Friday, October 26, 2007

S smrtjo sem začel živeti

To je naslov slovenskega dokumentarca o delu in življenju zdravnikov na Splošni nujni medicinski pomoči (SNMP), ljubljanski "urgenci". Sicer kinematografija ni za oskarja in tudi zdravniki niso ravno talentirani igralci, a vendar nudi slabo uro dolg film vpogled v delovanje in mišljenje zdravnikov, sploh tistih, s katerimi se srečujemo na urgentnih oddelkih.

Film je bil predvajan na TV Slo, dostopen pa je na strani te televizije, pod rubriko Avdio/video. V novem oknu, ki se vam odpre, kliknite na skrajno desni oranžen gumb iskanje, nato med iskane besede vpišite "smrtjo začel živeti" ali poln naslov, pod medij izberite televizija, vsa ostala polja pa pustite prazna.

P.S. Za mojo odsotnost je seveda "kriv" študij in prioritiziranje. Se bom trudila, da bom - četudi kratko novičko - objavila pogosteje.

Labels:

posted by Nadezhda | 20:51 | 2 comments | links to this post

Monday, October 08, 2007

Že sto let...

...nisem napisala nič novega. Dogajalo je ful.

Po kratko, a sladko vikendu na morju, sem se sproščala še na Primorskem, kjer po dvajsetih letih samote in propadanja ponovno urejamo vikend hišico, ki je dve leti nazaj prešla v naše lastništvo. Treba bo pregledati še strešne tramove, morda ponovno prekriti streho, očistiti dimnik, zamenjati še eno okno, zbrusiti in prelakirati vrata in podboje itd. Še dobro, da sicer ne živimo v hiši, če ne bi že prej doktorirala iz obrezovanja žive meje s starinskimi man-powered škarjami (celo brez muskelfibra naslednji dan!), grabljenja odpadlih listov in pobiranja orehov.

V bistvu komaj čakam, da bo hiša primerno opremljena, ker bom potem kakšne počitnice zagotovo preživela tam. Miiiir in tišina, pa gozd in neskončne potke za kolesarsko-tekaško-sprehajalne izlete.

Potem se je začelo novo šolsko leto. Upam, da bom letos lahko rekla tudi: new year, new me. Prevečkrat sem že ponovila staro zgodbo, da bi jo želela ponavljati tudi letos. Glede na to, da imam sedaj pomoč pri tem, mislim, da bom zmagala. Motivirana sem.

Zadnja dva tedna sem tudi kar nekaj prebrala. Cokanovo Eno življenje je premalo (poročilo sledi) in Eat to Live. Še preden sem prebrala slednjo, sem se odločila, da bom resnično začela jesti zdravo, čeprav po slovenskih standardih že dolgo jem tako. Že vsaj deset let jem polnozrnate izdelke in pri pripravi hrane ne uporabljam nič soli. Varčno uporabljam olivno olje. Zadnja tri leta pa imamo tudi svoj vrtiček in se navdušujem nad domačo zelenjavo.

Kljub temu ali prav zaradi zelenjavne obsesije sem ugotovila, da imam še vedno za pol prenizek feritin. Zato še vedno tečem počasneje od starih mam'c. In čedalje bolj izgubljam voljo za tek, ker se nikamor ne premaknem. Očino letos zame spet ne bo krvodajalske in spet bodo železove tablete. (Joj, kako jih ne maram!) In vrh vsega mi ni jasno, kako in zakaj imam še vedno zelo nizek feritin. Nisem potomka Keltov, res ne.

Raziskava laufa, čeprav počasi. (Morda tudi njej primanjkuje feritina.) In čeprav vem, da bi lahko naredila še veliko več, imam občutek, da sem edina, ki sploh kaj dela. Soavtorica kot da ne zna nič narediti sama od sebe. Še tisto, kar sem jo prosila, naj naredi, ostaja nenarejeno. Sicer pa sem jo s konsekvencami seznanila že prej.

Labels: ,

posted by Nadezhda | 17:53 | 9 comments | links to this post