Slabi zdravniki, 1. del
Ko sem začenjala svoj študij na Medicinski fakulteti, so mi starejši sorodniki in znanci prigovarjali naj vendarle postanem dobra zdravnica, ker teh v Sloveniji močno primanjkuje. Da je naše zdravsto slabo, pa zna menda povedati vsak. Tem negativnim pričevanjem sem se čudila, saj do takrat sama nisem izkusila ničesar podobnega. Kmalu pa sem spoznala, kaj so mi želeli povedati.
Poklic zdravnika je služba, za katero moraš biti rojen. To je služba, ki ti mora zlesti pod kožo, ki jo moraš imeti rad in v katero se moraš vedno znova z veseljem vračati. Je poklic, v katerem moraš imeti zelo občutljivo in dojemljivo osebnost ter močan čut za pravičnost, sram in dojemanje drugih.
Trenutno za sprejem na medicinsko fakulteto zadostuje zelo dober uspeh na maturi. Za sprejem na Fakulteto za arhitekturo je treba opraviti sprejemni pogovor (kjer menda sprašujejo absurdne stvari o kuhanju ričeta, čeprav to ni bistveno). Žal premalo vem o študiju arhitekture, da bi lahko (pre)sodila, vendar menim, da je dober arhitekt lahko tudi nekdo, ki ne zna spretno ravnati z ljudmi. Obratno pa je človek, ki ni vešč in spreten pri stikih z ljudmi ali ni občutljiv za stisko drugih, le težko dober zdravnik. Lahko je izvrsten raziskovalec, pisec člankov in učbenikov, profesor, le težko pa nekdo, ki mu ljudje zaupajo svoje najgloblje težave. Težave, ki se jih morda sramujejo, ki jih spravljajo v zadrego, ki jih delajo nemočne. Težave, ki so morda smrtne.
Diagnoze razsejanega raka v pozni fazi brez realne možnosti ozdravitve ne more podati kdor koli. Vsaj ne bi je smel.
Lahko razumem, zakaj mnogo zdravnikov postaja "slabših" v poteku svoje kariere. Zdravniški poklic ni preprost - to v večini ni služba od osmih do štirih - in je velikokrat čustveno zelo izčrpajoč. Na kaj mislijo onkološki pediatri, ko pridejo domov k svojim zdravim otrokom? Na kaj misli dermatolog, ko pri svoji ženi opazi spremenjeno pigmentno znamenje? Težave pacientov, ki si jim priča, niso nekaj, kar lahko kar izklopiš, čeprav bi bilo včasih priročno.
Če obstaja poklic, ki te uči ponižnosti do življenja, potem je to zdravniški poklic. Študiramo trdo, na poti do naziva potečejo številne čustvene in fizične bitke (sedeti za knjigo 12 ur na dan 30 dni ni enostavno, lahko pa poskusite, če ne verjamete) in vse samo zato, da na koncu, ko dobiš licenco in prve resnično svoje paciente, ugotoviš, da jim z vsem svojim znanjem morda ne moreš pomagati. Da do potankosti razumeš njihovo bolezen, vendar jim ne moreš ponuditi zdravila, ker ga sploh ni. Da jim ne moreš ponuditi ničesar bolj optimističnega kot dejstvo, da dva procenta preživita več kot pet let od postavitve diagnoze.
Zdravnik je zavezan povedati resnico. Zdravilec lahko vliva upanje, četudi je morda lažno, zdravnik pa je pred zakonom odgovoren povedati: tako in tako je. Možnosti so take. Predlagamo tovrstno zdravljenje. Včasih ni potrebno reči, da bolnik skoraj nima možnosti, ker je to razvidno. In vendar večina dobrih zdravnikov upa in se trudi, dela po najboljših močeh. Včasih se zgodi čudež. Ampak na žalost samo včasih. Vseh bolnikov pač ne moreš rešiti, četudi se trudiš. In to boli. Strašno boli, da si moral (vsaj) 12 + 12 let drgniti šolske klopi, da si prišel do znanja in spretnosti, ki jih imaš, samo za to, da nekomu lahko poveš, da (skoraj) nima možnosti... Da ne obstaja zdravilo, kirurški poseg, nekaj - karkoli, kar bi lahko bolniku ponudil kot rešilno bilko.
