Randomramblings

Ob prebiranju avgustovske številke glasila Zdravniške zbornice Slovenije, Isis, sem v pisanju zdravnika prof. dr. Matije Horvata naletela na odstavek, s katerim se globoko strinjam.

"Vedno znova me preseneča nekakšna samozagledanost homeopatov in zdravilcev nasploh, da se drznejo trditi, da oni izvajajo holistično medicino. Kot da na medicinskih fakultetah učimo samo predpisovanje proizvodov farmacevtskih tovarn, bolnika pa sploh ne pogledamo od glave do peta. Študentom sem več kot 34 let prikazoval, kakšen naj bo pristop k bolniku, kako si moramo predstavljati bolnikovo življenje kot v filmu. Sam sem se s posameznim bolnikom celo v urgenci lahko zamudil z anamnezo in kliničnim pregledom kakšno uro, samo da sem prišel do dna njegovemu problemu. Medicina je samo "holistična" ali pa je sploh ni. Zato je dodajanje tega pridevnika neumnost. Seveda, preobremenjen zdravnik bo skrajšal postopek z bolnikom do roba in včasih tudi čez rob. Neopravičljivo je kitenje kakega zdravilca, da se bolj posveča bolniku kot zdravnik, če ima v ambulanti za obravnavo v enakem času petkrat manj bolnikov."

V zadnjih letih smo priča številnim iznajdljivcem, ki znajo spretno izvabiti denar iz še tako tankih denarnic. Ti ljudje javnost prepričujejo, da so bolj temeljiti kot zdravniki, kar morda ni presenetljivo, saj v enem dnevu oskrbijo veliko manjše število pacientov kot zdravniki, predvsem pa poleg "rednega" dela ne obravnavajo nujnih stanj. V ambulantah splošne/družinske medicine na dan pregledajo in oskrbijo med 50-70 pacientov. Kolegica je zadnjič postavila osebni rekord, ko je v enem dnevu obravnavala 78 pacientov. (Seveda je v službi ostala uro in pol čez uradni delovni čas, da je kaj takega zmogla.) Rada bi videla zdravilca, ki obratuje s takim dnevnim pretokom bolnikov. Rada bi tudi videla zdravilca, ki opravlja dežurstva, ki ob treh zjutraj zdravi akutni srčni infarkt, ponoči operira poškodovanca, ki je doživel prometno nesrečo, ali celo noč sodeluje pri presaditvi organov, nato pa zjutraj pride na oddelek in opravi še redno delo, ker (zaradi pomanjkanja zdravnikov) ne more manjkati. Iz udobja lastnega fotelja naspan in spočit zdravilec zlahka pametuje o holizmu in si izmišljuje razloge, da utemeljuje svoj obstoj. Sita vrana lačni tako ali tako ne verjame.

Labels: medicine, slovensko

Verjetno mi nikoli ne bo jasno, zakaj ljudje vse zdravnike enačijo. Po eni slabi izkušnji kar naenkrat vsi zdravniki postanejo isti, vsi enako arogantni, enako nesramni, enako nesposobni. Če greš k frizerki, ki svoje delo slabo opravi ali si zaradi drugih razlogov nezadovoljen, ne rečeš, da nikoli več ne boš šel k frizerki, ampak greš naslednjič k drugi frizerki oz. frizerju. Če avto odpelješ k avtomehaniku, ki svoje delo slabo opravi, se ne odpoveš avtomehanikom za zmeraj, ampak greš naslednjič k drugemu.

Če imaš slabo izkušnjo z enim zdravnikom, pa redko ali nikoli tega zdravnika ne zamenjaš, ampak se vsakič, ko prideš v ambulanto na dolgo in široko pridušaš, kako je zdravstvo tam, kamor sonce nikoli ne posije. Ali pa se odločiš, da boš vse svoje zdravstvene težave zdravil samo še alternativno. Ali pa začneš zdravnikom in zdravstvenem osebju groziti s tožbami ali celo nasiljem, ker misliš, da se bodo tako zate bolj potrudili. Redko (ali bolje rečeno nikoli) pa se tak človek vpraša, kako bi se odzval sam, če mu nekdo ob prvem stiku zagrozi, da bo še obžaloval, če bo pri njem naredil strokovno napako. Ne vpraša se niti, kako se počuti naslovljeni, če je prvi stik z njim verbalno nasilje in grožnja. Bo to res prepričalo zdravnika, da bo ravnal "bolj" strokovno, se za bolnika "bolj" potrudil ali mu bo vse skupaj priskutilo in ga bo resno srbelo, da bi takemu bolniku pokazal vrata?

Verbalno in drugačno nasilje je v zdravstvu skoraj del vsakdana. Vem za zdravnico, ki jo je pijani pacient skušal brcniti v glavo, ko je oskrbovala njegove poškodbe. Vem za drugo zdravnico, ki je bolnico s hudo pljučnico na dnevnem hospitalnem zdravljenju nemudoma odpustila v domačo oskrbo. Ugotovila je namreč, da si je bolnica, ki je bila zaradi bolezni ogrožena, prizadete so bile njene vitalne funkcije, sama odklopila infuzijo z antibiotikom in šla na teraso kaditi (seveda pa tega ni povedala nikomur). Vem za starejšega kirurga, ki se je med manjšo operacijo kožne spremembe pri znanem narkomanu, okuženem z virusom hepatitisa C, zbodel z iglo in s tem tvegal okužbo z neozdravljivo boleznijo. Vem za tridesetletnega bolnika, ki je doživel že šesti (!) miokardni infarkt, pa je vsakič že v bolnišnici ob odprtem oknu začel kaditi, seveda zdravil ni jemal, ker je menil, da mu ne pomagajo. Vem za starejšo bolnico, ki pri višini približno meter in pol tehta 165 kilogramov in ji z nobeno aparaturo ne morejo izmeriti krvnega tlaka, ker ima tako velik obseg nadlahti. Seveda ne vidi razloga, da bi shujšala. Vem za bolnike, ki neprestano hodijo na preglede k osebnemu zdravniku zaradi nenujnih, kroničnih težav, pa se nikoli ne naročijo na pregled.

Skratka, poznam številne primere, ko je velik del krivde za neoptimalno zdravljenje zelo jasno na strani bolnika, pa se o tem nikoli ne govori. Nikoli v časopisu ne zasledim velikega naslova, ki bi izpostavljal tudi vlogo bolnika pri skrbi za lastno zdravje. V mentaliteti ljudi obstajajo samo pravice bolnika in dolžnosti zdravnika; o dolžnosti bolnika, da skrbi za lastno zdravje in o pravicah zdravnika npr. do počitka in malice med delovnim časom, pa - nič. Takoj, ko obstaja sum, da je morda zdravnik svoje delo opravil neoptimalno,  se začnejo pojavljati anonimne in manj anonimne, posredne in neposredne grožnje ter odkrite žalitve in sovražni govor. Uravnotežen pogled?

V zadnjem času sem zasledila dva izvrstna prispevka, ki razkrivata, v katerem grmu tiči zajec ob preklicih dela preko zakonsko določenega časa. Intervju s Konradom Kuštrinom v Mladini mi bo najbolj ostal v spominu po besedah intervjuvanca: "Dokler prisotnost v bolnišnicah prek 40 ur ni bila šteta v delovni čas, ni nikogar zanimalo, koliko časa zdravniki preživimo v bolnišnicah. Mnogi moji predhodniki so desetletja dežurali po desetkrat ali petnajstkrat na mesec. Življenje so pustili v bolnišnicah, pa se takrat nihče ni spraševal ne o kakovosti njihovega dela ne o kakovosti njihovega življenja. Zdaj ko je to postalo delo, za katero smo plačani, pa je naenkrat opaziti strašno skrb. Zame je to dvolično."

Prispevek kirurga doc. dr. Ahčana v zadnji Sobotni prilogi je pošten in uravnotežen vpogled v delo in delovanje zdravnika. V mislih se pogosto vračam v vrsticam na začetku članka: "Danes Kranjci zelo pogosto obiščejo maloštevilne zdravnike. Švedska ima 357,9 zdravnika na 100.000 prebivalcev, Slovenija pa 238,4. Ob tem je treba poudariti, da imajo na Švedskem v ambulantah 2,8 obiska na osebo na leto, v Sloveniji pa 6,6. Z drugimi besedami imamo v primerjavi s švedskimi kolegi 33 odstotkov manj zdravnikov in približno trikrat več obiskov v ambulantah (podatki iz vladnega gradiva). V nasprotju s Švedsko zdravnike pri nas imenujejo tudi bela drhal, bela sodrga, bela mafija, bogovi v belem, golazen, zaslužkarji, paraziti nacije, ki so študirali na račun davkoplačevalcev ... Prestrašen šestletni škrbasti pobček, z razpočno ranico na bradi, s solznimi očmi na operacijski mizi v šivalnici zabrusi kirurgu: »Dohtar, če me ne boš lepo zašil, te bom tožu. Tud oči je tko reku.« Pa reče očka deklice s povišano temperaturo in izpuščajem, z mobitelom v roki, pediatrinji: »Prosim, da mi otroka takoj pozdravite, ker njena bolezen vpliva na moj delovni proces.« »Pa kaj se vi zajebavate, vse vas je treba postrelit, banda pokvarjena …« se sliši med množico ljudi v ambulanti. Razmere so postale nevzdržne, javno mnenje o zdravniškem delu pa porazno. Glede na število negativnih zapisov, izbrane besede v naslovih prispevkov in količino prispevkov so bili izpolnjeni vsi pogoji kaznivega sovražnega govora proti skupini ljudi. Zdravniki smo v zadnjih letih imeli več negativnih zapisov kot Romi in homoseksualci skupaj."

