki slika zadeve stvarno in si prizadeva za objektiven vpogled v situacije, v katerih je bil do konca razgaljen in (lahko bi rekli) - osramočen, daje knjigi avtentičnost. Daje upanje, da je podobna pot mogoča za vsakega, ki bo na poti vztrajal, se ne bo izogibal odgovornosti in pogumu do lastnega življenja.

Prevezel me je obseg, ki ga pisec nameni osebnostni spremembi, ki jo je doživel v komuni, saj je to ključni del njegove preobrazbe, tista bistva pot, ki jo je moral prehoditi, da se je zagotovo povzpel iz prepada, v katerega se je vrgel. Verjamem, da je to tisti del knjige, ki velja za vse odvisnike, saj menim, da je ta del identičen za vse, ne glede na to ali so odvisni od alkohola ali od hazardiranja. Kajti trdno verjamem, da je odvisnost beg pred realnostjo (ali delom le-te), podkrepljen s šibko samopodobo in nagnjenostjo k begu namesto k soočenju.

Zlatkova pot ni končana, kajti vsak dan sproti se še vedno sooča z življenjem; vendar se z njim ne bori več - v življenju je začel žeti sadove tega, kar je posejal. Kljub temu pa tempa ne upočasnjuje. Zato branje globoko priporočam vsem, ki jih tematika zanima ali ki se v domačem okolju soočajo z odvisnostjo. Globoko navdihujoče.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 14:35 | 14 comments

Saturday, June 23, 2007

Cowardice


I passed the written part of one of my exams. And mind you, about half of my colleagues didn't, despite the fact that some were studying longer than I was.

But I knew that my knowledge wasn't very solid. I knew I didn't know everything. I knew I had skipped chapters. And when it came to the oral part of the exam I just froze. I was to meet the professor immediately and I knew my knowledge was somewhat lacking.

I selected a pad of paper with three questions. I could answer two. I didn't know what to say about the third. And then I gave up. For the second time this year I chose not to answer and thus failed an exam. I didn't even try, because I'm a coward and because I'm the single stupidly noble person who will acknowledge she doesn't know everything rather than trying to fake it.

I am banging my head against the table and it's starting to hurt a little. Why, oh why did I do such a stupid thing? Why did I give up on myself?

Labels:

posted by Nadezhda | 13:58 | 4 comments

Friday, June 15, 2007

Brez besed (Slabi zdravniki, 2.del)

Ob zgodbah, ki trenutno pretresajo slovensko zdravstvo, sem bila žalostna. Ker se marsikdaj zgodi, da svojci umrlega ali hudo bolnega po medijih vlačijo in za bolezen svojca nepravično krivijo zdravnika. Iščejo domnevne napake v ravnanju zdravnika, grozijo s tožbami, ali še bolj ponižujoče - na osnovi lastnega laičnega in poenostavljenega znanja in razumevanja ustvarjajo zaključke ter jih širijo po internetu - v smislu, da je bila bolezen ves čas očitna in so jo prepoznali vsi, le zdravnik ne. Tako se lahko domnevni nestrokovnosti zdravnika smeji vsa Slovenija. In se nad zdravnikom izživlja in kleveta. Spet drugi pa zdravnike tožijo, ker jim je za infaustno prognozo umrl svojec.

Ne ščitim svojih kolegov. Edino pravilno se mi zdi, da kolega na napako, kadar je bila dejansko storjena, opozorim ali da se mu v primeru resne strokovne napake odvzame licenco.

In po ogledu včerajšnjih Trenj dokončno ostanem brez besed. 80% Slovencev, ki so včeraj glasovali, meni, da imamo slabe zdravnike. 80% mojih potencialnih bolnikov je še pred prihodom v ambulanto prepričanih, da sem (bom) slaba zdravnica. (Najbrž zaradi tega tako veliko Slovencev po zdravstvene nasvete hodi k zdravilcem.)

Sploh ne vem, ali ima smisel, da se učim, kajti ljudje so prepričani, da tako ali tako sami bolje vedo, kako ravnati z bolnimi svojci kot jaz. Morda pa naj kot zdravnica samo kimam in počnem le to, kar mi oni naročijo?