Gledati in v sebi biti take boje je zelo težko. Dobesedno ubijaš se malo po malo. Srkaš strup po kapljicah. In ravno zato je toliko bolj pomembno, da imaš s svojimi bolniki globoke, temeljite in odkrite odnose. Da ti zaupajo in ti zaupaš njim. Da ob njihovi postelji veš, da sta skupaj naredila vse, kar se je dalo. Čeprav včasih vse ni dovolj - narava ima svoje načrte.
Pokonci te drži tudi zavest, da nekaterim vseeno lahko pomagaš. Jim olajšaš ali preprečiš trpljene. Vrneš roko, uhelj, nogo. Zamenjaš srce, ki je prenehalo biti. Izrežeš tisto, kar je slabo, daš tablete, da bi delale dobro. Zdravniki, ki so s srcem v svojem poklicu v fazi izgube morda bolj odkrito trpijo, vendar jih izkušnje obogatijo in vsak pozitiven izid jim da desetkrat več moči kot jim jo negativna izkušnja odvzame.
Če se torej za ta poklic odločiš, ker bi rad pomagal ljudem, ker bi jim rad olajšal življenje s svojim znanjem, potem si na dobri poti. Žal se na tem pohodu včasih znajdejo tudi ljudje, ki zaradi staršev ali zaradi sebe v medicini iščejo denar, slavo in ugled.
Sprašujem se, koliko let po končani fakulteti menedžer zasluži toliko kot dober zdravnik. In koliko let se mora zdravnik šolati za to? Kako je pred zakonom odgovoren menedžer ter kako zdravnik? Kje je ugled in slava v rektalnih pregledih, smradu in krvi? In večurnih operacijah med katerimi moraš stati, se minimalno premikati, biti nenhno povsem osredotočen na majhen delovni prostor? Kje je ugled v pretipavanju dojk osemdesetletne dementne ženske, pri kateri sumiš raka dojke? Komu od uglednih je potrebno narediti en "šiht", potem nočno in naslednje jutri še navaden delovni dan - ne da bi vmes videl svoje otroke, šel za nekaj ur domov ali spal človeka dostojen spanec? Kdo od slavnih mora svoj prosti čas omejiti na lokacije, ki so dovolj blizu bolnice, da lahko hitro spet pride v službo, če se zgodi nekaj urgentnega?
Lahko bi naslednjič, ko boste kleli čez zdravnike, kako nesposobna in na denar mahnjena banda smo, pomislili, kdaj vam je zdravnik rekel, da vas ne bo operiral, če ste si po svoji neumnosti in (pre)drznosti komplicirano zlomili roko. Kdaj vam je zdravnik rekel, da vam ne bo predpisal zdravil, ki bi vam koristila? Kdaj je zdravnik rekel, da vas ne bo pregledal, ker smrdite, ste zanemarjeni, pobruhani, pijani ali nasilni. Kdaj vam je rekel, da je preutrujen, da bi vas pregledal?
In se v istem stavku, ko kolnete nad našimi menda božanskimi plačami spomnite, koliko let ste sami študirali za svoj poklic in kolikokrat si lahko privoščite, da ga opravljate neodgovorno in kolikokrat niste zbrani v službi. Zdravnika en nezbran trenutek lahko stane licence. Službe, življenja.
Slišim, da je v Kamerunu dosti bolje. Sedaj so celo uvedli obvezni cepilni program.
Povezana objava z Uršinega bloga.
13 Comments:
Fantasticno.
Sem brez besed in ganjen.
Sandi
Hvala, Sandi. Vsela sem, da (me) še bereš.
Nadezhda. Kaj pa vem, delno se strinjam s teboj, delno tudi ne. Prihajam iz gimnazije, kjer je priblizno cetrtina razreda sla studirat medicino. Le pescica jih je ostala taksni kot so in so se vedno pripravljeni komunicirat z drugimi izven njihove stroke.
Zdravniski poklic izredno cenim, in tudi nekaj zares dobrih zdravnikov tudi poznam. Nekaj jih je totalnih bleferjev in pozerjev, ampak to je tako kot vsepovsod, "po gausu".
Glede place pa.. Kaksnim bi dala dosti vec kot dejansko imajo, mnenje glede trenutnega stanja pa je deljeno.
