Umiranje in minljivost (Slabi zdravniki, 4. del)
Ob nedavnem ponavljanju zgodovine, ko je v kratkem časovnem razdobju že drugi bolnik umrl na hodniku zdravstvene inštitucije, se vame še bolj globoko zareže nekaj, kar je zorelo zadnji dve leti. Nekako od smrti mojega starega očeta dalje. In potem preko srečanj z neozdravljivo bolnimi v Univerzitetnem kliničnem centru. In potem v pogovorih z zdravniki in kolegi.
Ljudi je strah minljivosti in umiranja. To je najbrž eden najgloblje zakopanih strahov, težko ga je izkoreniniti - prastrah. Eden mojih najstarejših spominov je strah pred smrtjo. Ko sem, stara okoli štiri leta, ležala v postelji, v temi in se bala zatisniti oči, ker sem se bala, da bom umrla. Skoraj do konca osnovne šole nisem mogla gledati vojaških filmov ali dokumentarcev, kjer so ljudje masovno umirali. Ponoči sem namreč te prizore iz filmov intenzivno podoživljala, imela popolnoma realistične nočne more, po katerih sem se zbujala povsem iz sebe - prestašena, pretresena, drhteča.
Ljudje se smrti bojijo prav paranoično; nepojasnljiv, grozav strah imajo pred smrtjo. Ponudite nekomu, da ga boste peljali v bolnico, da boste sedeli ob postelji bolnika, ki je le nekaj ur od smrti in ki nima sorodnikov, ne prijateljev, da bi mu pomagali ob slovesu s tega sveta. Prepričana sem, da nihče ne bi hotel biti prisoten. Vsi bi se izgovarjali, da to ni njihova naloga, da osebe niti ne poznajo. To so same prazne besede. Novorojenčka v svet pospremijo večinoma neznani obrazi babice, sester, zdravnikov. Seveda je biološko nujno, da je prisotna (vsaj) otrokova mama. Pri smrti pa ni tako. Mnogi svojci v zadnjih dnevih in urah naredijo vse, da bi umirajočega spravili v bolnico, dom za starejše občane, ... kamorkoli.
Paradoksalno pa je, da si velika večina ljudi želi umreti doma. Obkrožena z najbližjimi, na domači postelji, med znanimi zidovi. Brez bolnišničnega hrupa in večno prižganih luči, brez vsiljivih sester, neprijaznih sobolnikov. Želja umreti doma je zadnja od želja, ki jo ima umirajoči. In vse prevečkrat se - kljub možnosti, da bi vsaj en odrasel človek v zadnjih dnevih življenja ostajal doma z umirajočim in skrbel zanj - zgodi, da se takega človeka strpa v bolnico in potem čaka na odrešilen telefonski klic.
Tega si ne izmišljujem. Videla sem ljudi, ki so jih svojci pripeljali v bolnico - ker menda za umirajočega nihče ne more skrbeti - da bi tam umrli. Nekateri bolnice ne dočakajo. Umirajo v reševalnih avtomobilih, na hodnikih in v sprejemnih ambulantah. Lahko pa bi, če se svojci smrti ne bi bali in jo poskušali za vsako ceno prestaviti na poznejši čas - umrli doma. Dostojno in med znanimi obrazi. Nihče od svojcev se ne vpraša, kakšno eksistencialno in čustveno stisko doživlja umirajoči ob definitivnem soočenju s svojo minljivostjo, ob skorajšnjem slovesu od tega sveta. Nihče ne razmišlja, ali umirajočemu svojcu dela krivico, da ga v zadnjih dnevih in v hudih bolečinah prevaža po Sloveniji in išče prostor, kamor bi ga lahko oddali v skrb.
Videla sem ljudi, ki so ob novici, da ima njihov svojec neozdravljivo, napredujočo bolezen možganov, ki bo v nekaj letih zagotovo privedla do smrti, svojega človeka pustili v bolnici in se niso vrnili ponj, niti se niso oglašali na telefonske klice. Tako je bolnišnici preostalo, da za bolnika uredi sprejem v dom za starejše občane. Ni potrebno dodajati, da je tak bolnik zasedal prostor v bolnici in onemogočal, da bi sprejeli nove bolnike, ki so bolj potrebni bolnišnične obravnave kot nekdo, ki smo mu že postavili diagnozo.
