Referendumska vprašanja
Ob nedeljskem referndumu (očitno sem bila ena redkih, ki se ji zdi, da ima državljansko dolžnost z razlogom; marsikdo bi očitno imel samo privilegije, ne pa tudi dolžnosti) sem se spomnila referenduma, ki je bil pred leti. O nedeljskem delu v trgovinah. Eden izmed takratnih argumentov, da se nedeljsko delo ukine oz. močno oklesti v obsegu je bil v zvezi z razpadom družin tistih, ki delajo v trgovinah. Ker zaradi nedeljskega dela menda nimajo časa za svoje otroke. (Med tednom pa se z otroci nihče ne ukvarja?)
Razmišljam o dnevu, ko se bom zaposlila. Razmišljam o dnevu, ko bom imela prvega otroka. Res je, da bom kot mlada mamica opravičena nočnega dežuranja. Vendar je na številnih oddelkih stiska, ker je zaposlenih premalo zdravnikov, zato si mlade zdravnice te olajšave niti ne upajo uveljavljati. Ker vedo, da imajo njihovi kolegi in kolegice prav tako doma otroke, pa še vedno opravijo polno mero dežurstev. Zdravnice in zdravniki, ki delajo od petka do svetka, vse ure dneva, zato da so na voljo: tistim, ki po svoji neumnosti, drznosti in naivnosti sebi povzročijo hude, življenje ogrožajoče poškodbe (in se jim zdi povsem samoumevno, da jim bo vedno na voljo nekdo, ki jih bo reševal iz razmer, ki so si jih sami zakuhali!) in tistim, ki leta dolgo zlorabljajo svojea telesa s kajenjem, alkoholom, telesno neaktivnostjo, neprimerno hrano in tako prej ali slej nase zvalijo breme bolezni (in se jim zdi samoumevno, da jim mora nekdo pomagati popraviti škodo, ki so si jo zavestno povzročali veliko dlje, kot sme trajati zdravljenje!) in tudi tistim, ki imajo pač smolo in se jim stvari zgodijo proti volji (neverjetno, kako redki znajo biti taki).
Razmišljam, kako malo hvaležnosti je v ljudeh. Za zdravnike ne bo nobenega referenduma, ker ljudje pričakujejo, da smo zanje vedno na voljo (in bog ne daj, da bi v čakalnici čakali kaj več kot 10 minut!), brez nepotrebnih vprašanj, brez zbujanja slabe vesti. Še celo, če jim poveš, da bo treba shujšati ali kako drugače spremeniti življenjski slog, jim je to kot brenčanje nadležne muhe. Nepotrebno in nadležno. Da ne omenjam tega, da ponekod zdravniki ugotavljajo, da marsikateri otroci niso biološki sinovi oz. hčere tistemu moškemu, komur mislijo, da so.
Saj lahko naslednjič, ko se bodo spet spravili v bolezen ali poškodbo, preprosto pridejo do tebe in zahtevajo pomoč. Brez komentarjev in podvprašanj. O tem, da bi svojo bolezen ljudje lahko preprečili ali omilili z zdravim življenjskim slogom in brez tablet, ljudje ponavadi nočejo niti slišati. Zdravnik ima po njihovem mnenju čarobno paličico in samo zavihteti jo mora, pa bo vse spet dobro. To, koliko bolezni in smrti na leto bi lahko preprečili z zdravnim življenjskim slogom se ljudi ne dotakne, ne zanima jih. Ker jim je pomoč vedno na voljo; ker se nanjo lahko zanesejo. In potem kmalu samo pomoč ni več dovolj - potem se v čakalnici ne sme čakati več kot 10 minut, potem mora biti zdravnik ob vsaki uri dneva ali noči nasmejan in ustrežljiv in prijazen (če je v službi že 30 ur, ni pomembno; če mu je pred eno uro umrl pacient, tudi nima teže) in včasih mora tudi predpisati zdravila in zdravljenje, ki jih zahtevajo bolniki sami - brez vsakršne medicinske izobrazbe, ker so sami zase prepričani (menda te stvari preberejo v časopisu), da jim bo le to pomagalo.
Vendar - kaj, ko otroci zrastejo? Četudi imaš majhne otroke in ne opravljaš dežurstva, kaj napraviti, ko otroci odrastejo? Morda potem ne potrebujejo več mame? Kako otroku pojasniš, da mame cel vikend morda ne bo videl, ker mama dela? Kako otroku pojasniš, da mame ne bo na njegovo predstavo, ker dela? Kako otroku pojasniš, da si do 18.oo v službi, ker se tu zdi prav, da pregledaš vse, ki so prišli v ambulanto, četudi niso bili naročeni in četudi ti delaš samo do 15.00? Se temu reče zanemarjanje otrok? Pokažite mi prodajalko, ki ponoči ne spi doma. Zdravniki so v to prisiljeni tudi večkrat na teden.
Ob korenitem pomanjkanju kakršne koli hvaležnosti in osebnostne neproblematičnosti pri pacientih je težko delati. Plača je komajda stimulativna, saj je redna praksa, da v številnih bolnicah mladim zdravnikom nadure prepisujejo iz meseca v mesec, nato pa te nadure nekega dne preprosto izginejo. Po teh pričevanjih mi je skorajda nedoumljivo, kako je možno, da v Sloveniji obstajajo (sicer redki) zdravniki z mesečno plačo 9000 € (podatki iz oddaje Trenja). Žalostna resnica je, da je najbolj enostavno delati s smrtno ogroženimi, ker so neskončno hvaležni, da jim nekdo pomaga in ne komplicirajo. Vsi ostali, ki so bistveno manj ogroženi, pa so vse prevečkrat mojstri kompliciranja in pritoževanja. Narobe svet.