Labels: medicine, slovensko

Dnevnik danes poroča, da se je neka Slovenka odločila za porod doma, ob pomoči avstrijske babice in motivatorja. Torej se je načrtno odpovedala rojevanju v porodnišnici. Porod se je, kot se lahko vsak fiziološki in naravni proces; zapletel. Ženska bi, če bi ostala doma, verjetno izkrvavela in umrla. To pa je tudi tisto, kar profesionalce (porodničarje in babice) v porodnišnicah ločuje od tistih, ki menijo, da je porod doma varen. Doma ni na voljo urgentne operacijske sobe, kamor porodnico premestijo v manj kot 5 minutah in začnejo urgentni carski rez. Doma ni na voljo transfuzije, če pride do obilne krvavitve med ali po porodu. Doma ni na voljo (sterilnih) pogojev za operacijo v primeru drugih komplikacij, npr. vraščene posteljice, iz katere ženska lahko izkrvavi prej, kot jo je mogoče pripeljati v bolnišnico.

Doma je (poleg doule in po novem očitno še motivatorja) na voljo le babica, ki je usposobljena za vodenje normalnega poroda. Za reševanje vseh zapletov je običajno pristojen zdravnik specialist ginekolog in porodničar, ki pri domačem porodu kot po pravilu ni prisoten. Kdo je vedeževalec, ki napove, da se bo normalna nosečnost končala tudi z normalnim porodom brez zapletov? In kdo prevzme odgovornost, če do zapletov pride? In najhuje od vsega? Zagovorniki rojevanja doma trdijo, da je tak porod povsem varen, celo enako varen kot porod v porodnišnici - in to večinoma trdijo brez kakršnih koli dokazov ali celo kljub nasprotnim dokazom.

MANA, zveza babic severne Amerike, svoje podatke, ki naj bi dokazovali, da je rojstvo doma enako varno in smrtnost pri tem enako nizka kot porod v bolnišnici, razkrije samo, če se človek obveže, da teh podatkov ne bo širil. Zakaj taka skrivnostnost, če podatki (domnevno) dokazujejo enakovrednost ali celo superiornost poroda doma?

V Sloveniji na leto umre približno ena porodnica. Zgodi se, da kakšno leto ni nobene smrti ob porodu. Zelo nizka je tudi smrtnost novorojencev (perinatalna umrljivost). To je ena od zgodb o uspehu slovenskega zdravstva. Zgodovinsko gledano je obravnava porodnic v bolnišničnem okolju razlog za dramatičen upad smrtnosti tako porodnic kot novorojencev v primerjavi s smrtnostjo pri porodu doma. In zdaj se pojavljajo različni preroki, ki trdijo, da je treba stremeti k porodu doma, ker je bolj udoben in bolj intimen? Če izbiramo med življenjem ali hudimi posledicami za zdravje ter udobjem in intimnostjo, kaj bomo izbrali?

Žalostno je, da se nekritično, tendenciozno, čustveno obarvano in s podatki ter znanstvenimi raziskavami povsem nepodprto gonjo proti rojevanju v porodnišnicah dopušča. Neinformiranost, celo zavajanje, pa s smrtjo svojih otrok plačujejo številne mlade matere. Zagovornikom rojevanja doma se zavoljo pluralnosti medijev daje veliko možnosti za izražanje svojih osebnih preferenc (od katerih seveda mastno zaslužijo: prodajajo knjige ali prodajajo svoje storitve kot babice). Pomaga tudi, da se kar nekaj svetovno znanih obrazov (Giselle Bundchen je le zadnja v vrsti) odloča za rojevanje doma.

Nasprotno se argumentom stroke in porodničarjev ne daje veliko prostora, njihovih argumentov se ne razišče v globino, predvsem pa se nikoli ne primerja dejanskih številk. Znova slišani argument, da je "rojstvo doma enako varno kot rojstvo v porodnišnici", nikoli ni podprt s številkami. Od bralca tako pričakuje, da bo vanj implicitno (brez razumskega dvoma) verjel. Če se navaja številke, potem so te vedno "iz glave" zagovornika ali iz kakšne nove, še neobjavljene študije. Če je za varnost poroda doma toliko argumentov, zakaj so številke vedno iz neobjavljenih študij?

Samo zato, ker gre za fiziološki, naraven proces, še ne pomeni, da je ta proces tudi inherentno varen. Normalni nosečnosti ne sledi vedno normalen porod. V nerazvitih državah, kjer ženske še vedno večinoma rojevajo same ali ob pomoči nekakšne babice, je ravno porod glavni vzrok smrti žensk v rodnem obdobju.

Babištvo daje vtis, da želi vzpostaviti svojo enakovrednost medicini, natančneje porodništvu, čeprav gre za dve zelo različni živali. Zakaj torej ne raziskuje in svojih trditev ne utemeljuje na z dokazi podprti znanosti/medicini (evidence-based medicine)? Zakaj se poslužuje čustvene manipulacije in zakaj zamolči nevarnosti poroda doma? Ameriški center za nadzor bolezni (CDC) navaja, da je rojevanje doma najbolj nevarna oblika načrtovanega poroda, saj ima trikrat večjo umrljivost novorojencev (perinatalna umrljivost) kot rojstvo v porodnišnici. Zakaj dovoljujemo, da se nosečnicam pere možgane z zavajajočimi in neresničnimi informacijami?

Kdo bo odgovoren, ko bo v Sloveniji zares umrla porodnica med porodom doma? Bomo rekli, da je bila žrtev lastne naivnosti in da se ni v polni meri izobrazila o nevarnostih rojevanja doma ali bomo okrivili državo, da je ni zaščitila pred samooklicanimi preroki, mazači in premalo usposobljenim osebjem?

Labels: medicine, slovensko

Težko verjamem, da je minilo že 2 meseca od moje zadnje objave. Naravnanost k študiju in raziskovalnem delu ter veliki premiki v zasebnem življenju so me v zadnjih letih prislili, da sem močno omejila svoje blogersko udejstvovanje. K umiku iz aktivne blogerske scene pa me je napeljalo tudi spoznanje, da imam preko bloga le skromen vpliv na to, kaj ljudje mislijo, kakšen odnos imajo do medicine in do znanosti. Predvsem sem spoznala, da je moj vpliv na njihova stališča zanemarljiv.

Zadnjo misel lepo prikaže poročanje o epidemiji/pandemiji nove gripe v slovenskih medijih (ki imajo bistveno večji doseg kot moj skromen blog). Za ceno neke nepristranskosti, navidezne objektivnosti ter pretiranega prizadevanja, da se da glas vsakemu malemu človeku, smo priča debatam in diskusijam o gripi in cepljenju, ki presegajo vsak dober okus, kaj šele zdržijo racionalen premislek. Kot prvo se zaradi vtisa nepristranskosti daje besedo ljudem, ki poskusijo nekaj "dokazati", čeprav se njihovi "dokazi" končajo pri teorijah zarote, čudnih tožbah in slabemu poznavanju terminologije, da popolne odsotnosti poznavanja in razumevanja epidemiologije, patofiziologije bolezni in njenih zapletov sploh ne omenjam.

Kot drugo se v večini debat o cepivih gladko prezre znanstveno dokazana dejstva in se vsako situacijo čustveno obarva. Ko govorimo o znanosti, medicini in učinkovitosti cepiv, naše mnenje, prepričanje in čustvena opredelitev do gripe, cepiva ali dogajanja po svetu nimajo in ne bi smele imeti prostora. Zato je toliko manj razumljivo, ko novinarji dopustijo, da se v njihove oddaje in članke prikradejo ljudje, ki nimajo nobenih konkretnih podatkov, se sklicujejo na zastarele podatke in omenjajo povezave med dogodki, za katere je bilo v številnih neodvisnih študijah večkrat brez dvoma znanstveno dokazano, da vzročnost ne obstaja. (Povezava in vzročnost namreč nista ista stvar in tega ti kvaziznanstveniki v medijih nikoli ne pojasnijo, čeprav neprenehoma govorijo o povezavah.)