Marsikateri biolog raziskovalec ima izredno zahtevno in odgovorno delo (laboratoriji v bolnisnicah, na fakultetah), pa zasluzi dosti dosti manj kot zdravnik.
Tudi mi smo se ucili zelo veliko, mogoce ne glih 12 ur na dan, veckrat pa sigurno 10 ur, tudi mesec dni in vec, marsikateri izpit smo si delili z vami (Biologija celice, Imunologija, Farmakologija), pa ne bomo nikoli zasluzili niti polovico toliko kot kaksen zdravnik. Se hujse, med opravljanjem vaj in kolovijev smo pozrli marsikatero grenko na nas racun.
Dandanes, ko imam dnevno opravka z zdravniki vidim vse in svasta. Eni prijazni, padem v debato, pa tudi taksni z narejenim nasmeskom, ker pac nisem iz njegove stroke in sigurno ne morem obvladat toliko kot on.
Tudi voznik avtobusa ima zelo odgovorno delo, pri katerem mora biti skoncentriran, se sicer ni ucil toliko casa, zasluzi pa verjetno kaksno sestino tistega kar zdravnik (vem koliko dobi kolega specializant, ki obcasno dezura).
Verjamem, da bos super zdravnica. Se mi zdi, da si ful predana tej stroki.
Dobro si napisala. Brez olepšav.
Upam, da te medicina še ni potolkla. :) Drži se!
Rok
Berem. Eden lepših stikov s Slovenijo.
Sandi
Jaz imam tudi potom sluzbe dosti opravit z zdravniki in se strinjam, da imas take in drugacne... samo ne stekam, od kod taka uzaljenost ljudi, ce je kaj narobe. V koncni fazi so tudi zdravniki samo ljudje, najlepse bi seveda bilo, ce bi pustili svoje probleme za vhodnimi vrati ordinacije in te obravnavali objektivno in se nikoli ne zmotili in bili vedno prijazni in posteni in iskreni in cloveski in oh in sploh, samo to bi bilo lahko samo v primeru, da bi bili roboti... saj z zdravnisko haljo ne postanes avtomaticno boljsi clovek... Se mi zdi, da so se vedno pricakovanja do zdravnikov dosti prevelika.
Kar se place tice pa... kar jih jaz poznam, pravzaorav niti nimajo takooo groznoooo visokih plac. Sicer pa je imela dosti visjo placo recimo direktorica zivalskega vrta ali ravnateljica nekega vrtca na Gorenjskem... :)
Place res niso ne vem kaj. Posebno dokler (se) nisi g./ga. ohinsploh.
Gnev do zdravnikov po mojem kar zlahka razumeti. Težko se sprijaznimo, da smo ranljivi, umrljivi. In ko koga izgubimo, ali pa zdravljenje ne poteka, kot bi si zeleli, je najlazje obtoziti zdravnika. To najmanj boli.
Je pa vcasih zdravnik res kriv slabih rezultatov. To pa je druga zgodba.
Gaby - saj pravim, nekateri gredo medicino študirat zaradi napačnih nagibov. Konec koncev pa te denar/ugled ne osreči. Glede plač se strinjam z Rokom - so lepe, ampak šele ko imaš dovolj let prakse, veliko nadur, ur v pripravljenosti, vikendov ipd. In glede na tip službe, je denar le majhna kompenzacija za psihični stres, ki ga doživljaš vsak dan. Biolog nikoli ne bo odgovoren za napačno diagnozo in bolnikovo smrt, zdravnik pa bo. To je menda glavna razlika med nami. Sicer pa hvala za zaupanje. Ja, medicina je res moj sanjski poklic, čeprav zna biti tudi zelo težko. Več bom napisala še v prihodnjih dneh.
Rok (krtek)- dobrodošel in hvala. MF me še ni potolkla, se zaenkrat kar dobro držim. :) Sicer pa sam veš, kakšne krize imamo sem pa tja. Včasih se mi zdi, da sem bila res nora, da sem šla to študirat; koliko živcev, koliko ur, hrbtenica, dioptrija... Ampak zame je res vredno. Ni lepšega kot če veš, da si nekomu bistveno pomagal.
Sandi - hvala, hvala.
