Berem: Zgodovina moje heroinske odvisnosti, napisal Zlatko Blažič
Lansko leto so se mi glede odvisnosti odprla nova obzorja. Dolga leta (poenostavljeno) prepričana, da je osebna šibkost tisto edino, ki vodi v odvisnost, sem spoznala, da obstajajo tudi določene genetske predispozicije, ki povečujejo možnost, da bo posameznik v svojem življenju postal odvisnik. Tematika me je privlačila in letos pozimi sem se lotila mogokrat pohvaljenega Kodrlajsastega pitona, romana, ki je nastal na podlagi osebnih drogeraških izkušenj slovenskega odvisnika.
Nato sem pred tedni po naključju zasledila intervju z avtorjem pričujoče knjige, Zlatkom Blažičem. Svežina in neke vrste neizprosnost, ki je vela iz sicer kratkega intervjuja, sta me presenetili. Še bolj je me je presenetil citiran prvi odstavek knjige, v katerem Zlatko (do sebe in svoje izkušnje) neizprosno, ne(samo)pomilujoče pove, da je imel brez izjeme čudovito otroštvo, da ni bil žrtev spolnega ali čustvenega nasilja. Da so bili odnosi v njihovi družini trdni, ljubeči, zanesljivi. Da je bil odličnjak, športnik, esperantist, udeleženec več interesnih dejavnosti in vsemu navkljub od trinajstega leta dalje čedalje bolj zavzet begunec.
Zlatko je bežal pred samim sabo, ker se tak, kot je bil, ni želel sprejeti. Sebi je bil tujec. V iskanju nečesa (domnevno) boljšega in večjega od sebe je začel igrati vloge, ki (naj) bi ga pred sošolci naredile bolj suverenega, bolj izvrstnega, bolj neponovljivega, skratka boljšega. Ki naj bi prikrile negotovost, strah, dvom in kar je še dvomečih čustev, ki jim na začetku pubertete kar ni videti konca. V sebi je čutil izrazito dvojnost: hrepenenje - in ko bi se hrepenenje skoraj uresničilo, se je ustrašil in pobegnil pred soočenjem s svojimi sanjami. Taki dvojni občutki so ga močno notranje ranili in tudi pred njimi je začel bežati.
Droge so bile zanj sprva samo ena postaja v poskušanju biti drugačen od drugih, dokazati in izkazati se pred drugimi. In uspelo mu je.
Kasneje je Zlatko začutil, da so droge tudi idealno sredstvo za (po)beg pred soočenjem z razmerami, ki jim ni (bil) kos ali na katere ni bil pripravljen. Žal pa situacijam ne moreš uiti. Morda lahko soočenje odložiš. A ko se zbudiš iz omame, ko se čarobna pot konča, svet ni nič drugačen. Še vedno kliče po soočenju in po jemanju odgovornosti v svoje roke. In če še vedno nisi pripravljen, če se ti hlače še vedno tresejo, je potreben nov pobeg, nov vbrizg heroina, črtica kokaina, nov LSD.
Zlatkov propad je bil hiter, nezadržen in krut. Od bivšega odličnjaka, tako rekoč vzornega otroka in učenca česa takega najbrž nihče ni pričakoval. Še najmanj morda njegovi starši, ki so sprva nasedali sinovim pomirjujočim zgodbicam, da ni razloga za skrb.
Kljub rotenju staršev in nekaj obupanim, a kratkoživim poskusom bega pred svetom mamil, je Zlatko tonil čedalje globlje. In se na koncu, tik preden bi izgubil vse, globoko zadolžen, odvisen od štirih drog hkrati, življenjsko poražen, upajoč brez upanja odloči za vstop v komuno. Tu pa se zgodba šele dobro začne, kajti grajenje novega življenja je veliko bolj naporno in dolgotrajno opravilo.
***
Zlatkova zgodba, upovedena brez sramu, olepševanja, lažnih iluzij, me je globoko pretresla. Hkrati pa pritegnila - prebrala sem jo na dušek. Svež, samosvoj slog, ki se ne boji izleta v pogovorni, celo vulgaren jezik; ki slika zadeve stvarno in si prizadeva za objektiven vpogled v situacije, v katerih je bil do konca razgaljen in (lahko bi rekli) - osramočen, daje knjigi avtentičnost. Daje upanje, da je podobna pot mogoča za vsakega, ki bo na poti vztrajal, se ne bo izogibal odgovornosti in pogumu do lastnega življenja.
Prevezel me je obseg, ki ga pisec nameni osebnostni spremembi, ki jo je doživel v komuni, saj je to ključni del njegove preobrazbe, tista bistva pot, ki jo je moral prehoditi, da se je zagotovo povzpel iz prepada, v katerega se je vrgel. Verjamem, da je to tisti del knjige, ki velja za vse odvisnike, saj menim, da je ta del identičen za vse, ne glede na to ali so odvisni od alkohola ali od hazardiranja. Kajti trdno verjamem, da je odvisnost beg pred realnostjo (ali delom le-te), podkrepljen s šibko samopodobo in nagnjenostjo k begu namesto k soočenju.
Zlatkova pot ni končana, kajti vsak dan sproti se še vedno sooča z življenjem; vendar se z njim ne bori več - v življenju je začel žeti sadove tega, kar je posejal. Kljub temu pa tempa ne upočasnjuje. Zato branje globoko priporočam vsem, ki jih tematika zanima ali ki se v domačem okolju soočajo z odvisnostjo. Globoko navdihujoče.