Prav tako sem užaloščena, da je novinar, ki se predstavlja kot oseba, ki bo javnosti razkrila "resnico", postal človek, ki le daje besedo temu ali drugemu gostu, polemik pa ne odpira. Še huje - večina novinarjev deluje kot da ne poznajo niti osnov teme, o kateri se pogovarjajo. Ne vedo torej, kako delujejo cepiva, ne vedo, kako se preverja kakovost in neškodljivost zdravil, ne informirajo se, ali resnično obstaja povezava med cepivi in avtizmom, ne vedo niti, kakšno cepivo za cepljenje proti novi gripi imamo v Sloveniji na razpolago. Prepričana sem, da si take neprofesionalnosti in nepoznavanja tematike ne dovolijo, ko opravljajo intervju z znano osebo. Za vsako pop starleto v Sloveniji vedo, kdo je in na koliko naslovnicah Playboya se je pojavila. Pri tematiki, ki je velikega pomena za nacionalno zdravje, pa se obnašajo, kot da lahko vsakdo izjavi, kar hoče (neodvisno od tega ali je to res ali ne) in pri tem ne nosi nobene moralne, kaj šele kazenske odgovornosti za posledice svojih izjav za javnost.

Prav tako novinarji gostov, ki trdijo, da imajo dokaze, da je cepivo škodljivo, nikoli ne prosijo za predložitev dokazov, nikoli jih ne vprašajo, zakaj se sklicujejo na dokazano neresnico o povezavi avtizma s cepljenjem, nikoli jih ne prosijo, naj natančneje opredelijo, kaj so npr. "vedenjske motnje", nikoli jih ne vprašajo, ali so pripravljeni nositi moralno in kazensko odgovornost, če se ljudem, ki bi upoštevali njihova navodila glede (ne-)cepljenja, zgodi kaj hudega. Dovoljujejo jim zavajanje, da je cepivo, dostopno v Sloveniji, slabo, ker se z njim načeloma ne sme cepiti ljudi, alergičnih na jajca. Pri tem ne povprašajo po največji prednosti v Sloveniji dostopnega cepiva - to je, da je to cepivo "mrtvo" in nikakor ne more povzročiti okužbe.

Na drugi strani pa do smrti zaslišujejo zdravnike ali je cepivo res varno in kakšne stranske učinke ima. To je neenako obravnavanje, ki čustveno obarva vsako debato o cepljenju in ki v ljudeh podzavestno oblikuje nezaupljiv ali celo odklonilen odnos do cepljenja. Ob vseh teh napakah in očitno različnem obravnavanju različnih sogovornikov, se mi porajajo resni pomisleki o strokovnosti slovenskih novinarjev, ki poročajo o epidemiji gripe v Sloveniji in svetu.

Poleg tega se v vseh debatah o cepljenju do onemoglosti izpostavlja, da bo farmacevtska industrija s cepljenjem zaslužila. Seveda bo zaslužila, saj smo vendar v kapitalizmu. Ali poznate kogar koli, ki ne hodi v službo zato, da bi (tudi) zaslužil? Ali poznate koga, ki vse v življenju naredi zastonj? Ali poznate kogar koli, ki živi v zahodnem svetu, in od življenja čigar ne zasluži nihče?

Vsakič, ko gledate televizijo nekdo zasluži - že zato, ker porabljate elektriko. Potem zasluži trgovina, ki vam je televizijo prodala in podjetje, ki vam nudi kabelski, internetni ali kakšen drugačen dostop do programa. Plačljiv je tudi televizijski priključek. Zaslužijo različna podjetja, ki vrtijo reklame, saj boste ob naslednjem obisku trgovine verjetno kupili vsaj en produkt, ki ste ga videli v reklamnem bloku. Ob vašem gledanju televizije služijo tudi televizijske hiše, ki na podlagi gledanosti prodajajo čas za reklamna sporočila; seveda pa zasluži tudi novinar, ki vodi pogovorno oddajo o gripi. In pri vseh teh zaslužkarjih so ljudje najbolj ogorčeni, da bo neko farmacevtsko podjetje neposredno od države zaslužilo 5€, kolikor stane en odmerek cepiva. Iz vašega žepa bo šlo le 7€, ki jih boste morali plačati za cepljenje (in ne za cepivo!) in s tem povezane administrativne stroške ter delo. Od vas neposredno torej farmacevtski gigant ne bo zaslužil nič. Tega ne bi mogli trditi za novinarje, ki svoje delo prodajajo posredno ali neposredno in ki imajo veliko večjo finančno korist od spektakularnega, šokantnega in nenehnega poročanja o novi gripi kot ga ima farmacevtsko podjetje, ki je cepivo proizvedlo.

Poglejmo vso zgodbo, ki se evidentno vrti okoli denarja, še iz drugega vidika. Če se ne cepite in zbolite za gripo (novo ali sezonsko), boste finančno prikrajšani. Če ste zaposleni, boste verjetno za 5-7 delovnih dni koristili bolniški dopust, saj ne boste sposobni za delo in ni primerno, da bi cel delovni kolektiv izpostavili možnosti okužbe. Za čas trajanja bolniškega staleža boste prejemali nadomestilo plače v višini 90% vaše siceršnje plače. Odvisno od višine vaše plače bo vaš mesečni dohodek v mesecu, ko boste odsotni zaradi bolezni, verjetno več kot 7€ manjši. Seveda se lahko znajdete in v času bolezni koristite dopust namesto bolniškega staleža.

Še vedno si boste bolezen verjetno olajšali z zdravili, saj gripa poteka z visoko vročino (38 °C in več), mrzlico in utrujenostjo, ki trajajo nekaj dni. Prisotne so tudi bolečine v žrelu, suh kašelj, zamašen nos ali izcedek iz nosu, bolečine v mišicah in kosteh, glavobol, lahko pa tudi bruhanje in driska. Gripo je mogoče pozdraviti brez uporabe zdravil, vendar bo po mojih predvidevanjih veliko ljudi v lekarnah kupilo vsaj eno do dve zdravili, da bi si olajšali simptome.

Zdravilo s paracetamolom in vitaminom C, ki znižuje povišano telesno temperaturo in blaži oziroma odpravlja bolečine, če uporabimo za primer zdravilo Lekadol plus C zrnca za peroralno raztopino v večjem pakiranju, ki zadostuje za 3-5 dni uporabe, stane glede na Register zdravil RS 5,1 €. Tantum verde pastile za ustno votlino in žrelo, ki delujejo protivnetno in lokalno protibolečinsko stanejo v slovenski spletni lekarni 4,96 €. Podobno tudi Septolete, zdravilo, ki blaži bolečine in neprijeten občutek v ustni votlini in žrelu, stanejo v isti lekarni (odvisno od izvedbe zdravila) približno 5 €. V isti lekarni naravno propolisovo razpršilo stane blizu 5 €. Tudi Operil kapljice za nos, ki blažijo simptome pri prehladnih obolenjih, stanejo v omenjeni spletni lekarni od 3,23 € dalje. Da se niti ne spustim v ceno različnih vitaminskih dodatkov in pripravkov za krepitev imunskega sistema. Na teh nekaj primerih je mogoče zaključiti, da boste za blažitev simptomov gripe zapravili več denarja kot bi ga za cepljenje. In spet bo zaslužila farmacevtska industrija...

Sama sem se proti pandemski gripi cepila prejšnji teden. Po cepljenju sem imela 2 dni bolečine v roki na mestu vboda, sicer pa nobenih drugih težav. Poznam številne zdravnike in nekaj kolegov študentov, ki so se tudi cepili in nihče od njih ni imel hudih stranskih učinkov po cepljenju.

Premislek in odločitev o cepljenju sta vaša. Vsekakor pa večina pomislekov glede cepljenja, s katerimi se opleta v javnosti nima nobene podlage.

Labels: medicine, random ramblings, slovensko

Svetovni dan limfoma je bil že 15. septembra. Kljub temu še vedno poteka akcija ozaveščanja o limfomu, raku limfatičnega sistema. Število novoobolelih za limfomom narašča iz leta v leto, precejšnje število obolelih je mladih odraslih, pravočasen obisk zdravnika pa prinaša obet uspešne ozdravitve. Zato je toliko bolj pomembno, da je čim širša javnost seznanjena s simptomi, ki jih povzroča limfom.

Limfom lahko povzroča povečane bezgavke (vsaka povečana bezgavka še ni limfom!), utrujenost, vročino in nočno potenje, pa tudi hujšanje ( izgubo več kot 10% telesne mase), zasoplost oziroma kašelj in srbečico. Da bi ljudi dodatno opozorili na te simptome, so v sklopu akcije ozaveščanja pripravili enostavno nagradno igro, pri kateri je med pomešanimi črkami potrebno najti simptome limfoma.

Priporočam sodelovanje v nagradni igri in spodbujam k razširjanju informacij o simptomih limfoma!

Labels: medicine, slovensko

Včeraj, 21. septembra, je bil svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. Alzheimerjeva bolezen je neozdravljiva in spada med demence. Zaradi podaljševanja življenjske dobe se v zadnjih desetletjih srečujemo tako z velikim porastom rakavih bolezni kot z velikim porastom degenerativnih obolenj živčevja. Kljub neozdravljivosti velikega deleža demenc (le 10-15% demenc lahko ozdravimo), danes poznamo zdravila, ki ublažijo potek bolezni in obravnavo bolnikov, ki naredi življenje s to boleznijo prijetnejše za vse vpletene.

