Prah si in v prah se povrneš
Jutri bo en teden. V mislih še vedno vidim njen obraz, še vedno se spomnim detajlov, zdravnika, reševalcev, sester. Moja prva reanimacija. V času in kraju, ko in kjer je nisem niti najmanj pričakovala. Še enkrat se potrdi, da kot zdravnik nikoli ne smeš pozabiti in moraš biti vedno pripravljen. Ker je bila to moja prva izkušnja, se mi bo spomin nanjo vgraviral v možgane. Pozabila ne bom nikoli.
Nisem si mislila, da bom tako mirna. Da bom masirala srce s takim avtomatizmom - čeprav tega nisem pričakovala od sebe, sem vedela, kaj narediti. Tudi če dežurni zdravnik ne bi bil prisoten, bi znala uvesti tubus in izvajati ter voditi reanimacijo.
Reševalci so prišli po kakih dvajsetih minutah. Več kot 45 minut smo poskušali oživljati, a v vsem tem času gospe niti enkrat srce ni utripnilo samostojno. Ne samo moja prva reanimacija, tudi moja prva smrt.
Prvič se mi je zgodilo, da je bolnik umrl pred mojimi očmi. Prvič sem se neposredno trudila za njegovo življenje in bitko izgubila. Ljudje, ki trdijo, da je zdravnikom vseeno za njihove bolnike, da jim je vseeno ob smrti, ne vedo, o čem govorijo. Še po enem tednu jasno vidim njen obraz. In se sprašujem - bi lahko naredili še kar koli drugega, da bi ji pomagali?
Gospo sem takrat videla prvič, o njej nisem vedela nič drugega kot to, da nas potrebuje, da smo z ekipo njena zadnja, tanka vez z življenjem. Dali smo vse od sebe, da bi jo vrnili v ta svet. Žal zdravniki še vedno ne znamo čarati in žal je smrt včasih močnejša. (In kako težko se je sprijazniti s tem!) Vendar to ne izbriše velike žalosti, ki jo čutim in tudi delno strahu. Se bom zmogla številna leta svojega poklicnega življenja soočati s smrtjo, ji gledati v obraz? V kateri specializaciji je najmanj smrti? Koliko bolnikov bi morala rešiti, da bi si "odpustila" eno smrt?
Na fakulteti učijo zdraviti ljudi in reševati življenja; žal pa ne naučijo ničesar o izgubi in smrti - pojavu s katerim tekmujemo celo svoje življenje. Ni čudno, da marsikateri moj kolega išče specializacijo, ki ji sledi pisarniška služba od osmih do štirih in prosti večeri in vikendi. Da ne omenjam, da so v takih poklicih smrti samo na papirju in zato zelo oddaljene in neosebne.
2 Comments:
Sigurno je bil to zelo tezek in custven dogodek zate.
Zanima me, ce in koliko se s casom, ko se ti zgodi vec takih primerov, obcutki spremenijo, koliko clovek "otopi" in je manj prizadet.
Skoda se mi zdi, da na univerzi ne ponudijo na izbiro kaksnega psiholoskega predmeta, ki bi se pomagal bodocim zdravnikom soociti s temi stvarmi.
Tina-
dvomim, da si sčasoma manj prizadet. Marsikateri zdravnik se poskuša narediti nedostopnega za bolečino in zato navzven deluje hlden, odtujen in brezbrižen. Žal je tak odnos vse prepogosto le slaba krinka in slaba rešitev.
Ene smrti te prizadanejo bolj, druge manj. Težko bi rekla, da te kakšna smrt ne prizadane. Če si zraven ali če umre bolnik s tvojega oddelka, si težko predstavljam, da ti ni vsaj malo hudo. Včasih se tolažiš s tem, da je bil nekdo že "star" ali da "se je končno nehal mučiti". Pa vendar so zdravniki večinoma ljudje, ki so globoko sočutni in se zato večkrat sprašujejo ali si očitajo, da bi morali narediti še več. Vendar ko je zgodba končana, ni več kaj narediti.
Na fakulteti se stanje (prepočasi) izboljšuje. Zdi se mi grozno, da ko študentu na vajah na intenzivnem oddelku pred očmi (med pregledom) prvič umre bolnik, da si mentor na koncu vaj ne vzame 15 minut in se s študenti pogovori, kakšne občutke jim je to vzbudilo, kako od zdaj gledajo na zdravniški poklic.
Ena velikih iluzij v medicini je, da venomer študiraš, kako se bolezni zdravi in kako se na druge načine rešuje življenja. Nihče pa ob tem ne poudari, da kljub ekspertizi narava še vedno gre svojo pot in da v tem včasih ni ne pravice in ne logike.
[ Post a Comment ]