Lilit - o tem bom več napisala v 2. delu, se pa strinjam s tem kar je rekel Rok. Večina ljudi ve zelo malo o medicini in zato so zanje stvari včasih zelo preproste. Sploh pa je po končani bitki lahko biti general, ker večina ljudi pravi: saj je zdravnik, to bi moral vedeti. V resnici pa je medicina tako široko področje, da je en sam človek skoraj ne more obvladati. Kar se tiče plač - ko enkrat prideš tako daleč so plače precej lepe, ampak kot sem že rekla - v tem primeru je plača kompenzacija za vse noči in vikende, ki jih preživiš v bolnici, za vso odgovornost in psihični stres. Meni se v tem pogledu plače ne zdijo tako visoke. Je pa res, da nisem materialističen človek. Denar mi je sredstvo za preživetje, ne bistvo življenja.
Rok - se strinjam. Zdravnik bi moral imeti čarobno paličko in znati vse in še več. In če ne zna, potem je smrt/pohabljenost/... avtomatično njegova krivda. Kao. Se strinjam da je za strokovne napake treba odvzeti licenco, ampak velikokrat je pa situacija preprosto izven dosega človeka.
Dobro in lepo si tole napisala nadezhda. Upam, da si boš tale zapis kje spravila in ga prebrala vsake nekaj let. Ko bi le vsi sedanji in bodoči zdravniki razmišljali podobno. Razlog, zakaj sem se odločil napisati komentar ima zvezo z nažalost takšnimi zdravniki, ki morda sploh ne bi smeli opravljati svojega poklica. Torej, da skrajšam. Moja mama je imela zelo pogoste migrenske napade, večinoma posledica stalnih prepirov z očetom. Običajno so trajali dan ali dva. Enkrat pa jo je močno pričela boleti glava in ni prenehala boleti. Njen osebni zdravnik je rekel, da je pač spet migrena, kot še ena izmed mnogih. Po dveh tednih smo imeli tega zadosti in smo jo na lastno pest odpeljali v bolnišnico, kjer je padel sum na možganski tumor. Nato je trajalo še dva meseca, preden so jo operirali, ker so imeli vmes ogromno "nujnih" primerov. Naprej ne bom opisoval, ker sama verjetno dobro veš, kam to vodi. Čez 9 mesecev je umrla. Dva meseca in pol... V Ljubljani živim v najemniškem stanovanju. Lastnica je neka gospa, katere mož je bil včasih zdravnik v Kliničnem centru. Nekega dne se je počutila slabo, še isti dan je odšla na slikanje, naslednji dan je bila operirana (prav tako tumor na možganih).
Držim pesti, da ostaneš takšna zdravnica, kot si opisala v svojem "postu".
Lep pozdrav
Odličen post! :) Ne dvomim v to, da boš dobra v svojem poklicu. To je razvidno že iz tega, kako pišeš; nisi ravnodušna, stvari te ganejo, ni ti vseeno za svet. Ni ti vseeno za to, kako ljudje živimo.
Predvsem mi je všeč, kar si napisala o tistem, kako zdravniki ne zavrnejo. Nekaj prijateljic namreč tudi študira medicino in so povedale svoje. Ja, ljudje radi spregledajo, kakšne neumnosti so delali. Nekateri pridejo zanemarjeni, pobruhani, kakor si dejala. Nekaterim se zdi čudno, da zdravnik ne more rešiti nekoga, ki je v prometni nesreči umrl, ker je s 120km/h zletel z ovinka. In podobno. Ljudje raje valijo krivdo na druge in ne pomislijo, da se začne pri njih. Da bi v sebi lahko našli moč, da bi bili boljši, tudi sami naredili kaj zase in za svet.
Turbokrt- dostikrat se je izkazalo, da je to res. Precej zdravnikov da prednost sorodnikom in jim omogoči hitrejše medicinske posege. Ne vem, tu gre za vprašanje, ali je sploh kje mogoče biti povsem objektiven. Resda se ne zdi pravično, da ima nekdo prednost le zato, ker je v sorodu z zdravnikom. Ampak pomisli: če bi bi sam v sorodu z nekom na položaju, ki ti lahko pomaga, ali bi se tudi pritoževal?
Evolucija je vgradila v nas nek del sebičnosti; vsak posameznik stremi k temu, da se njemu sorodni geni čimbolj ohranijo, preživijo. Hm...