Žalostno je, da se država ne želi zavedati bremena, ki ga starejši ljudje zaradi večje obolevnosti predstavljajo za zdravstveni sistem. Tako že leta ne namenja praktično nobenega dodatnega denarja za geriatrijo - čeprav bi ga morala, ker število bolnikov narašča iz leta v leto. Ko je bivši zdravstveni minister Keber predlagal preusmerjanje denarja v zdravstvu v geriatrično oskrbo (in zaradi zmanjševanja natalitete ukinjanje pediatričnih ambulant v krajih, kjer je premalo otrok, da bi se splačalo imeti stalno zaposlenega pediatra), je naletel na silovit odpor javnosti in pomanjkanje politične podpore, da bi se njegov predlog udejanjil. Zanimivo, da niti Desus, stranka upokojencev, ki bi jo zdravstvena oskrba svojih volilcev morala zanimati, ni imela pomislekov in Kebrovega predloga ni podprla. Takrat se nam je zdelo nedopustno, da se mora mladi starš z otrokom voziti 20 minut do zdravnika, nič pa nas ne moti (in nas ni motilo), da je geriatrična oskrba in zdravstvena obravnava dostopna le delčku slovenskih starostnikov, čakalna doba pa 5 mesecev za prvi pregled. Vendar se bomo tudi mi postarali, družbi postali odveč in naš glas ne bo več tako prodoren... Kdaj bomo poskrbeli za svojo prihodnost, če ne sedaj?

Več o težavah zdravstvene oskrbe slovenskih starostnikov in čedalje večjem bremenu degenerativnih obolenj živčevja v današnjem Dnevniku.

Labels: medicine, slovensko

Zdravnik anesteziolog Jiři Hollan se je že v preteklosti oglašal v zvezi z delom in razmerami v UKC Ljubljana. Zdaj, ko svoje delovno mesto tam zapušča, je morda lahko še bolj odkrito spregovoril o glavnih težavah, ki pestijo to terciarno zdravstveno ustanovo.

Nekaj zanimivih citatov iz intervjuja, ki ga je dal za sobotni Žurnal.

"Kakšen je bil odziv zdravnikov na objavljene visoke plače nekaterih med njimi?
Ni bilo veliko odzivov. Večina ljudi, ki se je znašla na tem seznamu, si je to plačo zaslužila z ogromno dodatnega dela. Če te plače preračunate na urne postavke, niso več tako zelo visoke. Pokličite na primer vodovodarja ob polnoči, da vam popravi odtok. Njegova ura dela bo stala bistveno več, kot dobi kirurg za uro urgentne operacijo sredi noči. Je pa res, da so nekateri zdravniki imeli zelo veliko nadur, kar je nenavadno."

"Ali nihče v UKC ne skrbi, da ne bi bili nekateri toliko dežurni, drugi pa skoraj nič?
Dežurstva so na določenem oddelku razpisana. Do razlik prihaja, ker nekateri nočejo dežurati, drugi, ki potrebujejo denar, pa hočejo čim več dežurstev. Potem so tu še druge bolnišnice, ki prav tako potrebujejo zdravnike; nekateri poleg v UKC delajo tudi drugje. Podatka o obsegu dela zunaj UKC in na oddelku, kjer zdravnik dela, ni. Poleg vsega tega pa nas celo v UKC silijo, naj kot redno delo delamo od sedme ure zjutraj do desete ure zvečer. To preprosto zahtevajo od nas, in sicer z utemeljitvijo, da bi se drugače podaljšale čakalne dobe. Že več let pa ni volje, da se zaposli več zdravnikov."

"Vodstvo kliničnega centra pojasnjuje, da delovnih mest ne razpisujejo, ker zdravnikov na trgu pravzaprav ni. Se strinjate s tem?
Veste, to je paradoks. Ker ni razpisanih mest, se seveda nihče ne javi. In ker se nihče ne javi, ne bodo razpisali mesta."

"Ali zdravniki opozarjate na to kadrovsko podhranjenost?
Direktorico sem na to nazadnje opozoril pred dvema mesecema in so me takoj umaknili z vodilnega mesta. To je bil rezultat. Zamenjava me niti ne moti, saj je kolegica, ki je prišla na moje mesto, za vodstveno funkcijo sposobnejša od mene. Ampak je pa problem, da se v KC vse težave rešujejo na tak način."

"Je razlog za težave v zdravstvu dogovorna ekonomija nekakšnih zdravniških fevdov; ali primanjkljaj zdravnikov nekaterim omogoča, da veliko dežurajo?
Ne. To je samo posledica. Deset let delam na anesteziji srčne kirurgije. Ves čas opozarjam, da nas je premalo. So pa med tem na druga mesta našega oddelka prihajali novi ljudje. Težava ni, da ni ljudi, ampak se razporejajo na zelo čuden način. Ključni vzrok, zakaj se to dogaja, pa je v tem, da je klinični center voden zelo nedemokratično. Menedžment tu je, kot da bi šlo za kakšno monarhijo. Živimo v državi, ki je demokratična, kjer so svobodne volitve. Po oddelkih pa zaposleni ne moremo povedati niti strokovnega mnenja, kaj menimo o kandidatih za predstojnike."

"Iz protesta zdaj iz UKC odhajate v Izolo. Zakaj?
V UKC so veliki kadrovski problemi. Na to opozarjamo že deset let, pišemo pisma pristojnim. Nič od tega se ni rešilo. Problem pa je v tem, da se ne upoštevajo osnovni normativi. Če povem samo za primer: na kirurgiji srca imamo 12 postelj intenzivne terapije. Po mednarodnih normativih bi moralo na tem oddelku na eno posteljo biti 1,4 zdravnika na 24 ur. To bi pomenilo, da bi na oddelku moralo delati 17 zdravnikov, da bi se normalno lahko izmenjevali v turnusih in v operacijskih dvoranah. Pri nas smo trije. In to so razmere, ki nujno vodijo v hude težave. Tega imam zdaj dovolj."

"Koliko zdravnikov bi moralo biti na oddelku?
Ne pravim, da bi jih moralo biti 17, že če nas bi bilo šest, bi se razmere precej izboljšale. Tako pa se na naši intenzivni dogaja, da ponoči tam sploh ni zdravnika, ker je v operacijski. To so razmere, ki same kliče po komplikacijah. In kdo bo kriv? Mi, ker dopuščamo, da pod takšnimi pogoji delamo. Upam pa, da bo moja poteza, da odhajam iz UKC, koga vendarle zdramila, da se zamisli."

Labels: medicine, slovensko

Zdravnik doc. dr. Uroš Ahčan je predstojnik oddelka za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana in strokovnjak, ki se velikokrat odzove na različna (večinoma negativno nastrojena) pisanja v medijih.

Žal njegovega prispevka v Finance (20. januar 2009) ne morem kopirati v celoti, je pa ob registraciji (čemu že?) dostopen vsakomur, ki je pripravljen zaupati svoj spletni naslov.

"Blaž (četrtouvrščeni): specialist kirurg in hkrati doktor znanosti, docent je za redno delo novembra prejel 4.600 bruto ali 2.300 neto. O. K. Za večino primerno plačilo! Kaj pa dodatnih 7.100 bruto ali 3.500 neto za dežurstva in nadure? Škandal?!

"V mesecu novembru sem bil v službi štiri vikende od petih (dva dežuren in dva v pripravljenosti). Če sešteješ vse ure na plačilnem listu, dobiš 453,5 ure (povprečna mesečna obveznost je 174 ur), temu lahko prišteješ še neaktivno pripravljenost 112 ur v okviru Slovenije transplanta, kar je skupaj 565,5 ure na mesec, ki je imel 720 ur."

Poročilo o opravljenih urah za november (novinarju vedno dosegljivo!)

Dežuren: osem dni. 1., 2., 5., 17., 19., 25., 29., 30. novembra. V dežurstvu je poleg preostalega dela opravil 23 operacij. Pripravljenost za transplantacijo jeter: 10., 15., 16., 18., 20., 28. novembra. Pripravljenost za multiorganski odvzem (ledvica, jetra, trebušna slinavka): 3., 4., 14., 22., 23., 27. novembra. Dodatni program (krajšanje čakalnih vrst): 4. in 24. novembra: osem operacij odstranitve žolčnika in operacij kil. Zaradi bolezni je izrabil dva dni letnega dopusta in bil 8. in 9. novembra prost (edini vikend v novembru!).

Kaj je aktivna pripravljenost za multiorganski odvzem in presaditev?

Po delovnem prazničnem vikendu 1. in 2. novembra se je spominu na umrle svojce poklonil 3. novembra dopoldne. Popoldne je bil obveščen o multiorganskem odvzemu. Odvzem je začel ob 23. uri in ga končal ob štirih, 4. novembra, po odvzemu ledvic in jeter je takoj nadaljeval pripravo jeter za presaditev in nato v rednem delovnem času asistiral pri presaditvi.