V naši družbi in razširjeni miselnosti je smrt nekaj nedobrodošlega. Cenimo mladost, energijo, vitalnost, lepoto, preziramo pa starost, urujenost, minljivost. V sodobnem času je smrt postala sinonim za šibkost, poraženost. In zato se minevanju poskušamo izogibati na vse možne načine, od katerih je najbolj razširjena plastična kirurgija.
Minevanje na sploh je koncept, s katerim se ljudje nočejo sprijazniti. Da mladost mine, da mine lepota, da otroci odrastejo, da mine čas za to ali ono. Z dosežki znanosti si poskušamo vračati občutek, da še zmoremo, da še nismo za odpis, čeprav nam moči pojenjajo. In smrt je ultimativni poraz, zato bi jo radi odlagali kar se da dolgo.
Ker se celotnega življenja lotevamo z odlašanjem soočanja z minljivostjo, smrt ponavadi pride prezgodaj in nanjo nismo pripavljeni. Zato umirajočega vodimo od zdravnika do zdravnika do bioenergetika in zdravilca, ki naj bi nam pomagali doseči tisto, kar vemo, da je nemogoče: nesmrtnost. Kajti rodimo se z eno samo gotovostjo: nekoč bomo umrli. In v celotnem življenju je ves čas resnična in gotova le ena stvar: smrt. Iz tega vidika je skoraj smešno, da smo dandanašnji ljudje tako slabo pripravljeni sprejeti minljivost. Oči zatiskamo do zadnjega trenutka in ko je soočenje s smrtjo svojca preveč blizu, da bi si lahko lagali, nas prevzame paničen strah, zato poskušamo smrt bližnjega preložiti na pleča nekoga drugega. Samo, da se ne zgodi pred našimi očmi - da ni pri nas doma. Kot da je smrt nekaj demoničnega, nekaj kar prostor za vekomaj zaznamuje.
Pogrešam ljudi, ki bi se zmogli usesti ob posteljo umirajočega, mu nežno brisati čelo, imeti svojo roko v njegovi in ga s prijaznimi besedami bodriti. Občudujem ljudi, ki se odločijo, da bodo svojcu omogočili smrt doma, da bodo žrtvovali en mesec dopusta za to, da bodo nekomu lahko izpolnili zadnjo željo. Občudujem ljudi, ki ne projecirajo svojih strahov in želja na druge, pač pa se s svojcem odkrito pogovorijo o morebitni smrti - česa jih se strah, kaj doživljajo ob občutenju človekove minljivosti. Ki si upajo na glas vprašati: "Kako si želiš umreti?" in ki imajo pogum, da te želje uresničijo.
Kajti prvoosebna prisotnost pri procesu umiranja, aktivno preživljanje bolnikovih zadnjih trenutkov na tem svetu je eden najtrdnejših porokov, da si po smrti ne bomo očitali, da smo naredili premalo in zaradi tega poskušali iskati "krivca" za smrt. Prisotnost ob umirajočem, ko se ta poslavlja od življenja v tostranstvu je lahko čarobna. To je eden redkih trenutkov, ko ni več prostora za pretvarjanje in igro, ko so na programu le resnično pomembne stvari; tiste, ki so bistvo nekega človeka.
Včasih so bližnji in daljnji sorodniki bedeli ob umirajočem in tudi nekaj ur po smrti. Danes pa namesto pravega stika s smrtjo med zdravniki, zdaravniškim osebjem in povsem polnimi bolnišničnimi kapacitetami iščemo povode za sproščanje naše žalosti in frustracij.
posted by Nadezhda
| 14:28
11 Comments:
Nadezhda said...
Zanimiva tišina. Nima nihče izkušnje z umirajočimi svojci?
Anonymous said...
Seveda imamo, in te izkusnje se zdaj bolijo.