Se strinjam s tabo Belgothiel, popolne objektivnosti ni. Primer, ki sem ga jaz omenil, pa je zelo zelo subjektiven :) Sebičnost je pa popolnoma osnovna in normalna lastnost vsakega človeka. Razlika je le v tem, da je pri enih to močneje, pri drugih pa šibkeje izraženo.
Pa še beseda ali dve o "vezah in poznanstvih". Res je, ljudje poskušamo izkoristiti vsa naša poznanstva, kar je normalno. Delno tudi zato pletemo svoje socialne mreže. Kar je meni že malo bolno je to, da je ta fenomen v Sloveniji dobil že ogromne razsežnosti in vpliva na samo družbo.
Nobenega poklica človek ne bi smel upravljati brez ljubezni do njega. Če ne, že zaradi tega, ker v njem ne bo užival. Ne maram ljudi, ki gredo v nek poklic le zaradi denarja, uspeha, slave. Koliko je glasbenikov, igralcev, estradnikov, ki si želijo biti to, le zaradi razpoznavnosti? Koliko želi biti zobarjev zato, da bodo lahko na easy pokasirali 100€ za plombo in se furali okoli z Jaguarji in jadrnicami? Preveč.
Je pa za zdravnike toliko hujše, ker imajo v rokah življenje in počutje nekoga DRUGEGA. Škoda, da institut pritožbe na neprimerno razvnanje zdravnika ni dovolj razvit. Da zdravniška zbornica po pravilu ščiti svoje kolege...
Sicer pa, Nadežda, super post in komaj čakam nadaljevanje!! Chapeau!
Ambala - se absolutno strinjam s tem o ljubezni do poklica. Na žalost je čedalje več ljudi cepljnih z neumnimi idejami tipa "ugleden poklic, ki prinaša veliko denarja". Madona no, Mati Tereza je nune naredila popularne in seksi, zato ker je svoj poklic opravljala s srcem. Lobisti so povsod (tudi v Zbornici očitno), kar sama težko razumem. Očitno bi ljudje za denar resnično naredili vse. Ali pa sem ena od redkih sanjačev, ki ji čast še vedno nekaj pomeni? Sicer pa hvala. Nadaljevanje pride enkrat te dni.
Turbokrt - najprej hvala za zaupanje in pogum, da si opisal svojo zgodbo. Popolne objektivnost žal ni nikjer. Razumem, da si prizadet zaradi strokovno vprašljivega ravnanja materinega osebnega zdravnika in da se sprašuješ, ali bi tvoja mama še vedno živela, če bi postopki stekli hitreje. To je razumljivo. Izguba bližnjega družinskega člana je posebej boleča. Res pa je treba povedati tudi to, da je ljubljanska onkologija v hudi prostorski in kadrovski stiski ter da se zato operacije zavlečejo še dlje, kot bi se normalno. To ni prav, ampak je pa žal edina realnost v tem trenutku. Stisne me pri srcu, ko razmišljam, kako si mora prizadeven kirurg, ki mu za bolnike ni vseeno, utemeljevati, zakaj bo operiral enega in ne drugega. Včasih upoštevajo, da nekdo krvavi, drugič, da ima nekdo majhne otroke, tretjič, da je bolnikovo stanje še posebej urgentno. V taki prostorski in kadrovski stiski je težko vleči "prave" poteze in težko delati za vse dobro. Potrebno je narediti nekakšno selekcijo, kar pa je v zdravstvu hitro lahko usodno.
Žal mi je za tvojo izgubo in te razumem. Tudi sama bi se na drugem polu - kot zdravnica - počutila hudo nemočno. V življenju skorajda nisem bila preferenčno tretirana in mi je tako "skakanje čez vrsto" moralno sporno. Želim ti vse dobro in upam, da boš v bodoče imel boljše izkušnje z zdravniki. Vem, da vseeno imamo veliko zelo srčnih zdravnikov.
Hvala, Belgothiel. Stvari me ganejo, res je. Včasih je to slabo, je pa hkrati edini način, da svet doživiš v njegovi polnosti. Strinjam se s tem, kar si napisala Turbokrtu. Tudi sama upam, da ne bom popustila, ko se mi bo zgodila kaka taka osebna urgenca, kjer bi želela izkoristiti svoja poznanstva.
Vsem se iskreno opravičujem za zamudo pri odgovarjanju. Mislila sem, da sem vam že odgovorila, pa sem to storila le v mislih. Žal mi je.
[ Post a Comment ]