Kolikor sem ljudi izpraševala, sem dobila vtis, da ljudje v splošnem izjemno malo vedo o kemiji, biologiji, fiziologiji, anatomiji in patologiji. Ostajajo tudi izjeme. V povprečju pa ljudje ne vedo niti, kje imajo vranico in kje želodec. Razen, če so bili na teh mestih kdaj operirani. Ampak ko pride beseda do zdravniških napak, so vsi prvi na vasi - preostanek Slovenije pa sočustvujoče trobi z njimi v rog - zdravniki so oholi, nesposobni, nestrokovni, neizobraženi, neolikani, lažnivci, grabežljivi na denar, banda, ki zavaruje svoje in napada druge, bogovi.

Včasih si mislim, da si ljudje želijo, da bi resnično bili bogovi. Da bi imeli čarobno paličko, ki bi mrtve povrnila v življenje, prekinila bolečine, ozdravila vsako bolezen in čas lahko zavrtela nazaj. Da bi znali vihteti čarovnijo, ki bi nam omogočala, da bi bili do vseh in venomer prijazni, potrpežljivi in dobri, četudi pred naša vrata spraznijo pol Avgijevega hleva. Da bi vedno imeli srce na stežaj odprto, misli in dejanja pa hitrejše od najboljšega računalnika. In mislim si, da so ljudje upravičeno razočarani, ko ugotovijo, da s(m)o zdravniki samo in le ljudje. Ranljivi, občutljivi, nepopolni, zmožni napačnega ravnanja in odzivanja.

Zakaj si sploh razbijam glavo, zakaj se sploh trudim? Na fakulteti sem preživela veliko kriz. Iz ene sem se izvlekla komaj pred meseci. Druga me je drago stala. Tretja me je globoko zaznamovala. Včasih je bilo res, res težko. Ko bi se najraje samo sesedla vase in jokala. Ampak v življenju je treba naprej. Četudi to pomeni, da zaradi študija ne berem, ne napišem nobene zgodbe, ne vnosa v blog, zanemarjam svoje prijatelje in rekreacijo, zanemarjam spanec, pravilno prehrano in sprostitev. Moji ljubi Slovenci pa sami znajo bolje in mene pri tem sploh ne rabijo. Razen kot obešalnik za krivdo.

Boli. Neznosno.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 20:12 | 29 comments

Thursday, June 14, 2007

Moving forward

Remember I told you about a research I was planning on doing? All the business concerning that came to a halt when I found out that my original mentor was a candidate for the post of Slovenian ombuds(wo)man. She went on to secure that title, which made me proud and I congratulated her warmly.

However, she seems to be very busy in her current job (and she is right to be, for I know her to be a very hardworking person) and the progress on my research has been zero to none.

Then I asked another professor of mine with whom I am in very good relations and she consented to be my mentor. I accidentally met her a few days ago and she promised to start working on the project now that she has a bit more time and we're probably meeting in a bit more than a week. Hooray! After almost a year, I'm finally setting to work. I'm excited.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 20:23 | 4 comments

Saturday, June 09, 2007

My word! (updated)

(click on the image to see more detail)

Harry, Hermione and Ron flying a dragon? (I just knew that dragons had to come in somewhere. whether it's another one of Hagrid's "tame" dragon darlings or Charlie's Romanian specimen, I don't know. Unfortunately.) If this and the other cover arts are anything to go by, the last book is going to be stunning. I can't wait! Only a month an a half left! It's about time I reread all the already published books.

UPDATE: I will now prove to be totally worth of being called an HP fan. Because I know what this dragon is. According to Fantastic Beasts and Where to Find Them, this is one of ten breeds of dragons called Antipodean Opaleye. The reason why I went to check that is as follows. A week ago, just before the above cover art for US Deluxe HPDH edition was published online, I read an interview with the illustrator, Mary GrandPre. She specifically stated that there was a reason why everything was as it was on the cover. That it's not her making stuff up, but that she faithfully recreates scenes from the book. So I knew that anything that appeared on this newly released cover was no accident.

And to top it - the dragon didn't have pupils (in the eye). Knowing it wasn't just forgetfulness on GrandPre's part, I went to check that. And granted, the Opaleye "has iridescent, pearly scales and glittering, multicoloured, pupil-less eyes, hence its name" as Fantastic Beasts put it.