V petek, 21. novembra, popoldne je otroke odpeljal na trening plavanja in se predčasno vrnil zaradi klica za multiorganski odvzem. Ob 21. uri se je odpeljal v UKC Maribor in se vrnil v UKC Ljubljana ob 5.30.

Dragi kolegi in preostalo osebje v UKC, ostanite mirni. Brez nevoščljivosti, nič ni bilo lahko pridobljeno. Bili so znoj, solze, smeh, up, obup. Petdeset odstotkov je vrnil državi.

Sočasno je na borzi izgubil za starost in študij otrok privarčevano letno plačo, v obliki vrednostnih papirjev. Sram vas bodi, nespo[s]dobni finančni analitiki, ekonomisti, bančniki!"

Vsaka medalja ima dve plati in dr. Ahčan dobro prikaže tisto, ki se je mediji ne trudijo osvetliti. V tem duhu tudi pojasni, da za zdravstveni sistem niso nujno najdražji tisti zdravniki, ki so veliko plačani, pač pa tisti, ki dobijo nesorazmerno veliko plačo glede na kvaliteto in količino opravljenega dela. Poleg tega največji stroški v zdravstvu niso za plače, pač pa za zdravljenja, kjer so včasih neprimerno ravna z razpoložljivmi sredstvi.

"Za mercedesa sem pripravljen plačati veliko, ker pričakujem veliko. Težava je, če za yuga plačam ogromno. Najdražji zdravniki so tisti, ki jih ni na seznamu in so zgolj navzoči na delovnem mestu za dobro plačilo. Tisti, ki so pogosto na bolniški (zadnji dve leti nihče izmed plastičnih kirurgov ni bil na bolniškem dopustu). Dragi so tisti, ki se odločijo za napačno zdravljenje. Tisti, ki ne priznajo, da bolezen ni ozdravljiva, in bolnika vključijo v program zdravljenja za 100 tisoč.

Tisti, ki v terminalni fazi bolezni namesto iskrenega pogovora napišejo še za pet tisoč in pet tisoč zdravil. Tisti, ki opravijo še 16 dodatnih preiskav, ker se bojijo tožbe. Graditi moramo na znanju, kakovosti, učinkovitosti, preprečevanju in priznavanju napak (plačujemo zavarovalnino), zaupanju, srčnosti. Najbolje plačani, ki pokažejo poročilo o opravljenih urah, vrsti in kakovosti dela, nam morajo biti zgled in motiv."

"Pove naj, kaj je dobro in kaj slabo. Sicer to ni več kritika, temveč jamranje, zavajanje, širjenje nestrpnosti. Odmik od bistva. Vse pohvale dr. Breclju, ki opozarja na napake in slabosti sistema. Toda nikoli in nikjer nisem prebral, da so operacijske dvorane na OI najsodobneje opremljene, prostorne, omogočajo vrhunsko kirurgijo, ki poteka vsak dan. Osebje je prijazno, strokovno, požrtvovalno, ozračje v operacijski dvorani prijetno."

Labels: medicine, slovensko

V člankih o višinah plač različnih javnih uslužbencev se v zadnjih dneh kot rekorderje posebne vrste omenja zdravnike. Ob tem novinarji seveda računajo na polno mero javnega zgražanja in ogorčenja - skoraj prepričana sem, da bo Uroš Slak naslednji četrek (kot že tolikokrat doslej) o teh "šokantno" visokih plačah polemiziral v Trenjih. Novinarji pa - novinarskemu poklicu v sramoto in kot smo tega že navajeni - pišejo v popolni odsotnosti perspektive in okoliščin, v katerih so te plače izplačane. Jasno, saj sicer ne bi šokirali nikogar. Površno in neinformirano pisanje neke novinarke, ki niti v drobcu svojega pisanja ne upošteva izobrazbe zdravnikov (v povprečju vsaj 10 let univerzitetnega izobraževanja samo da lahko opravljajo ta poklic, da ne omenjamo podiplomskega študija), niti njihovih številnih nadur (ki so na večini oddelkov nujne, ker je po nekaterih ocenah v Sloveniji kar 2000 zdravnikov premalo), dela v objektivno in subjektivno težkih ter zdravju škodljivih okoliščinah, dela v nočnih in vikend izmenah, kazenske odgovornosti in še bi lahko naštevali, pa skorajda ni vredno mojega obsežnejšega komentarja. Da ne omenjam etično in moralno sporne objave imena in priimka ter slike dotičnega zdravnika. Novinarski kodeks v službi šokantnosti in spričo vztrajne negativne drže javnosti proti zdravnikom očitno nima teže.

Bila sem že na tem, da napišem daljši in polemični zapis o tem, a mi je v pomanjkanju časa izvrstno priskočil na pomoč starejši kolega zdravnik in specialist anesteziologije, dr. Dušan Vlahović, ki dela v UKC Ljubljana in že več časa piše izvrsten "insajderski" blog. Ker so zdravniki, ki prejemajo najvišje plače v Sloveniji, njegovi kolegi in ker dobro pozna delo in okoliščine, v katerih le-to poteka, je njegov pogled po mojem mnenju veliko bolj dragocen kot mnenje novinarke, ki svojega dela vsaj v tem primeru očitno ni opravila korektno.

Labels: medicine, slovensko

Imam idealno rešitev za krajšanje čakalnih vrst v slovenskem zdravstvu.

Naj se vsi oboževalci Uroša Slaka in njegove oddaje Trenja (zaradi obstoja katere lahko kar zapremo vsa slovenska sodišča, saj Slak s svojim vseobtoževalskim tonom, zaigrano empatijo in mrhovinarskim pristopom osumi, obtoži in obdolži še preden je ovadba dobro vložena, domnevno kaznivo dejanje pa sploh še ne povsem raziskano) odpovejo zdravstvenim posegom in obiskom zdravnika.

Če so tako enoglasno prepričani, da je slovensko zdravsto slabo in da smo zdravniki brezsrčni bogovi v belem, ki sedimo v ambulanti samo zato, da vsak mesec poberemo plačo in se nas naši bolniki niti malo ne dotaknejo - potem naj ostanejo doma in nehajo polniti ambulante in operacijske dvorane. Če so tako v dno duše prepričani, da jim zdravnik noče nič dobrega - naj ostanejo doma!

Tudi ko bo komu zastalo srce, ko bo koga povozil avto, ko bo potreboval zdravila za srce ali sladkorno bolezen - ostanite doma in ne kličite rešilca! Če resnično mislite, da smo zdravniki sami nepridipravi brez vesti, poklicne etike in čustev, se nam odpovejte.

Kdo vas sili, da hodite iskat naše storitve?

Kateri razumen človek hodi namenoma tolikokrat na led in hkrati pljuva po ledu, ker je menda ta kriv, da osebi na njem spodrsne?

Labels: medicine, slovensko

Že nekaj časa sem namreavala napisati eno ali dve močni o prikritem oglaševanju v različnih medijih in zadnji post na krtkovem blogu me je spomnil na to namero.

Ne gre samo za namenske deset- in večminutne oglasne bloke na radiu, promotorske in reklamne oddaje na raznih televizijskih kanalih, gre tudi za prikrito oglaševanje, namerno zavajanje in odvračanje ljudi od zdravega življenjskega sloga. Od bizarnega - informacijska voda, do nategovalskega - čista superoksidna dismutaza in absurdnega podpiranja človeške lenobe - likopein iz paradižnikov.

Gre tudi za članke, ki se plasirajo kot novice, v bistvu pa gre za (prikrito) reklamo za določen farmako-kozmetični izdelek ali prehransko dopolnilo. Vse ženske revije, pa tudi doberšen delež revij o zdravju in zdravem življenjskem slogu mastno služi na ta način.

Ljudem tudi nihče ne pove, da imajo ti vitamini, minerali, antioksidanti in encimi lahko številne škodljive stranske učinke in da niso niti četrt toliko testirani na varnost, kvaliteto in neškodljivost kot zdravila. Kljub tem dejstvom med ljudmi velja prepričanje, da so prehranski dodatki dobri, zaželjeni in neškodljivi, zdravila pa (tudi ob ustreznih indikacijah za jemanje) človeku povzročijo več slabega kot dobrega (izraz "kemija" je že dobro udomačen), ker jim jih zdravnik predpiše menda samo zato, da dobi provizijo od farmacevtskega podjetja. Medtem ko podkupovanje in lobiranje za "svoja" zdravila med predstavniki farmacevtskih podjetij še zdaleč ni nova zadeva in ni tuje niti slovenskemu trgu, pa je mišljenje, da so prehranski dodatki potrebni in apriori koristni, globoko zmotno. Žal ta resnica zaradi finančne profitabilnosti prodajanja tople vode ljudem (in to za visoke zneske!) do potrošnikov ne pride.

