Randomramblings

Lastnost, ki me pri ljudeh iz dneva v dan bolj preseneča, je sebičnost. Mnogo ljudi se obnaša, kot da bodo jutri nehali peči bel kruh (čeprav je polnozrnat bolj zdrav) in se je zato danes potrebno do konca in še čez grebsti, gristi in opletati, da le dobimo svoj kos - in to četudi smo že siti in nam praktično nič ne manjka.

Seveda je miselnost, da je treba v prvi vrsti misliti nase, danes zelo popularna; postala je življenjski stil. In do neke mere se strinjam. Človek, ki ni srečen in ni poskrbel zase, težko skrbi za druge. In ravno ta drugi korak - opustiti egocentričnost in pomagati še tistim, ki v življenju niso prilezli tako daleč kot mi sami - je nekaj, kar naredi čedalje manj ljudi. In se izgovarjajo, da zanje ni skrbel nihče drug in da so sami odgovorni za svoj uspeh. In da nimajo časa. In da nima smisla skrbeti za druge - sploh če za svojo pomoč ne dobijo protiusluge.

Hkrati pa po moji presoji skoraj ni dejanja, ki bi človeka lahko bolj osrečilo kot dajanje drugim. Brez pričakovaja povračila. Dajanje z zavestjo, da imamo sami dovolj, da smo sami srečni. Da nas več materialnega ne bo nujno bolj osrečilo. In da bi radi tudi drugim pomagali do sreče. Mene nič ne osreči bolj, kot če lahko komu drugemu narišem nasmešek na obraz. In tako dajanje niti ne terja nujno materialnega ali finančnega davka.

Zdravstvo je eno od področij, kjer sta složnost in razumevanje drugih nujna. In kjer sebičnost in egocentričnost ne bi smela imeti prostora za širjenje. Zdravstvene potrebe so namreč skoraj neskončne. Ko smo življenjsko ogroženi, si želimo le, da bi preživeli. Ko preživimo, si želimo, da bi dobro okrevali. Ko dobro okrevamo, si želimo, da bi si s fizioterapijo ali drugimi vrstami rehabilitacije vrnili prejšnje moči. In ko smo spet zdravi in celi, si želimo, da bi nam izrezali tudi sumljivo materino znamenje, predpisali očala z ustrezno dipotrijo ali raje kar leče, opravili preventivni pregled debelega črevesja, ženskam predpisali zdravila za lažje preživljenje klimakterija. In ko imamo skoraj vse urejeno, se zazremo v ogledalo in si zaželimo, da bi nam kirurško odpravili gubice, nam povečali prsi ali izsesali odvečno maščevje. Menim, da skoraj ni stopnje, na kateri človek ne bi imel zdravstvenih potreb. Jasno pa je, da je veliko bolj nujno poskrbeti za nekoga, ki je neposredno življenjsko ogrožen kot izvesti liposukcijo.

Tukaj pa se zatakne. Namreč tudi v zdravstveni obravnavi vsak gleda le nase. Egocentičnost mišljenja je nepopisna. Zakaj sem JAZ moral čakati tako dolgo, zakaj MENE niste sprejeli prej, zakaj JAZ ne morem takoj dobiti postelje v bolnici, zakaj sem JAZ naročen šele čez pol leta, zakaj... Vsak bi bil rad prvi, sprejet brez čakalne dobe, v njaboljše opremljene sobe z ustežljivimi sestrami in najboljšo postrežbo in oskrbo. In to vse za minimalno zavarovalniško premijo.

Relativno zdravi ljudje ne razumejo ali nočejo razumeti, da so v vsakem trenutku v zdravstveni obravnavi ljudje, ki imajo večje težave kot oni sami, ki so nemočni. In da je zdravnikova naloga, da jih obravnava prednostno, jim omogoči tudi, da preskočijo vrsto. Zdravnikova naloga je, da zagovarja zdravstvene interese teh ljudi, ker so sami preveč nemočni in šibki, da bi lahko čakali.