There are other curious details about this breed of dragon. It dwells in valleys rather than mountains, it is not very aggressive and rarely kills, unless hungry. It also prefers sheep to humans. This piece of information is really important, as any other breed of dragon would hardly allow three wizards to mount it. And keeping in mind that JK Rowling said dragons can't be tamed, mounting and flying atop a dragon is a feat in itself.

The only weird thing is that it is supposed to be a native of Australia and New Zealand. And while I doubt the trio will be making a trip to the southern hemisphere, but Hagrid, always keen on big predators, could be making a new attempt at taming a dragon. (Remember Norbert?)

Labels:

posted by Nadezhda | 11:22 | 2 comments

Saturday, June 02, 2007

Slabi zdravniki, 1. del

Ko sem začenjala svoj študij na Medicinski fakulteti, so mi starejši sorodniki in znanci prigovarjali naj vendarle postanem dobra zdravnica, ker teh v Sloveniji močno primanjkuje. Da je naše zdravsto slabo, pa zna menda povedati vsak. Tem negativnim pričevanjem sem se čudila, saj do takrat sama nisem izkusila ničesar podobnega. Kmalu pa sem spoznala, kaj so mi želeli povedati.

Poklic zdravnika je služba, za katero moraš biti rojen. To je služba, ki ti mora zlesti pod kožo, ki jo moraš imeti rad in v katero se moraš vedno znova z veseljem vračati. Je poklic, v katerem moraš imeti zelo občutljivo in dojemljivo osebnost ter močan čut za pravičnost, sram in dojemanje drugih.

Trenutno za sprejem na medicinsko fakulteto zadostuje zelo dober uspeh na maturi. Za sprejem na Fakulteto za arhitekturo je treba opraviti sprejemni pogovor (kjer menda sprašujejo absurdne stvari o kuhanju ričeta, čeprav to ni bistveno). Žal premalo vem o študiju arhitekture, da bi lahko (pre)sodila, vendar menim, da je dober arhitekt lahko tudi nekdo, ki ne zna spretno ravnati z ljudmi. Obratno pa je človek, ki ni vešč in spreten pri stikih z ljudmi ali ni občutljiv za stisko drugih, le težko dober zdravnik. Lahko je izvrsten raziskovalec, pisec člankov in učbenikov, profesor, le težko pa nekdo, ki mu ljudje zaupajo svoje najgloblje težave. Težave, ki se jih morda sramujejo, ki jih spravljajo v zadrego, ki jih delajo nemočne. Težave, ki so morda smrtne.

Diagnoze razsejanega raka v pozni fazi brez realne možnosti ozdravitve ne more podati kdor koli. Vsaj ne bi je smel.

Lahko razumem, zakaj mnogo zdravnikov postaja "slabših" v poteku svoje kariere. Zdravniški poklic ni preprost - to v večini ni služba od osmih do štirih - in je velikokrat čustveno zelo izčrpajoč. Na kaj mislijo onkološki pediatri, ko pridejo domov k svojim zdravim otrokom? Na kaj misli dermatolog, ko pri svoji ženi opazi spremenjeno pigmentno znamenje? Težave pacientov, ki si jim priča, niso nekaj, kar lahko kar izklopiš, čeprav bi bilo včasih priročno.

Če obstaja poklic, ki te uči ponižnosti do življenja, potem je to zdravniški poklic. Študiramo trdo, na poti do naziva potečejo številne čustvene in fizične bitke (sedeti za knjigo 12 ur na dan 30 dni ni enostavno, lahko pa poskusite, če ne verjamete) in vse samo zato, da na koncu, ko dobiš licenco in prve resnično svoje paciente, ugotoviš, da jim z vsem svojim znanjem morda ne moreš pomagati. Da do potankosti razumeš njihovo bolezen, vendar jim ne moreš ponuditi zdravila, ker ga sploh ni. Da jim ne moreš ponuditi ničesar bolj optimističnega kot dejstvo, da dva procenta preživita več kot pet let od postavitve diagnoze.

