Umiranje in minljivost (Slabi zdravniki, 4. del)
PicassoOb nedavnem ponavljanju zgodovine, ko je v kratkem časovnem razdobju že drugi bolnik umrl na hodniku zdravstvene inštitucije, se vame še bolj globoko zareže nekaj, kar je zorelo zadnji dve leti. Nekako od smrti mojega starega očeta dalje. In potem preko srečanj z neozdravljivo bolnimi v Univerzitetnem kliničnem centru. In potem v pogovorih z zdravniki in kolegi.
Ljudi je strah minljivosti in umiranja. To je najbrž eden najgloblje zakopanih strahov, težko ga je izkoreniniti - prastrah. Eden mojih najstarejših spominov je strah pred smrtjo. Ko sem, stara okoli štiri leta, ležala v postelji, v temi in se bala zatisniti oči, ker sem se bala, da bom umrla. Skoraj do konca osnovne šole nisem mogla gledati vojaških filmov ali dokumentarcev, kjer so ljudje masovno umirali. Ponoči sem namreč te prizore iz filmov intenzivno podoživljala, imela popolnoma realistične nočne more, po katerih sem se zbujala povsem iz sebe - prestašena, pretresena, drhteča.
Ljudje se smrti bojijo prav paranoično; nepojasnljiv, grozav strah imajo pred smrtjo. Ponudite nekomu, da ga boste peljali v bolnico, da boste sedeli ob postelji bolnika, ki je le nekaj ur od smrti in ki nima sorodnikov, ne prijateljev, da bi mu pomagali ob slovesu s tega sveta. Prepričana sem, da nihče ne bi hotel biti prisoten. Vsi bi se izgovarjali, da to ni njihova naloga, da osebe niti ne poznajo. To so same prazne besede. Novorojenčka v svet pospremijo večinoma neznani obrazi babice, sester, zdravnikov. Seveda je biološko nujno, da je prisotna (vsaj) otrokova mama. Pri smrti pa ni tako. Mnogi svojci v zadnjih dnevih in urah naredijo vse, da bi umirajočega spravili v bolnico, dom za starejše občane, ... kamorkoli.
Paradoksalno pa je, da si velika večina ljudi želi umreti doma. Obkrožena z najbližjimi, na domači postelji, med znanimi zidovi. Brez bolnišničnega hrupa in večno prižganih luči, brez vsiljivih sester, neprijaznih sobolnikov. Želja umreti doma je zadnja od želja, ki jo ima umirajoči. In vse prevečkrat se - kljub možnosti, da bi vsaj en odrasel človek v zadnjih dnevih življenja ostajal doma z umirajočim in skrbel zanj - zgodi, da se takega človeka strpa v bolnico in potem čaka na odrešilen telefonski klic.
Tega si ne izmišljujem. Videla sem ljudi, ki so jih svojci pripeljali v bolnico - ker menda za umirajočega nihče ne more skrbeti - da bi tam umrli. Nekateri bolnice ne dočakajo. Umirajo v reševalnih avtomobilih, na hodnikih in v sprejemnih ambulantah. Lahko pa bi, če se svojci smrti ne bi bali in jo poskušali za vsako ceno prestaviti na poznejši čas - umrli doma. Dostojno in med znanimi obrazi. Nihče od svojcev se ne vpraša, kakšno eksistencialno in čustveno stisko doživlja umirajoči ob definitivnem soočenju s svojo minljivostjo, ob skorajšnjem slovesu od tega sveta. Nihče ne razmišlja, ali umirajočemu svojcu dela krivico, da ga v zadnjih dnevih in v hudih bolečinah prevaža po Sloveniji in išče prostor, kamor bi ga lahko oddali v skrb.