Morda bo koga streznilo dejstvo, da ne samo da prehranskih dodatkov ni treba testirati na kvaliteto in varnost - proizvajalci se znašajo (zakonodaja pa jim to dovoljuje!) na potrošnike, da bodo neželjene in škodljive stranske učinke, ki so posledica jemanja prehranskih dopolnil sami javili pristojnim inštitucijam. Ker zakonodaja to omogoča, se proizvajalci izognejo dragim testiranjem, ljudem pa za visoke zneske prodajajo pomanjkljivo testirane, ne nujno kvalitetne, in celo nepotrebne dodatke, ki potencialno lahko škodijo. Dobiček na kvadrat torej.

Prav tako številni ljudje poleg uživanja prehranskih dodatkov pogosto uživajo vsaj eno zdravilo ali pa uživajo kombinacijo več različnih prehranskih dopolnil. Prehranska dopolnila niso testirana na navzkrižno učinkovanje z zdravili in/ali drugimi prehranskimi dodatki. Ljudje pa redko ali nikoli škodljivih stranskih učinkov ne pripišejo jemanju prehranskih dodatkov, ker ne vedo in ne razmišljajo, da nekaj, kar se trži kot izjemno pozitivno, lahko škodi. Prav tako škodljivih učinkov ne pripišejo prehranskim dodatkom, ker npr. vanje polagajo upe, da bodo zradi uživanja dodatkov bolj zdravi ali bolj suhi. (Tudi nižje telesne teže ne vidijo kot funkcije zdravja pač pa v funkciji socialne sprejemljivosti in večje samozavesti.) Prehranskim dodatkom pripišejo absolutno pozitivne lastnosti in ob tem je težko ali kar nemogoče imeti oči odprte tudi za škodljive učinke. Če drugega ne, potem industrija prehranskih dodatkov služi na slabi informiranosti (seveda dajejo izrazito drugačen vtis!) in potencialno slabo izdelanih izdelkih, ki nimajo nujno verodostojno dokazanih učinkov na ljudi, niti niso dokazano neškodljiva.

Služiti denar na račun placebo efekta je največji nateg (in uspeh) sodobne farmacevtske industrije.

Labels: medicine, slovensko

Ob nedeljskem referndumu (očitno sem bila ena redkih, ki se ji zdi, da ima državljansko dolžnost z razlogom; marsikdo bi očitno imel samo privilegije, ne pa tudi dolžnosti) sem se spomnila referenduma, ki je bil pred leti. O nedeljskem delu v trgovinah. Eden izmed takratnih argumentov, da se nedeljsko delo ukine oz. močno oklesti v obsegu je bil v zvezi z razpadom družin tistih, ki delajo v trgovinah. Ker zaradi nedeljskega dela menda nimajo časa za svoje otroke. (Med tednom pa se z otroci nihče ne ukvarja?)

Razmišljam o dnevu, ko se bom zaposlila. Razmišljam o dnevu, ko bom imela prvega otroka. Res je, da bom kot mlada mamica opravičena nočnega dežuranja. Vendar je na številnih oddelkih stiska, ker je zaposlenih premalo zdravnikov, zato si mlade zdravnice te olajšave niti ne upajo uveljavljati. Ker vedo, da imajo njihovi kolegi in kolegice prav tako doma otroke, pa še vedno opravijo polno mero dežurstev. Zdravnice in zdravniki, ki delajo od petka do svetka, vse ure dneva, zato da so na voljo: tistim, ki po svoji neumnosti, drznosti in naivnosti sebi povzročijo hude, življenje ogrožajoče poškodbe (in se jim zdi povsem samoumevno, da jim bo vedno na voljo nekdo, ki jih bo reševal iz razmer, ki so si jih sami zakuhali!) in tistim, ki leta dolgo zlorabljajo svojea telesa s kajenjem, alkoholom, telesno neaktivnostjo, neprimerno hrano in tako prej ali slej nase zvalijo breme bolezni (in se jim zdi samoumevno, da jim mora nekdo pomagati popraviti škodo, ki so si jo zavestno povzročali veliko dlje, kot sme trajati zdravljenje!) in tudi tistim, ki imajo pač smolo in se jim stvari zgodijo proti volji (neverjetno, kako redki znajo biti taki).

Razmišljam, kako malo hvaležnosti je v ljudeh. Za zdravnike ne bo nobenega referenduma, ker ljudje pričakujejo, da smo zanje vedno na voljo (in bog ne daj, da bi v čakalnici čakali kaj več kot 10 minut!), brez nepotrebnih vprašanj, brez zbujanja slabe vesti. Še celo, če jim poveš, da bo treba shujšati ali kako drugače spremeniti življenjski slog, jim je to kot brenčanje nadležne muhe. Nepotrebno in nadležno. Da ne omenjam tega, da ponekod zdravniki ugotavljajo, da marsikateri otroci niso biološki sinovi oz. hčere tistemu moškemu, komur mislijo, da so.

Saj lahko naslednjič, ko se bodo spet spravili v bolezen ali poškodbo, preprosto pridejo do tebe in zahtevajo pomoč. Brez komentarjev in podvprašanj. O tem, da bi svojo bolezen ljudje lahko preprečili ali omilili z zdravim življenjskim slogom in brez tablet, ljudje ponavadi nočejo niti slišati. Zdravnik ima po njihovem mnenju čarobno paličico in samo zavihteti jo mora, pa bo vse spet dobro. To, koliko bolezni in smrti na leto bi lahko preprečili z zdravnim življenjskim slogom se ljudi ne dotakne, ne zanima jih. Ker jim je pomoč vedno na voljo; ker se nanjo lahko zanesejo. In potem kmalu samo pomoč ni več dovolj - potem se v čakalnici ne sme čakati več kot 10 minut, potem mora biti zdravnik ob vsaki uri dneva ali noči nasmejan in ustrežljiv in prijazen (če je v službi že 30 ur, ni pomembno; če mu je pred eno uro umrl pacient, tudi nima teže) in včasih mora tudi predpisati zdravila in zdravljenje, ki jih zahtevajo bolniki sami - brez vsakršne medicinske izobrazbe, ker so sami zase prepričani (menda te stvari preberejo v časopisu), da jim bo le to pomagalo.

Vendar - kaj, ko otroci zrastejo? Četudi imaš majhne otroke in ne opravljaš dežurstva, kaj napraviti, ko otroci odrastejo? Morda potem ne potrebujejo več mame? Kako otroku pojasniš, da mame cel vikend morda ne bo videl, ker mama dela? Kako otroku pojasniš, da mame ne bo na njegovo predstavo, ker dela? Kako otroku pojasniš, da si do 18.oo v službi, ker se tu zdi prav, da pregledaš vse, ki so prišli v ambulanto, četudi niso bili naročeni in četudi ti delaš samo do 15.00? Se temu reče zanemarjanje otrok? Pokažite mi prodajalko, ki ponoči ne spi doma. Zdravniki so v to prisiljeni tudi večkrat na teden.

Ob korenitem pomanjkanju kakršne koli hvaležnosti in osebnostne neproblematičnosti pri pacientih je težko delati. Plača je komajda stimulativna, saj je redna praksa, da v številnih bolnicah mladim zdravnikom nadure prepisujejo iz meseca v mesec, nato pa te nadure nekega dne preprosto izginejo. Po teh pričevanjih mi je skorajda nedoumljivo, kako je možno, da v Sloveniji obstajajo (sicer redki) zdravniki z mesečno plačo 9000 € (podatki iz oddaje Trenja). Žalostna resnica je, da je najbolj enostavno delati s smrtno ogroženimi, ker so neskončno hvaležni, da jim nekdo pomaga in ne komplicirajo. Vsi ostali, ki so bistveno manj ogroženi, pa so vse prevečkrat mojstri kompliciranja in pritoževanja. Narobe svet.

Labels: medicine, slovensko

Ker imam težave z nizkim železom sem se odločila, da nekaj časa ne bom darovala krvi. Zdaj je tega že eno leto. Muči me, ker sem se odločila, da ne bom pomagala, četudi na račun varovanja lastnega zdravja.

Ker ne želim darovati polne krvi, se bom na Zavodu za transfuzijsko medicino vseeno pozanimala o darovanju plazme - postopku se reče plazmafereza. Razjasniti si moram še nekaj podrobnosti, a v primeru, da se bom strinjala, bom lahko plazmo darovala kar vsaka dva tedna. To je priročno tudi zato, ker se veliko zadržujem v bližini ZTM in mi ni težko pol urice žrtvovati, da nekomu pomagam, ko je v stiski.

Dokler sam ne potrebuješ krvi, ne veš, kako odvisni smo od solidarnosti drugih. Ker je poletje in bo veliko prometnih nesreč ter nesreč, v katerih so udeleženi motoristi in kolesarji, ljudje pa so dlje časa na dopustih, je možno, da bo prišlo do pomanjkanja krvi. Krvi se ne da nadomestiti s čim umetnim, nujno potrebna je za življenje. Prosim, darujte kri tudi vi! V Sloveniji potrebujemo 350 solidarnih ljudi vsak dan, da zadostimo potrebam po krvi.

