Randomramblings

Zanimiva tišina. Nima nihče izkušnje z umirajočimi svojci?

Seveda imamo, in te izkusnje se zdaj bolijo.

Jaz se nisem oglasila zato, ker resitev takih stvari ni trivialna. Z ene strani lahko nanje pogledas z custvi (tvoj pogled), z druge pa z logicnimi argumenti (beri moj pogled spodaj). Vsak posamezen clovek do sklepov pride z neko mesanico custev in logicnega razmislanja, vendar je pri vsakem cloveku ta mesanica drugacna. Zato je vsak preprican v svoj prav.

S tabo se strinjam do neke mere. Se vedno pa zagovarjam to, da je hudo bolnega in nepokretnega cloveka boljse dati v profesionalno oskrbo, na primer v dom za ostarele, in ga tam cimpogosteje obiskovati. Resitev seveda ni idealna.

V primeru, da je svojec toliko pokreten, da zanj lahko skrbis sam, je "zrtvovanje dopusta" lepa poteza. Problem pri tem je le to, da je tezko v naprej napovedat, koliko casa bos skrbel za hudo bolnega svojca. Bo to res en mesec? Kaj, ce bo eno, dve, tri leta?

Moram pa dodati, da mi je bil ta post zelo vsec. Dal mi je misliti, pa tudi eno solzico mi je priklical na oci.

Tina - hvala. Vidim, da se nisva povsem razumeli. Kar nekaj ljudi je, ki delajo na delovnih mestih, kjer se na da domeniti za take vrste odsotnost z dela. Nekaj je tudi takih, kjer so otroci še premajhni, da bi jih bilo prav in varno pustiti z umirajočim človekom. Če pa je možno, da ena od odraslih (18+) oseb ostane doma nekaj časa, potem se zamenja s kom drugim ipd. potem se mi zdi to zelo lep način skrbi za svojca.

Pri ljudeh, ki imajo degenerativna obolenja in ki lahko živijo še več let, je vsekakor smiselno, da se poišče negovalno osebeje, ki ga obiskuje na domu, oskrbi telefonsko povezavo z najbljižjimi ali pa se kandidira za mesto v domu za ostarele. Žal pa je veliko ljudi, ki do zdravnika pridejo zelo (pre-)pozno in imajo razsejan rak v zadnji fazi. Ali pa se njihova bolezen ne odziva na zdravljenje in na koncu, ko se zdravniki strinjajo, da je bolnik vstopil v zadnjo fazo bolezni, se poskuša svojcu zagotoviti tako smrt, kot si jo želi.

Bistvo moje objave je bilo v tem, da je potrebno o smrti SPREGOVORITI in da se v zadnjih trenutkih ne smemo prepustiti paniki, pač pa sprejeti, da svojec odhaja in mu tudi sami zagotoviti dostojno smrt. Smrti, ki sta se nedavno zgodili na hodnihih bolnic, se ne bi zgodili, če bi svojci sprejeli, da je prišla zadnja ura. Smrti se ne da uiti in to bi ljudje morali sprejeti, a žal ne. Nekatere razloge sem navedla tudi v objavi.

Razumem, da včasih enostavno ni možno ali pa se zgodi, da bolnik ne umre doma, četudi si tako želi. Tega ne obsojam. Obsojam ljudi, ki svoje strahove (pred minevanjem) postavljajo pred strahove in potrebe umirajočega in ga v njegovih zadnjih urah vozijo po Sloveniji v iskanju rešitve.

Čeprav se sliši kruto, sploh če je izguba nedavna, mora najprej boleti, da čez nekaj časa gledaš nazaj in veš, koliko ti je oseba pomenila. Če pred bolečino bežiš, potem se velikokrat zgodi, da svoje žalosti ne predelaš in te lahko leta kasneje preseneti v veliko močnejši obliki. Najboljši način žalovanja je tisti, ki sprejema izgubo, ker in četudi boli.

Vso srečo, Tina.