4 Comments:
Ojla, zelo se strinjam s tabo. Pogosto naletim na ljudi, ki tako zelo prezirajo in sovražijo zdravnike, da me je strah, da bi kdo komu kaj naredil. Ampak kakšni so ti ljudje? Samo govorijo o čakalnih vrstah, kako dela samo en zdravnik in ostali gledajo v zrak, kako so nesposobni, ... Saj mi ni treba razlagati. Postavljam protiargumente, a se mi pogosto zdi udarec ob steno.
In kdo so ti ljudje? Športniki, ljudje, ki aktivno preživljajo prosti čas, ki skrbijo zase, ne pijejo? Ne. Ne gibajo se praktično nič, ob stopnicah so zadihani; sorodnik, ki mu ni bilo več pomoči, je bil alkoholik - pa vendar, kriv je bil zdravnik, ki mu ni rešil življenja, ki si ga je sam uničeval desetletja!!
In bognedaj da bi kdorkoli izpostavil to, kako je največja plus točka to, da se ne zanemariš. In kako nihče ne pogleda na delo zdravnika z druge plati.
Resnično, razumem tvoje pomisleke. Ker se včasih zbere na kupu gruča ljudi, ki tako sovražno udrihajo proti, da tvoj glas nič ne zaleže. In tam se človek vpraša... tudi če bi zdravniki naredili več, kot je v njihovi moči... bi kdorkoli sploh opazil, to cenil?
Ne vem, takšni ljudje se mi zdijo redki.
Ah, referendum... v koncni fazi se mi je zdelo, da me malo hecajo s tem, na kaksno vprasanje naj bi odgovarjala. Pa se o imenu se niso mogli sami odlocit. Res, no.
Ce smo ze pri nedeljskem delu - na referendumu je bila izglasovana ukinitev - pa so cez dobro leto nedeljsko delo spet uvedli...
Se mi zdi, da si ful obremenjena s tem odnosom zdravnik-pacient (to je samo opazka, ne kritika). Je res tako crna slika? Se mi zdi, da vcasih ljudje res pricakujejo cudeze od zdravnika, samo nekako imam obcutek, da lahko tudi zdravnik s svojim odnosom vpliva na to, kako se pacient odziva?
(Ne glede na vse pa smo se vedno vsi samo ljudje, pacienti in zdravniki...)
Pozdravljena!
V veselje mi je prebirati tvoje zapise... Navadno so polni bistrosti in iskric. Si že utegnila prebrati The House of God? Nekoč, že davno, sem v komentarju priporočal to knjižico. Prihaja poletje in lahkotno branje z dosti vsebine zna priti prav.
Tokratni zapis pa me je presenentil - zaradi pristranskosti. S prebijanjem skozi letnike medicinske fakultete namreč vsi vse bolj pozabljamo, kako je biti bolnik. Kako udobno je živeti svoje življenje. In kakšna tragedija je, ko gre nekaj narobe. Res je, da se je v zadnjih nekaj desetletjih torišče medicine premaknilo od zdravljenja nalezljivih bolezni k zdravljenju življenjskih izbir. Res je tudi, da posamezniki vse bolj prevzemamo odgovornost za svoje zdravje. Vsekakor pa stvar sploh ni enostavna. Že z definicijo zdravja je težko (po WHO definiciji niti popolnima zdrav dojenček ni zdrav:)), kaj šele z boleznijo. Dejstvo je, da je mnogo bolezni preprečljivih. Dejstvo pa je tudi, da nima celotno prebivalstvo končane medicinske fakultete. Dejstvo je, da tudi nekateri zdravniki kadijo in so predebeli. Po mojem bi si vsi skupaj morali prizadevati za strpnost drug z drugim (bolniki biti strpni do nemoči in človeškosti zdravnika in zdravniki do nemoči in človeškosti bolnikov) in da bi morali ZAHTEVATI okolje, ki bi podpiralo zdrave odločitve, ne pa jih dodatno kaznovati (npr. pretirane cene bolj zdrave hrane, za začetek.)
Če pa kdo zavestno izbere biti len, kaditi in biti debel - hej, tudi to je njegova pravica! Morda bi zato moral plačati kaj več zavarovanja, ampak (čim bolj informirano)izbiro posameznik še vedno mora imeti.
Ne obupuj...
Druga polovica komentarja, ki se mi ga zadnjič ni ljubilo zapisati, pa je: pri zdravnikih je opaziti dobršno mero nagnjenja k samokaznovanju. Ustaljen in normalen odgovor na nahajanje v okolju, ki ti ni všeč, je ali da ga spremeniš po svoji meri ali pa da se umakneš. Tretja možnost pa je, da se pritožuješ in vztrajaš. Vsekakor, izbire vedno imaš. Če si jih sam zožiš z ne najumnejšimi odločitvami kot so vrtoglavi krediti, ki ti ne dovoljujejo nekajmesečnega hiatusa med službami pa - lastna izbira!
K temu se nacepijo še etične in druge norme, vendar je, v grobih obrisih gledano, stvar dokaj preprosta.
[ Post a Comment ]