Labels: medicine, slovensko

Da svoj blog zanemarjam, ni več nobena skrivnost. Življenje je kruto. In gre veliko prehitro za moj okus. Nimam časa niti filozofirati, niti pisati.

Spet je konec leta in izpiti, tokrat zabeljeni z izdatno dozo dela za raziskavo. V maju smo uspeli zaključiti z eksperimentalnim delom raziskave, z junijem začenjamo statistično analizo miljavžent parametrov in spremenljivk. Treba se bo spoprijateljiti z SPSSom. Če bom pridna, imam zagotovljena dva članka in vsaj en abstract. Glede na obseg raziskave pa si morda lahko v prihodnjih letih obetam še veliko več, saj podatkov za obdelavo ne bo zmanjkalo. Volje, upam, tudi ne.

Trpeča duša, moj dragi fant, bo v prihodnjih dneh diplomiral (hip hip hooray!), potem pa sledi zategovanje pasov in polnjenje prašičkov ter upanje, da se najde kakšno luštno stanovanje, poceni, a dobro vzdrževano, čim bližje Ljubljani. Seliva se skupaj. Malo nenavadno mi je, ker bom tokrat prvič (za-)živela drugje. Držim pesti, da bo tako super, kot si predstavljam, da bo.

Labels: random ramblings, research, slovensko

Zdravnik, s katerim sva izvajala reanimacijo, je dobil izvide obdukcije. Ker je bil vzrok smrti nejasen in se svojci strinjajo (včasih celo sami želijo, da se obdukcija izvede), so natančen vzrok smrti poiskali patologi.

Ne vem, ali mi je izvid resnično prinesel olajšanje. Zdaj vem, da je bolnica umrla zaradi nečesa, na kar takrat ni kazalo popolnoma nič. Tudi nobenih hitrih testov nismo imeli na voljo, da bi potrdili diagnozo in jo urgentno zdravili za to novo nastalo stanje. Predhodno stanje in vedenje bolnice na oddelku nista nakazovala, da obstajala možnost, da se zgodi, kar se je.

In vendar se je. Bolnice ni več med nami. Kljub velikemu trudu in znanju ter vsej možni diferencialni diagnostiki, ki smo jo imeli takrat na razpolago, nismo mogli pravočasno ugotoviti, kaj je vzrok. Stanje je tako hitro napredovalo - zdelo se je, da je bila bolnica prej zdrava, nato pa je v hipu potrebovala oživljanje. Tudi če bi takrat pomislila na (kar se je kasneje izkazalo kot) pravi vzrok, dvomim, da bi ji utegnili dovolj hitro pomagati. Zdravljenje njenega akutnega stanja ni brez tveganj za resne pozne zaplete, med katerimi niti smrt ni redka.

In čeprav vem, da takrat skoraj ne bi mogli narediti nič več, da bi jo rešili, mi to ni v olajšanje. Ob vsem znanju, ki ga že imam in trudu, ki ga vlagam v študij, se mi je izredno težko soočiti z dejstvom, da marsikoga ne bom mogla rešiti. Da bo njegova bolezen tako hitro napredovala, da bo prepozno za vsakršno intervencijo, četudi v teoriji vem, kako ukrepati. Narava, bog, usoda ali kakor želite ta pojav poimenovati, je še vedno močnejša od vsega, kar znamo in zmoremo zdravniki.

Labels: medicine, slovensko

Jutri bo en teden. V mislih še vedno vidim njen obraz, še vedno se spomnim detajlov, zdravnika, reševalcev, sester. Moja prva reanimacija. V času in kraju, ko in kjer je nisem niti najmanj pričakovala. Še enkrat se potrdi, da kot zdravnik nikoli ne smeš pozabiti in moraš biti vedno pripravljen. Ker je bila to moja prva izkušnja, se mi bo spomin nanjo vgraviral v možgane. Pozabila ne bom nikoli.

Nisem si mislila, da bom tako mirna. Da bom masirala srce s takim avtomatizmom - čeprav tega nisem pričakovala od sebe, sem vedela, kaj narediti. Tudi če dežurni zdravnik ne bi bil prisoten, bi znala uvesti tubus in izvajati ter voditi reanimacijo.

Reševalci so prišli po kakih dvajsetih minutah. Več kot 45 minut smo poskušali oživljati, a v vsem tem času gospe niti enkrat srce ni utripnilo samostojno. Ne samo moja prva reanimacija, tudi moja prva smrt.

Prvič se mi je zgodilo, da je bolnik umrl pred mojimi očmi. Prvič sem se neposredno trudila za njegovo življenje in bitko izgubila. Ljudje, ki trdijo, da je zdravnikom vseeno za njihove bolnike, da jim je vseeno ob smrti, ne vedo, o čem govorijo. Še po enem tednu jasno vidim njen obraz. In se sprašujem - bi lahko naredili še kar koli drugega, da bi ji pomagali?

Gospo sem takrat videla prvič, o njej nisem vedela nič drugega kot to, da nas potrebuje, da smo z ekipo njena zadnja, tanka vez z življenjem. Dali smo vse od sebe, da bi jo vrnili v ta svet. Žal zdravniki še vedno ne znamo čarati in žal je smrt včasih močnejša. (In kako težko se je sprijazniti s tem!) Vendar to ne izbriše velike žalosti, ki jo čutim in tudi delno strahu. Se bom zmogla številna leta svojega poklicnega življenja soočati s smrtjo, ji gledati v obraz? V kateri specializaciji je najmanj smrti? Koliko bolnikov bi morala rešiti, da bi si "odpustila" eno smrt?

Na fakulteti učijo zdraviti ljudi in reševati življenja; žal pa ne naučijo ničesar o izgubi in smrti - pojavu s katerim tekmujemo celo svoje življenje. Ni čudno, da marsikateri moj kolega išče specializacijo, ki ji sledi pisarniška služba od osmih do štirih in prosti večeri in vikendi. Da ne omenjam, da so v takih poklicih smrti samo na papirju in zato zelo oddaljene in neosebne.

Labels: medicine, slovensko

Taki plakati so se v tem tednu začeli pojavljati po slovenskih zdravstvenih ustanovah. S stavko se grozi že od novembra lani, a zaenkrat ni bilo še nič.

Me res zanima, kako se bo javnost odzvala na Fidesov poskus seznanjanja z realnostjo. Če so izpadi nestrpnosti, neobveščenosti, zatiskanja oči in primitivizma na slovenskih novičarskih portalih kakršna koli indikacija, potem najbrž z zanikanjem, neutemeljenim obtoževanjem in polno mero nerazumevanja. Da o sočutju niti sanjamo ne.

Kdo sploh verjame, da povprečen zdravnik dobi okoli 8 evrov na uro, da mladi zdravnik po 6 letih intenzivnega študija dela na najbolj stresnih oddelkih za okoli 700 evrov mesečne plače in da nam država noče dati tistega, kar nam je sama obljubila? Zakaj sta bila zadnja dva poskusa demonstracij delavcev (eden jeseni, eden pred kratkim) z vseh strani podprta, zdravnike pa se še naprej degradira in šikanira?

Zdravniki se borijo, da dobijo tisto, kar jim je bilo s strani države obljubljeno in česar že zadnjih nekaj let ne dobivajo, da ne omenjamo splošnih razmer v zdravstvu, kjer se bolnice utapljajo v rdečih številkah in čakalnih vrstah, zavarovalnica pa je postala dobičkonosna ustanova na račun bolnikov. Zaradi višjih plač zdravnikov ne bo imel nihče manj, nikomur se plača ne bo zmanjšala.

Ampak če bo Bog dal, naj sosedu še krava crkne! Ko ga bom potreboval, mi bo pa moral pomagati, saj je vendar šel v medicino iz same dobrodelnosti in samaritanstva in sploh ni potrebno, da je za svoje delo spodobno plačan.

Labels: medicine, slovensko

Teorija ni praksa.

Kljub temu da so me smrti v mojem življenju globoko pozitivno zaznamovale, se na smrti v svojem profesionalnem življenju še navajam. Vsaj malo me pretrese, ko s profesorji in asistenti diskutiramo kak primer, kjer zaključijo z besedami "Žal je bolnik preminil.", "Žal se bolnik ni odzival na nobeno zdravljenje.", "Bolezni se ni dalo več zaustaviti."

Danes pa me je prva taka šok terapija v ponižnosti doletela doma. Ob zajtrku listam časopis, z enim očesom preletim osmrtnice in zagledam ime, ki mi je čudno znano. Niti sekunde nisem potrebovala, da sem ime bolnika povezala z obrazom in z dnevom, ko smo z mentorjem diskutirali ta primer. Prognoza je bila sicer daleč od pozitivne, celo od obetavne. Ampak nikoli si ne bi mislila - morda se tu še kaže moja nedolžnost - da bom nekaj dni kasneje pri zajtrku prebrala dotično osmrtnico.