Zdravnik je zavezan povedati resnico. Zdravilec lahko vliva upanje, četudi je morda lažno, zdravnik pa je pred zakonom odgovoren povedati: tako in tako je. Možnosti so take. Predlagamo tovrstno zdravljenje. Včasih ni potrebno reči, da bolnik skoraj nima možnosti, ker je to razvidno. In vendar večina dobrih zdravnikov upa in se trudi, dela po najboljših močeh. Včasih se zgodi čudež. Ampak na žalost samo včasih. Vseh bolnikov pač ne moreš rešiti, četudi se trudiš. In to boli. Strašno boli, da si moral (vsaj) 12 + 12 let drgniti šolske klopi, da si prišel do znanja in spretnosti, ki jih imaš, samo za to, da nekomu lahko poveš, da (skoraj) nima možnosti... Da ne obstaja zdravilo, kirurški poseg, nekaj - karkoli, kar bi lahko bolniku ponudil kot rešilno bilko.

Gledati in v sebi biti take boje je zelo težko. Dobesedno ubijaš se malo po malo. Srkaš strup po kapljicah. In ravno zato je toliko bolj pomembno, da imaš s svojimi bolniki globoke, temeljite in odkrite odnose. Da ti zaupajo in ti zaupaš njim. Da ob njihovi postelji veš, da sta skupaj naredila vse, kar se je dalo. Čeprav včasih vse ni dovolj - narava ima svoje načrte.

Pokonci te drži tudi zavest, da nekaterim vseeno lahko pomagaš. Jim olajšaš ali preprečiš trpljene. Vrneš roko, uhelj, nogo. Zamenjaš srce, ki je prenehalo biti. Izrežeš tisto, kar je slabo, daš tablete, da bi delale dobro. Zdravniki, ki so s srcem v svojem poklicu v fazi izgube morda bolj odkrito trpijo, vendar jih izkušnje obogatijo in vsak pozitiven izid jim da desetkrat več moči kot jim jo negativna izkušnja odvzame.

Če se torej za ta poklic odločiš, ker bi rad pomagal ljudem, ker bi jim rad olajšal življenje s svojim znanjem, potem si na dobri poti. Žal se na tem pohodu včasih znajdejo tudi ljudje, ki zaradi staršev ali zaradi sebe v medicini iščejo denar, slavo in ugled.

Sprašujem se, koliko let po končani fakulteti menedžer zasluži toliko kot dober zdravnik. In koliko let se mora zdravnik šolati za to? Kako je pred zakonom odgovoren menedžer ter kako zdravnik? Kje je ugled in slava v rektalnih pregledih, smradu in krvi? In večurnih operacijah med katerimi moraš stati, se minimalno premikati, biti nenhno povsem osredotočen na majhen delovni prostor? Kje je ugled v pretipavanju dojk osemdesetletne dementne ženske, pri kateri sumiš raka dojke? Komu od uglednih je potrebno narediti en "šiht", potem nočno in naslednje jutri še navaden delovni dan - ne da bi vmes videl svoje otroke, šel za nekaj ur domov ali spal človeka dostojen spanec? Kdo od slavnih mora svoj prosti čas omejiti na lokacije, ki so dovolj blizu bolnice, da lahko hitro spet pride v službo, če se zgodi nekaj urgentnega?

Lahko bi naslednjič, ko boste kleli čez zdravnike, kako nesposobna in na denar mahnjena banda smo, pomislili, kdaj vam je zdravnik rekel, da vas ne bo operiral, če ste si po svoji neumnosti in (pre)drznosti komplicirano zlomili roko. Kdaj vam je zdravnik rekel, da vam ne bo predpisal zdravil, ki bi vam koristila? Kdaj je zdravnik rekel, da vas ne bo pregledal, ker smrdite, ste zanemarjeni, pobruhani, pijani ali nasilni. Kdaj vam je rekel, da je preutrujen, da bi vas pregledal?

In se v istem stavku, ko kolnete nad našimi menda božanskimi plačami spomnite, koliko let ste sami študirali za svoj poklic in kolikokrat si lahko privoščite, da ga opravljate neodgovorno in kolikokrat niste zbrani v službi. Zdravnika en nezbran trenutek lahko stane licence. Službe, življenja.

Slišim, da je v Kamerunu dosti bolje. Sedaj so celo uvedli obvezni cepilni program.


Povezana objava z Uršinega bloga.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 02:16 | 13 comments