Druga težava, ki jo (morda nekoliko posplošeno) imenujem "sebičnost" pa je, da ljudje ne razumejo ali nočejo razumeti "koncepta vreče". Vsako leto se s prispevki za obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje s cekini napolni malha. In ta mora celo leto prednostno obravnavati neposredno življenjsko ogrožene, nato pa po padajoči stopnji ogroženosti oz. nujnosti zdravstvenega postopka še ostale zavarovance. Bistvo čakalne vrste, ki na moje veliko začudenje marsikomu ni jasno, ni v tem, da na denar pogoltni zdravnik zasluži več, ker vam proti plačilu ponudi takojšnjo obravnavo, ampak v tem, da je količina denarja, ki ga zavarovalnica dodeli neki zadravstveni ustanovi za točno določen poseg, omejena. Tako iz količine denarja osebje preračuna, koliko npr. pregledov lahko opravijo dnevno in koliko torej letno, da bodo izpolnili kvoto, ki jim jo določi in plača zavarovalnica. Redko se zgodi, da ustanova opravi več posegov, kot jih dobi plačanih, pa jim zavarovalnica konec leta povrne denar še za presežek. Zdravstvene ustanove so namreč zaradi nepridobitne dejavnosti že tako ali tako bolj nagnjene k rdečim številkam in si zavestnega siljenja v rdeče območje ne morejo privoščiti. Četudi bi bilo edino humano to, da pomagamo čim več ljudem kot le moremo.

Če bi zdravnik rad delal več, kot mu omogoča zavarovalnica, mu je omogočena možnost pridobivanja koncesije. Ko dela samoplačniško, lahko sprejme kolikor bolnikov želi in zmore, ker ni odvisen od kvot. Tak zdravnik je celo stimuliran, da dela več, ker gre presežek naravnost v njegov žep.

Zaradi omejene količine denarja, ki jo letno lahko namenimo vsem bolnikom, je včasih - pretresljivo, a resnično - zdravnikova naloga, da utemeljuje stroške zdravljenja. Da zavarovalnici utemelji, zakaj je uporabil dražje zdravilo ali predpisal dodatne preiskave, čeprav niso odkrile ničesar novega. Nikoli ne bom pozabila tišine, ki je nastala v predavalnici, ko nam je profesor povedal, da so odkrili vrhunsko zdravilo za zdravljenje neke virusne bolezni, ampak da tega zdravila v Sloveniji ne uporabljamo, ker je predrago. Ker ne utemeljimo visokih stroškov zdravljenja.Do takrat si nihče od nas ni mislil, da nas bo pri zdravljenju skrbel tudi finančni vidik. Študenti medicine smo se prvič iz oči v oči srečali s stisko, ki jo doživlja zdravnik, ko ve, da obstaja prvovrstno zdravilo za nekega bolnika, ampak mu ga ne more ponuditi, ker bi s tem preveč denarja potrošil za enega bolnika. Z isto vsoto pa bi dobro lahko storil več ljudem. In z isto količino denarja storiti dobro več ljudem, je trenutno tisto, k čemur stremimo. Zato si blagajna ne more privoščiti ne zgrešenih in ne predragih nakupov.

V vsakdanjem življenju se ljudje še kako - morda preveč intenzivno - zavedajo, da so nekatere stvari omejene. In se prerivajo pred trgovinami noč pred velikim znižanjem, grebejo za poceni pralne stroje ob odprtju trgovine in podobno. Ko pride do zdravstva, pa ljudje ne razumejo ali nočejo razumeti, da so dobrine omejene. In da na določene postopke čaka še veliko ljudi, ki so v enakem položaju kot oni sami, če ne še slabšem. In vso svojo nejevoljo na hrbet obesijo zdravniku kot da je ta sam kriv, da obstajajo čakalne vrste.

Ljudje, ki imajo zdravstvene težave, so močno čustveno obremenjeni in prestrašeni. To lahko razumem. Ne razumem pa sebičnega, egoističnega odnosa, ki ga gojijo številni ljudje, ki ne upoštevajo, da v sistemu niso edini in ne razumejo, da za sistem kot tak niso krivi zdravniki, ampak država. Prevzaprav pa sploh ne gre za krivdo. Gre za to, da ljudje gledajo čedalje bolj samo nase, ker mislijo, da tako prav. Zanima me, kakšen bi bil zdravstveni sistem, če bi tudi zdravstveni delavci - torej ne le zdravniki - gledali samo nase.

Če bi sama zaslužila toliko denarja, da bi morala plačevati najvišji prispevek za zdravstveno zavarovanje, bi to storila brez pritoževanja. Ker se tistemu, ki ima veliko, tak izdatek nikjer ne bo poznal. Tistemu, ki ima malo, pa bo morda rešil življenje. Žal poznam čedalje manj ljudi, ki bi tako razmišljali. Bog ne daj, da bi kdaj tisti, ki ima veliko, tudi veliko prispeval revnejšim.

Še dobro, da ločimo med materialno in duševno bogatimi.

Labels: life, medicine