Tanka je črta, ki nas loči od onstranstva.

Labels: medicine, slovensko

Po mojem rahlo zajedljivem in ciničnem prispevku o napovedanih zdravniških stavkah in hitrih, a uničujočih odzivih nanj, sem mislila, da bom blogersko obmolknila.

V sicer kratkem, a vsebinsko točnem prispevku sem na hitro izpostavila enega izmed bistvenih razlogov za stavko. In prejela val obtožb, ki jih lahko napiše samo človek, ki nima niti visokih etičnih meril niti vpogleda v resnično naravo in način zdravniškega dela. Ker sem po svoji naravi borka in ko imam prav, ne odneham zlahka, hkrati pa ena redkih "z druge strani", ki še vedno lahko neobremenjeno piše o razmerah - ne bom odnehala. Idealistično, a še vedno mislim, da ljudje ne bi smeli napadati stvari, ki jih ne poznajo.

Večina javnosti nima niti najmanjše ideje, kaj pomeni zdravniška služba. Vsi svoje mnenje o zdravnikih in zdravniškem poklicu osnujejo na podlagi desetih minut, ki jih preživijo v ambulanti in na podlagi stika z omejenim številom zdravnikov. Številni ljudje so mi potožili o slabem odnosu, ki ga ima njihov zdravnik do njih - ali še huje - da jih ne jemlje resno. Na moj predlog o zamenjavi zdravnika so odgovorili z odkimavanjam, češ da ne morejo ali s trditvijo, da dobrih zdravnikov tako ali tako ni, ker s(m)o vsi isti. Če človek vztraja v slabih razmerah - kdo je potemtakem kriv za njegovo trpljenje? Je to še vedno zdravnik?

In ravno ti ljudje, ki se sami odločijo za trpljenje, na podlagi svoje izkušnje sklenejo, da so vsi zdravniki isti. In niti ne dvomijo, da so oni na veliko slabšem kot zdravniki. Resnica je precej bolj kruta. Statistike in mednarodna poročila že trideset let poročajo o tem, da so zdravniki na delovnih mestih izpostavljeni signifikantno večjemu stresu kot splošna populacija. Iz tega stresa izhajajo tudi rizična obnašanja (izhajajoča deloma tudi iz nezmožnosti obvladovanja okoliščin) kot je jemanje zdravil, prekomerno uživanje alkohola ali samomorilno vedenje. Med zdravniki je veliko višja pojavnost duševnih težav v primerjavi s splošno populacijo. To je temna plat zdravniškega poklica, o kateri v Sloveniji nihče javno ne govori in ki je domala poklicna skrivnost. V tujini - v Avstraliji in ZDA - imajo pri zdravniških zbornicah organizirane službe, ki skrbijo za zdravnike, ki bremena svojega poklica v nekem trenutku ne zmorejo več. Omogočijo jim udeležbo v programu duševne rehabilitacije in jih kasneje počasi spet uvajajo v zdravniško prakso. V Sloveniji se o čem takem ne govori. Pri nas se zdravniki še vedno sami spoprijemajo z duševnimi preobremenitvami v službi, širša javnost pa ima do duševnih bolezni še vedno srednjeveški odnos.

In medtem ko je pravica delavcev do javnih demonstracij zaradi prenizkih plač večini ljudi samoumevna in upravičena, se zdravnikom, ki danes ne prejemajo zakonsko določene plače (prejemajo manj) očita, da so pogoltni in pretenciozni. Kar nekaj zdravnikov sem srečala na kroženju med klinikami in marsikdo je potiho priznal, da bi bilo veliko lažje, če bi bile razmere za delo dobre. Tako pa je kombinacija nizkih plač, slabih delovnih pogojev, visokih duševnih obremenitev in marsikje tudi slabih odnosov med zaposlenimi skoraj fatalna za slovenski zdravstveni sistem. Če temu dodamo še relativno dolge čakalne vrste (ki so problem tudi drugje v Evropi, kjer imajo podobno organizirano zdravstvo kot pri nas), pa dobimo gordijski vozel, ki na rešitev še kar čaka.

In v premislek o položaju in delovnem okolju zdravnikov še tri zgodbe, ki sem jim bila priča z lastnimi očmi in ušesi.

Zdravnica specialistka na svojem področju, že dolgo let zaposlena na nekem oddelku, dela v pisarni brez omar ali polic (mizo na srečo ima), na neprenosnem računalniku, ki ga je morala za uporabo na delovnem mestu kupiti sama, ker v času, ko se je zaposlovala, ustanova, kjer je pričela delati, menda ni imela dovolj denarja za nakup opreme zanjo. O stolu nisva govorili, a ker ni tipičen za zdravniško okolje, sumim, da je tudi tega kupila sama. Povedala je še, da je zaradi slabih razmer v letih, ko je ona zaposlena na istem delovnem mestu, ustanovo skoraj vsako leto zapustil en vrhunski strokovnjak - tako se je koncentracija znanja in izkušenj, ki bi jih morali prenašati na mlajše generacije, bistveno zmanjšala.

December. Ambulanta, kjer so za delo bistveni povoji, 17. v mesecu ostane brez povojev. Na posredovanje sestre, da brez povojev ne morejo ničesar narediti in da nujno potrebujejo povoje, dobimo odgovor, da je premalo denarja. Na ponovno posredovanje zdravnice, naj pošljejo povoje, iz skladišča prinesejo dve škatli povojev, ki ju porabijo do konca dneva. Samozavestno vprašam sestro, če imajo take težave, ker se bliža konec leta. Mirno mi odgovori, da imajo take težave vsak mesec. In to v ambulanti, kjer brez povojev skorajda ne morejo narediti ničesar. Čakalnica pred ambulanto je bila seveda polna.

Zdravnik pregleduje leto in pol starega fantka z izpuščajem na obrazu. Pove, da je bil deček do sedaj zdravljen bistveno preagresivno in napačno - predhodni zdravnik mu je predpisal najmočnejše zdravilo, ki je problem sicer odpravilo, a se je vrnil v še močnejši obliki, ko so zdravilo nehali uporabljati. Sedanji zdravnik predlaga, da dečka sploh ne zdravijo, ker je njegova težava prehodne narave in bo sama brez posledic izginila v največ treh mesecih. Starši grozijo s tožbo, vzrojijo, da njihov otrok tak že ne bo hodil po svetu in če je zdravnik nesposoben, potem bodo sina peljali k prejšnjemu zdravniku. Sedanji zdravnik še enkrat pojasni, da je bil deček predhodno napačno zdravljen in da mu zaradi njegove starosti ne more ponuditi nobenega drugega zdravila, ker imajo vsa potencialno uporabna zdravila pri tako majhnih otrocih hude stranske učinke, ki ne odtehtajo učinka zdravljenja izpuščaja. Starši ponovno grozijo s tožbo zaradi nesposobnosti in odvrnitve pomoči, kritizirajo zdravnikove sposobnosti in njegovo znanje, mu naložijo še par krepkih o tem, kakšen človek je, grozijo, da bodo otroka peljali k prejšnjemu zdravniku, ki je "vsaj kaj naredil". Po še nekaj minutah pregovarjanja zdravniku dokončno prekipi, staršem pove, da jim je povedal resnico in da je njemu vseeno, kje in kako se oni odločijo zdraviti svojega otroka. Starši se po tem počasi umirijo in se odločijo, da bodo nadaljevali zdravljenje pri sedanjem zdravniku. Zgodba se skoraj v istem obsegu, a z rahlimi variacijami pri izsiljevanju in grožnjah s tožbami, ponovi skoraj ob vsakem obisku dotičnega zdravnika.


Kdo še vedno misli, da je zdravniška služba tista, kjer so zaslužki enormni, delovna obremenitev pa nizka?

Labels: medicine, slovensko

In javnost bo spet stegovala jezike na račun pogoltnih zdravnikov, ki menda bolnika niti pogledajo več ne, če za to niso posebej plačani.

Hecno je to, da v očeh javnosti ni nizkotno, če delavci potožijo, da nimajo denarja za kruh in grozijo s stavko. Če pa to storijo domnevno bogati zdravniki, pa gnojnica leti z vseh strani. Moralno-etični pritisk na stavkajoče zdravnike je izjemen in izvira predvsem v neobveščeni javnosti. Redkokateri zdravnik bo dejansko stavkal - torej izjemno malo je takih, ki na dan stavke svojih bolnikov ne bi pogledali in spremljali njihovega stanja. Nujne operacije se bodo še vedno izvajale, ljudje bodo tudi na ta dan rešeni pred srčnim infarktom in drugimi akutnimi in življenje ogrožajočimi boleznimi.

Ampak če "bogati" zdravnik 20 let odplačuje kredit za stanovanje in če so v Avstriji plače zdravnikov veliko višje kot v Sloveniji in če so se v zadnjem letu stroški bivanja bistveno povečali, kaj drugega (nam) sploh še preostane?

Labels: medicine, slovensko