Videla sem ljudi, ki so ob novici, da ima njihov svojec neozdravljivo, napredujočo bolezen možganov, ki bo v nekaj letih zagotovo privedla do smrti, svojega človeka pustili v bolnici in se niso vrnili ponj, niti se niso oglašali na telefonske klice. Tako je bolnišnici preostalo, da za bolnika uredi sprejem v dom za starejše občane. Ni potrebno dodajati, da je tak bolnik zasedal prostor v bolnici in onemogočal, da bi sprejeli nove bolnike, ki so bolj potrebni bolnišnične obravnave kot nekdo, ki smo mu že postavili diagnozo.
V naši družbi in razširjeni miselnosti je smrt nekaj nedobrodošlega. Cenimo mladost, energijo, vitalnost, lepoto, preziramo pa starost, urujenost, minljivost. V sodobnem času je smrt postala sinonim za šibkost, poraženost. In zato se minevanju poskušamo izogibati na vse možne načine, od katerih je najbolj razširjena plastična kirurgija.
Minevanje na sploh je koncept, s katerim se ljudje nočejo sprijazniti. Da mladost mine, da mine lepota, da otroci odrastejo, da mine čas za to ali ono. Z dosežki znanosti si poskušamo vračati občutek, da še zmoremo, da še nismo za odpis, čeprav nam moči pojenjajo. In smrt je ultimativni poraz, zato bi jo radi odlagali kar se da dolgo.
Ker se celotnega življenja lotevamo z odlašanjem soočanja z minljivostjo, smrt ponavadi pride prezgodaj in nanjo nismo pripavljeni. Zato umirajočega vodimo od zdravnika do zdravnika do bioenergetika in zdravilca, ki naj bi nam pomagali doseči tisto, kar vemo, da je nemogoče: nesmrtnost. Kajti rodimo se z eno samo gotovostjo: nekoč bomo umrli. In v celotnem življenju je ves čas resnična in gotova le ena stvar: smrt. Iz tega vidika je skoraj smešno, da smo dandanašnji ljudje tako slabo pripravljeni sprejeti minljivost. Oči zatiskamo do zadnjega trenutka in ko je soočenje s smrtjo svojca preveč blizu, da bi si lahko lagali, nas prevzame paničen strah, zato poskušamo smrt bližnjega preložiti na pleča nekoga drugega. Samo, da se ne zgodi pred našimi očmi - da ni pri nas doma. Kot da je smrt nekaj demoničnega, nekaj kar prostor za vekomaj zaznamuje.
Pogrešam ljudi, ki bi se zmogli usesti ob posteljo umirajočega, mu nežno brisati čelo, imeti svojo roko v njegovi in ga s prijaznimi besedami bodriti. Občudujem ljudi, ki se odločijo, da bodo svojcu omogočili smrt doma, da bodo žrtvovali en mesec dopusta za to, da bodo nekomu lahko izpolnili zadnjo željo. Občudujem ljudi, ki ne projecirajo svojih strahov in želja na druge, pač pa se s svojcem odkrito pogovorijo o morebitni smrti - česa jih se strah, kaj doživljajo ob občutenju človekove minljivosti. Ki si upajo na glas vprašati: "Kako si želiš umreti?" in ki imajo pogum, da te želje uresničijo.
Kajti prvoosebna prisotnost pri procesu umiranja, aktivno preživljanje bolnikovih zadnjih trenutkov na tem svetu je eden najtrdnejših porokov, da si po smrti ne bomo očitali, da smo naredili premalo in zaradi tega poskušali iskati "krivca" za smrt. Prisotnost ob umirajočem, ko se ta poslavlja od življenja v tostranstvu je lahko čarobna. To je eden redkih trenutkov, ko ni več prostora za pretvarjanje in igro, ko so na programu le resnično pomembne stvari; tiste, ki so bistvo nekega človeka.
Včasih so bližnji in daljnji sorodniki bedeli ob umirajočem in tudi nekaj ur po smrti. Danes pa namesto pravega stika s smrtjo med zdravniki, zdaravniškim osebjem in povsem polnimi bolnišničnimi kapacitetami iščemo povode za sproščanje naše žalosti in frustracij.