Tišina? Ni kaj povedati. Tako lepo si napisala in tako si zadela v bistvo, da boli. In ja, strah nas je smrti, saj nas je vedno strah neznanega. In smrt v naši bližini premočno opominja, da tudi mi ne uidemo temu trenutku.
chapeau! če boš ravnala s skladu s svojim pisanjem boš dobra zdravnica

Ambala - tudi tebi hvala.

Vsekakor razumem človeški strah pred neznanim. Ampak pravim, da so včasih, ko so ljudje verjeli v vse mogoče od duhov do čarovnic, zbrali pogum za bedenje ob mrtvem ali umirajočem, danes pa od tega vse preveč bežimo. Jezi me tudi, da svojci skrbijo za svoje strahove namesto, da bi poskrbeli za umirajočega. V teh dveh medijsko podprtih primerih je namreč v končni fazi trpel umirajoči.

Sicer pa: kaj je življenje če ne neprestano soočanje s svojimi strahovi? Kdor premore pogum, da se s strahom sooči, gre naprej. Tisti, ki se dovoli prestrašiti pa (vsaj na dotičnem področju) stopica na mestu.

Res mi je bil všeč tvoj post. In ko se vprašaš, kaj sam narediš zato... Stara sem bila 10 let in ata je bil v bolnici. Niti ni bil tako hudo bolan in ko sem ga obiskala, nisem vedela, da ga vidim zadnjič. Kar naenkrat, ko sem prišla iz šole, je bil šok. Naš ata pa mrtev? Brez besed.
Hvala za ta post. Da misliti.

Belgothiel, ni za kaj. Upam, da bom napisala se kaj, kar te bo ganilo, ti dalo misliti... :)

P.S. Razumem, kako nekatere smrti presenetijo. Tudi moj dedek je umrl takrat, ko smo to najmanj pricakovali. Nekaj casa je bilo z njim kar hudo in takrat nekako pricakujes, da se bo zgodilo. Potem se mu je stanje mocno izboljsalo, ampak smrti ne uide nihce...

Jaz sem imela pred kratkim izkusnjo s smrtjo, ko sem bila ob očetu ko je umiral. Dolgo smo si vsi zatiskali oci pred tem, da se bo to zgodilo, dokler niso bili dva dni pred smrtjo znaki zelo ocitni. Sele takrat smo kljub diagnozi, ob kateri bi se le ce bi se zgodil cudez lahko pozdravil, dojeli da ga moramo "spustiti". Veliko nam pomeni predsvem to, da je oce umrl doma ob svojih najbljizjih. Mislim, da sem ob tej izkusnji detabuizirala smrt in da se je ne bojim toliko kot prej, kljub temu, da si nisem znala predstavljati, da je bolečina in trpljenje lahko tako močno. Njegov nasmeh tik pred zadnjim izdihom in izjava, da je bilo lepo ziveti znami na tem svetu, mi dajejo pogum in ne, ne bojim se smrti, upam le, da si bom s svojim odnosom do najbljizjih se "za casa zivljenja" zasluzila, da bodo takrat ob meni moji najdrazji.Nani

Nani - najprej, prosim, oprosti za to veliko zamudo pri odgovarjanju. Povsem sem pozabila, da ti dolgujem odgovor.

Na nek način sem vesela, da si imela tako izkušnjo. V dani situaciji (očetova neozdravljiva bolezen) ste mu omogočili dostojno slovo, v krogu tistih, ki ste mu bili najbližji in ki vas je imel najraje. Ravno zaradi te ljubezni sta trpljenje in bolečina tako intenzivna ob izgubi. Ampak če si ob izgubi ta čustva občutila tako intenzivno, je to normalno - pomeni, da žaluješ. Veliko težje in komplicirano je, če čustva ob izgubi potlačimo, se morda celo obremenjujemo, da bi morali narediti več in drugače. Potlačena čustva kasneje izbruhnejo v veliko hujši obliki.

Smrt je problematična predvsem zato, ker si pred njo zatiskamo oči in zato, ker je to edino, česar ni mogoče odvrniti, spremeniti. Ko človek umre, je to dokončno kot skoraj nič drugega na tem svetu in ta dokončnost močno dotolče ljudi.

Vesela in ponosna sem, da si imela pogum za soočenje in mislim, da si ponosna tudi sama nase. Vso srečo!