Jaz se nisem oglasila zato, ker resitev takih stvari ni trivialna. Z ene strani lahko nanje pogledas z custvi (tvoj pogled), z druge pa z logicnimi argumenti (beri moj pogled spodaj). Vsak posamezen clovek do sklepov pride z neko mesanico custev in logicnega razmislanja, vendar je pri vsakem cloveku ta mesanica drugacna. Zato je vsak preprican v svoj prav.
S tabo se strinjam do neke mere. Se vedno pa zagovarjam to, da je hudo bolnega in nepokretnega cloveka boljse dati v profesionalno oskrbo, na primer v dom za ostarele, in ga tam cimpogosteje obiskovati. Resitev seveda ni idealna.
V primeru, da je svojec toliko pokreten, da zanj lahko skrbis sam, je "zrtvovanje dopusta" lepa poteza. Problem pri tem je le to, da je tezko v naprej napovedat, koliko casa bos skrbel za hudo bolnega svojca. Bo to res en mesec? Kaj, ce bo eno, dve, tri leta?
Anonymous said...
Moram pa dodati, da mi je bil ta post zelo vsec. Dal mi je misliti, pa tudi eno solzico mi je priklical na oci.
Nadezhda said...
Tina - hvala. Vidim, da se nisva povsem razumeli. Kar nekaj ljudi je, ki delajo na delovnih mestih, kjer se na da domeniti za take vrste odsotnost z dela. Nekaj je tudi takih, kjer so otroci še premajhni, da bi jih bilo prav in varno pustiti z umirajočim človekom. Če pa je možno, da ena od odraslih (18+) oseb ostane doma nekaj časa, potem se zamenja s kom drugim ipd. potem se mi zdi to zelo lep način skrbi za svojca.
Pri ljudeh, ki imajo degenerativna obolenja in ki lahko živijo še več let, je vsekakor smiselno, da se poišče negovalno osebeje, ki ga obiskuje na domu, oskrbi telefonsko povezavo z najbljižjimi ali pa se kandidira za mesto v domu za ostarele. Žal pa je veliko ljudi, ki do zdravnika pridejo zelo (pre-)pozno in imajo razsejan rak v zadnji fazi. Ali pa se njihova bolezen ne odziva na zdravljenje in na koncu, ko se zdravniki strinjajo, da je bolnik vstopil v zadnjo fazo bolezni, se poskuša svojcu zagotoviti tako smrt, kot si jo želi.
Bistvo moje objave je bilo v tem, da je potrebno o smrti SPREGOVORITI in da se v zadnjih trenutkih ne smemo prepustiti paniki, pač pa sprejeti, da svojec odhaja in mu tudi sami zagotoviti dostojno smrt. Smrti, ki sta se nedavno zgodili na hodnihih bolnic, se ne bi zgodili, če bi svojci sprejeli, da je prišla zadnja ura. Smrti se ne da uiti in to bi ljudje morali sprejeti, a žal ne. Nekatere razloge sem navedla tudi v objavi.
Razumem, da včasih enostavno ni možno ali pa se zgodi, da bolnik ne umre doma, četudi si tako želi. Tega ne obsojam. Obsojam ljudi, ki svoje strahove (pred minevanjem) postavljajo pred strahove in potrebe umirajočega in ga v njegovih zadnjih urah vozijo po Sloveniji v iskanju rešitve.
Čeprav se sliši kruto, sploh če je izguba nedavna, mora najprej boleti, da čez nekaj časa gledaš nazaj in veš, koliko ti je oseba pomenila. Če pred bolečino bežiš, potem se velikokrat zgodi, da svoje žalosti ne predelaš in te lahko leta kasneje preseneti v veliko močnejši obliki. Najboljši način žalovanja je tisti, ki sprejema izgubo, ker in četudi boli.
Vso srečo, Tina.
ambala said...
Tišina? Ni kaj povedati. Tako lepo si napisala in tako si zadela v bistvo, da boli. In ja, strah nas je smrti, saj nas je vedno strah neznanega. In smrt v naši bližini premočno opominja, da tudi mi ne uidemo temu trenutku.
chapeau! če boš ravnala s skladu s svojim pisanjem boš dobra zdravnica
Nadezhda said...
