Nemoč
Zdravnik, s katerim sva izvajala reanimacijo, je dobil izvide obdukcije. Ker je bil vzrok smrti nejasen in se svojci strinjajo (včasih celo sami želijo, da se obdukcija izvede), so natančen vzrok smrti poiskali patologi.
Ne vem, ali mi je izvid resnično prinesel olajšanje. Zdaj vem, da je bolnica umrla zaradi nečesa, na kar takrat ni kazalo popolnoma nič. Tudi nobenih hitrih testov nismo imeli na voljo, da bi potrdili diagnozo in jo urgentno zdravili za to novo nastalo stanje. Predhodno stanje in vedenje bolnice na oddelku nista nakazovala, da obstajala možnost, da se zgodi, kar se je.
In vendar se je. Bolnice ni več med nami. Kljub velikemu trudu in znanju ter vsej možni diferencialni diagnostiki, ki smo jo imeli takrat na razpolago, nismo mogli pravočasno ugotoviti, kaj je vzrok. Stanje je tako hitro napredovalo - zdelo se je, da je bila bolnica prej zdrava, nato pa je v hipu potrebovala oživljanje. Tudi če bi takrat pomislila na (kar se je kasneje izkazalo kot) pravi vzrok, dvomim, da bi ji utegnili dovolj hitro pomagati. Zdravljenje njenega akutnega stanja ni brez tveganj za resne pozne zaplete, med katerimi niti smrt ni redka.
In čeprav vem, da takrat skoraj ne bi mogli narediti nič več, da bi jo rešili, mi to ni v olajšanje. Ob vsem znanju, ki ga že imam in trudu, ki ga vlagam v študij, se mi je izredno težko soočiti z dejstvom, da marsikoga ne bom mogla rešiti. Da bo njegova bolezen tako hitro napredovala, da bo prepozno za vsakršno intervencijo, četudi v teoriji vem, kako ukrepati. Narava, bog, usoda ali kakor želite ta pojav poimenovati, je še vedno močnejša od vsega, kar znamo in zmoremo zdravniki.
0 Comments:
[ Post a Comment ]