Osemnajst prodorno ožigosanih
Zdravnik doc. dr. Uroš Ahčan je predstojnik oddelka za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana in strokovnjak, ki se velikokrat odzove na različna (večinoma negativno nastrojena) pisanja v medijih.
Žal njegovega prispevka v Finance (20. januar 2009) ne morem kopirati v celoti, je pa ob registraciji (čemu že?) dostopen vsakomur, ki je pripravljen zaupati svoj spletni naslov.
"Blaž (četrtouvrščeni): specialist kirurg in hkrati doktor znanosti, docent je za redno delo novembra prejel 4.600 bruto ali 2.300 neto. O. K. Za večino primerno plačilo! Kaj pa dodatnih 7.100 bruto ali 3.500 neto za dežurstva in nadure? Škandal?!
"V mesecu novembru sem bil v službi štiri vikende od petih (dva dežuren in dva v pripravljenosti). Če sešteješ vse ure na plačilnem listu, dobiš 453,5 ure (povprečna mesečna obveznost je 174 ur), temu lahko prišteješ še neaktivno pripravljenost 112 ur v okviru Slovenije transplanta, kar je skupaj 565,5 ure na mesec, ki je imel 720 ur."
Poročilo o opravljenih urah za november (novinarju vedno dosegljivo!)
Dežuren: osem dni. 1., 2., 5., 17., 19., 25., 29., 30. novembra. V dežurstvu je poleg preostalega dela opravil 23 operacij. Pripravljenost za transplantacijo jeter: 10., 15., 16., 18., 20., 28. novembra. Pripravljenost za multiorganski odvzem (ledvica, jetra, trebušna slinavka): 3., 4., 14., 22., 23., 27. novembra. Dodatni program (krajšanje čakalnih vrst): 4. in 24. novembra: osem operacij odstranitve žolčnika in operacij kil. Zaradi bolezni je izrabil dva dni letnega dopusta in bil 8. in 9. novembra prost (edini vikend v novembru!).
Kaj je aktivna pripravljenost za multiorganski odvzem in presaditev?
Po delovnem prazničnem vikendu 1. in 2. novembra se je spominu na umrle svojce poklonil 3. novembra dopoldne. Popoldne je bil obveščen o multiorganskem odvzemu. Odvzem je začel ob 23. uri in ga končal ob štirih, 4. novembra, po odvzemu ledvic in jeter je takoj nadaljeval pripravo jeter za presaditev in nato v rednem delovnem času asistiral pri presaditvi.
V petek, 21. novembra, popoldne je otroke odpeljal na trening plavanja in se predčasno vrnil zaradi klica za multiorganski odvzem. Ob 21. uri se je odpeljal v UKC Maribor in se vrnil v UKC Ljubljana ob 5.30.
Dragi kolegi in preostalo osebje v UKC, ostanite mirni. Brez nevoščljivosti, nič ni bilo lahko pridobljeno. Bili so znoj, solze, smeh, up, obup. Petdeset odstotkov je vrnil državi.
Sočasno je na borzi izgubil za starost in študij otrok privarčevano letno plačo, v obliki vrednostnih papirjev. Sram vas bodi, nespo[s]dobni finančni analitiki, ekonomisti, bančniki!"
Vsaka medalja ima dve plati in dr. Ahčan dobro prikaže tisto, ki se je mediji ne trudijo osvetliti. V tem duhu tudi pojasni, da za zdravstveni sistem niso nujno najdražji tisti zdravniki, ki so veliko plačani, pač pa tisti, ki dobijo nesorazmerno veliko plačo glede na kvaliteto in količino opravljenega dela. Poleg tega največji stroški v zdravstvu niso za plače, pač pa za zdravljenja, kjer so včasih neprimerno ravna z razpoložljivmi sredstvi.
"Za mercedesa sem pripravljen plačati veliko, ker pričakujem veliko. Težava je, če za yuga plačam ogromno. Najdražji zdravniki so tisti, ki jih ni na seznamu in so zgolj navzoči na delovnem mestu za dobro plačilo. Tisti, ki so pogosto na bolniški (zadnji dve leti nihče izmed plastičnih kirurgov ni bil na bolniškem dopustu). Dragi so tisti, ki se odločijo za napačno zdravljenje. Tisti, ki ne priznajo, da bolezen ni ozdravljiva, in bolnika vključijo v program zdravljenja za 100 tisoč.
Tisti, ki v terminalni fazi bolezni namesto iskrenega pogovora napišejo še za pet tisoč in pet tisoč zdravil. Tisti, ki opravijo še 16 dodatnih preiskav, ker se bojijo tožbe. Graditi moramo na znanju, kakovosti, učinkovitosti, preprečevanju in priznavanju napak (plačujemo zavarovalnino), zaupanju, srčnosti. Najbolje plačani, ki pokažejo poročilo o opravljenih urah, vrsti in kakovosti dela, nam morajo biti zgled in motiv."
