Resnična resničnost
V torek zjutraj me je zadelo. Zrušila se je trdnjava, moje oporišče. Nekaj, kar se mi je zdelo, da bo zame vedno na razpolago. Izgubila sem štipendijo.
Nikoli nisem prejemala državne štipendije. Ker sem bila dovolj dobra in ker je bila ob času moje kandidature štipendija višja od Zoisove (katero sem zavrnila), sem se odločila, da sprejmem štipendijo nedržavne neprofitne humanitarne institucije. Kot taka se financira izključno iz prispevkov podjetij in posamenikov. Njeni častni člani in predstavniki so ugledni slovenski politki, znanstveniki in kulturni delavci ter veleposlaniki tujih držav. Njena zgodovina je dolga in kljub temu ali ravno zato se je letos prvič zgodilo, da inštitucija ni uspela zbrati dovolj sredstev za celoletno štipendiranje.
Ko na hodnikih Kliničnega centra gledam zdravnike, ki so častni člani mojega štipenditorja, razmišljam, ali kdaj pomislijo name. Na nas. Ali so po podelitvi častnega članstva, še enega v najbrž dolgi vrsti, preposto pozabili in se vrnili k svojemu poklicu in drugim obveznostim?
Jaz ne morem preprosto pozabiti. Čeprav sem uspešna študentka; sem oddala poročilo o svoji raziskavi in raziskovalno delo nadaljujem ter si zelo počasi ustvarjam svojo profesionalno bibliografijo, sem v svojih prizadevanjih ostala sama. Da je nesreča še večja, sem za finančne težave prvič izvedela ta teden. Prejšnji teden sem imela svoje pomisleke, ko komunikacija ni potekala tako, kot je običajno, a nisem imela nobenih dokazov za črne misli. Ta teden, ko je rok za vložitev prošnje za pridobitev kakršne koli druge štpendije že mimo, sem kruto resnico le izvedela.
Sprašujem se, zakaj nisem imela pravice tega zvedeti prej, da bi se vsaj poskusila rešiti s potapljajoče se ladje. O organizaciji, ki me je štipendirala vse najboljše, vendar si ne morem privoščiti, da tega prihodka ne bi imela. Starši mi do neke mere lahko pomagajo, a me že dolgo ne preživljajo več. Čeprav še živim doma, si sama financiram vse. Ravno pred mesem dni sem plačala drago kotizacijo za strokovni tečaj, po katerem bom imela dodatne kvalifikacije. Če bi za prenehanje štipendiranja vedela že prej, se morda ne bi odločila za udeležbo na tem tečaju, kljub dejstvu, da mi bodo pridobljena znanja zelo pomagala na moji poklicni poti in pri pridobivanju specializacije. Trenutno sem namreč na točki, ko mi je predrago dati 1€ za kavo ali čokoladni rogljiček za malico, ker si stroška dveh evrov vse delovne dni v tednu ne morem privoščiti. Ko sem si hvaležna, da imam precejšnje zaloge negovalne in dekorativne kozmetike, ker si v sedanji situaciji ne morem privoščiti takih izdatkov.
V takih razmerah se marsikaj izkristalizira. Kljub temu da sem vestna in redna študentka, v resni vezi in opravljam raziskovalno delo ter se dodatno izboražujem, bom očitno za preživetje morala začeti redno delati preko študentskega servisa. Kako mi bo to ob občasnih težavah s preobremenjenostjo uspelo, mi ni niti najmanj jasno. A se tolažim, da imajo nekatere moje kolegice že otroke (finančno jih sicer podpirajo starši), druge pa veliko delajo, da se lahko preživijo, zato bi tudi meni nekako moralo uspeti. Oziroma bi bilo dobro, da mi uspe z obstoječim urnikom uskladiti še delo, saj v obratnem primeru ne vem več, kako naprej. Poleg tega moram najprej sploh najti delo s fleksibilnim delovnim časom (idealno bi bilo, če bi lahko delala od doma) in razumevajočimi nadrejenimi, saj bom morala med delom tudi intenzivno študirati za izpite, ki me še čakajo do konca študija.
Dolog sem si želela, da bi lahko voluntirala na klinikah, ampak letos mi to očitno spet ni usojeno. Preživetje ima prednost pred humanostjo (in priložnostjo za učenje).
In če se mi študij zaradi obilice dela (za preživetje) zavleče, me bo država za trud, ker študiram za deficitarni poklic (v Sloveniji po nekaterih ocenah manjka kar 2000 zdravnikov oziroma četrtina) in ker moj študij traja polovico dlje od običajnega, nagradila. Po dopolnjenem 26. letu si bom namreč morala (menda za kazen, ker nisem resna študentka) sama plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje (osnovno mi bo menda krila občina).
Hvala staršem, ker me kljub nagovarjanju vzgojiteljic v vrtcu niso v šolo vpisali eno leto prej. To leto bi mi morda krvavo prišlo prav. In kakšna krivica, da so v mojem letniku ljudje, ki so šli v šolo eno leto prej in imajo veliko več časa, da opravijo vse izpite. Ker se jim ne mudi, lahko dobijo bistveno boljše ocene - in bodo zato imeli prednost pri izbiri specializacij; jaz razkošja časa pač ne bom imela.
Še bolj hvala državi, ker me kaznuje za študij na šestletnem programu, kjer se izobražujem za poklicni profil, ki ga ta država krvavo potrebuje. Resnično - nimam besed, za "prave poti", ki smo jih ubirali. Žal pa nimam veliko upanja, da bo nova vlada pokazala kaj več posluha za študente, katerih študij je daljši kot 4 leta in jih bo nehala diskriminirati - navsezadnje v svojo škodo.
Ta teden se zjutraj zaziram v nov svet. Zbogom mladost, dobrodošel boj za preživetje.
Labels: medicine, random ramblings, research