Ambala - tudi tebi hvala.
Vsekakor razumem človeški strah pred neznanim. Ampak pravim, da so včasih, ko so ljudje verjeli v vse mogoče od duhov do čarovnic, zbrali pogum za bedenje ob mrtvem ali umirajočem, danes pa od tega vse preveč bežimo. Jezi me tudi, da svojci skrbijo za svoje strahove namesto, da bi poskrbeli za umirajočega. V teh dveh medijsko podprtih primerih je namreč v končni fazi trpel umirajoči.
Sicer pa: kaj je življenje če ne neprestano soočanje s svojimi strahovi? Kdor premore pogum, da se s strahom sooči, gre naprej. Tisti, ki se dovoli prestrašiti pa (vsaj na dotičnem področju) stopica na mestu.
Anonymous said...
Res mi je bil všeč tvoj post. In ko se vprašaš, kaj sam narediš zato... Stara sem bila 10 let in ata je bil v bolnici. Niti ni bil tako hudo bolan in ko sem ga obiskala, nisem vedela, da ga vidim zadnjič. Kar naenkrat, ko sem prišla iz šole, je bil šok. Naš ata pa mrtev? Brez besed.
Hvala za ta post. Da misliti.
Nadezhda said...
Belgothiel, ni za kaj. Upam, da bom napisala se kaj, kar te bo ganilo, ti dalo misliti... :)
Nadezhda said...
P.S. Razumem, kako nekatere smrti presenetijo. Tudi moj dedek je umrl takrat, ko smo to najmanj pricakovali. Nekaj casa je bilo z njim kar hudo in takrat nekako pricakujes, da se bo zgodilo. Potem se mu je stanje mocno izboljsalo, ampak smrti ne uide nihce...
Anonymous said...
Jaz sem imela pred kratkim izkusnjo s smrtjo, ko sem bila ob očetu ko je umiral. Dolgo smo si vsi zatiskali oci pred tem, da se bo to zgodilo, dokler niso bili dva dni pred smrtjo znaki zelo ocitni. Sele takrat smo kljub diagnozi, ob kateri bi se le ce bi se zgodil cudez lahko pozdravil, dojeli da ga moramo "spustiti". Veliko nam pomeni predsvem to, da je oce umrl doma ob svojih najbljizjih. Mislim, da sem ob tej izkusnji detabuizirala smrt in da se je ne bojim toliko kot prej, kljub temu, da si nisem znala predstavljati, da je bolečina in trpljenje lahko tako močno. Njegov nasmeh tik pred zadnjim izdihom in izjava, da je bilo lepo ziveti znami na tem svetu, mi dajejo pogum in ne, ne bojim se smrti, upam le, da si bom s svojim odnosom do najbljizjih se "za casa zivljenja" zasluzila, da bodo takrat ob meni moji najdrazji.Nani
Nadezhda said...
Nani - najprej, prosim, oprosti za to veliko zamudo pri odgovarjanju. Povsem sem pozabila, da ti dolgujem odgovor.
Na nek način sem vesela, da si imela tako izkušnjo. V dani situaciji (očetova neozdravljiva bolezen) ste mu omogočili dostojno slovo, v krogu tistih, ki ste mu bili najbližji in ki vas je imel najraje. Ravno zaradi te ljubezni sta trpljenje in bolečina tako intenzivna ob izgubi. Ampak če si ob izgubi ta čustva občutila tako intenzivno, je to normalno - pomeni, da žaluješ. Veliko težje in komplicirano je, če čustva ob izgubi potlačimo, se morda celo obremenjujemo, da bi morali narediti več in drugače. Potlačena čustva kasneje izbruhnejo v veliko hujši obliki.
Smrt je problematična predvsem zato, ker si pred njo zatiskamo oči in zato, ker je to edino, česar ni mogoče odvrniti, spremeniti. Ko človek umre, je to dokončno kot skoraj nič drugega na tem svetu in ta dokončnost močno dotolče ljudi.
Vesela in ponosna sem, da si imela pogum za soočenje in mislim, da si ponosna tudi sama nase. Vso srečo!
[ Post a Comment ]