In za konec - osnovni problem poročanja o zdravstvu v Sloveniji - strokovna nepodkovanost, nenačelonost in iskanje škandalov tam, kjer jih ni. Vse skupaj začinjeno z nekorektnim poročanjem in s skrbnim izbiranjem objavljenih informacij prikrivanje resničnih problemov, s katerimi se sooča slovensko zdravstvo. Problemov, o katerih povprečni Slovenec ne ve ničesar, saj o teh temah resnicoljubni novinarji ne pišejo člankov.
"Pove naj, kaj je dobro in kaj slabo. Sicer to ni več kritika, temveč jamranje, zavajanje, širjenje nestrpnosti. Odmik od bistva. Vse pohvale dr. Breclju, ki opozarja na napake in slabosti sistema. Toda nikoli in nikjer nisem prebral, da so operacijske dvorane na OI najsodobneje opremljene, prostorne, omogočajo vrhunsko kirurgijo, ki poteka vsak dan. Osebje je prijazno, strokovno, požrtvovalno, ozračje v operacijski dvorani prijetno."Priporočam v branje.
2 Comments:
Če je Ahčanov opis pošten, si ta, ki ga opisuje, svojo plačo bržkone zasluži. Sicer ne vem, kaj točno pomenita dežurstvo in neaktivna pripravljenost ter koliko delovnega časa je možak res delal, ampak najbrž vseeno ni dobil preveč.
Se mi pa zastavljata dve vprašanji. Prvo, ali je opisani značilen primerek ali so med ožigosanimi tudi lumpi, pri katerih vse te silne ure niso bile oddelane. In drugo, kako za vraga je mogoče, da mora nekdo toliko delati. In če mu ni treba, kako da se mu dovoli. Ker to nikakor ne more biti zdravo - ne za zdravnika in ne za njegove paciente.
Mitja - dežurstvo pomeni čakanje na morebitne bolnike oz. poškodovance ponoči (celo noč) in čez vikend. Količina dežurstva se, kot rednega delovnega čas, meri v urah. Pripravljenost pomeni, da mora biti zdravnik največ 20 km oddaljen od UKC, ker ga lahko, ko je v pripravljenosti, vsak trenutek pokličejo v službo, če je sprejet hudo ogrožen bolnik, ki mora biti nemudoma operiran. Na "plastiki" je en zdravnik dežuren in en vedno v pripravljenosti, če bi bilo potrebno izvesti kak večji poseg. Oddelek za plastično kirurgijo UKC LJ je državni opeklinski center, kjer zdravijo vse hujše opekline; tam izvajajo tudi operacije, ki jih ti in drugi laiki ne bi uvrstili v plastično kirurgijo. Plastika ni samo povečevanje dojk z vsadki.
Pripravljenost je človek oddelal, saj bi se v primeru, da bi bil klican in se ne bi odzval, moral zagovarjati. Dežurstvo - koliko ur je resnično delal in koliko je spal, ni njegova odločitev. Delati je moral toliko, kot je bilo bolnikov/poškodovancev. Če celo noč ni bilo nobenega, za to ni kriv niti odgovoren doc. Ahčan.
Morda so med zdravniki tudi taki, ki sistem izkoriščajo. Ampak! Med mladimi je takih zelo malo ali celo nič, ker se dogaja celo nasprostno. Mladim zdravnikom se nadure (pričevanja prihajajo iz UKC LJ) nekaj časa sešteva kot boniteto, potem pa se jih nekega dne skrivnostno izbriše.
Med "ožigosanimi" je pretežni del anesteziologov in kirurgov, ki se v zadnjih letih srečujejo s krizo, saj se zaradi težke specializacije in tudi težkega poklica, ki ne omogoča nujno zasebne prakse, čedalje manj mladih odloča za te specializacije. Zadnji razpisi specializacij kažejo to žalostno sliko. Torej podmladka ni, znani pa so podatki, da po nekaterih ocenah v Sloveniji manjka kar 2000 zdravnikov specialistov. Glede na to, da imamo okoli 6000 zdravnikov, je to ogromen delež. Torej za določene kirurge in anesteziologe velja, da preprosto morajo delati tako veliko, da pokrijejo vsa dežurstva in pripravljenosti ter uspejo izvajati redni program (to zadnje je namreč osnova, glede na katero je UKC plačan). Zdravnik MORA biti na razpolago bolniku. Ker je zdravnikov premalo, morajo tisti, ki so delati veliko več. Eni delajo malo več, drugi zdravniki pa veliko več, odvisno od razporeditve kadra znotraj pecializacije. Ko bolnik potrebuje zdravnika, ta ne more preprosto reči, da že 8 ur ni nič jedel, niti ni bil na stranišču, ker je moral obdelati 100 in več bolnikov na urgenci v enem dnevu. To je kruta realnost, ki je Uroš Slak in drugi novinarji nočejo videti in o njej tudi ne govorijo.
Noben sistem ni tak, da se ga ne bi dalo izkoriščati. Ampak slovenski zdravstveni sistem je že tako pod velikimi pritiski - politiki, ki ne razumejo, kako sistem deluje in kakšne so njegove resnične težave, obljubljajo nekaj, ampak vprašanje je, ali je to (npr. skrajševanje čakalnih vrst) tisto, kar bo sistem in bolnike rešilo.
[ Post a Comment ]