Referendumska vprašanja
Ob nedeljskem referndumu (očitno sem bila ena redkih, ki se ji zdi, da ima državljansko dolžnost z razlogom; marsikdo bi očitno imel samo privilegije, ne pa tudi dolžnosti) sem se spomnila referenduma, ki je bil pred leti. O nedeljskem delu v trgovinah. Eden izmed takratnih argumentov, da se nedeljsko delo ukine oz. močno oklesti v obsegu je bil v zvezi z razpadom družin tistih, ki delajo v trgovinah. Ker zaradi nedeljskega dela menda nimajo časa za svoje otroke. (Med tednom pa se z otroci nihče ne ukvarja?)
Razmišljam o dnevu, ko se bom zaposlila. Razmišljam o dnevu, ko bom imela prvega otroka. Res je, da bom kot mlada mamica opravičena nočnega dežuranja. Vendar je na številnih oddelkih stiska, ker je zaposlenih premalo zdravnikov, zato si mlade zdravnice te olajšave niti ne upajo uveljavljati. Ker vedo, da imajo njihovi kolegi in kolegice prav tako doma otroke, pa še vedno opravijo polno mero dežurstev. Zdravnice in zdravniki, ki delajo od petka do svetka, vse ure dneva, zato da so na voljo: tistim, ki po svoji neumnosti, drznosti in naivnosti sebi povzročijo hude, življenje ogrožajoče poškodbe (in se jim zdi povsem samoumevno, da jim bo vedno na voljo nekdo, ki jih bo reševal iz razmer, ki so si jih sami zakuhali!) in tistim, ki leta dolgo zlorabljajo svojea telesa s kajenjem, alkoholom, telesno neaktivnostjo, neprimerno hrano in tako prej ali slej nase zvalijo breme bolezni (in se jim zdi samoumevno, da jim mora nekdo pomagati popraviti škodo, ki so si jo zavestno povzročali veliko dlje, kot sme trajati zdravljenje!) in tudi tistim, ki imajo pač smolo in se jim stvari zgodijo proti volji (neverjetno, kako redki znajo biti taki).
Razmišljam, kako malo hvaležnosti je v ljudeh. Za zdravnike ne bo nobenega referenduma, ker ljudje pričakujejo, da smo zanje vedno na voljo (in bog ne daj, da bi v čakalnici čakali kaj več kot 10 minut!), brez nepotrebnih vprašanj, brez zbujanja slabe vesti. Še celo, če jim poveš, da bo treba shujšati ali kako drugače spremeniti življenjski slog, jim je to kot brenčanje nadležne muhe. Nepotrebno in nadležno. Da ne omenjam tega, da ponekod zdravniki ugotavljajo, da marsikateri otroci niso biološki sinovi oz. hčere tistemu moškemu, komur mislijo, da so.
Saj lahko naslednjič, ko se bodo spet spravili v bolezen ali poškodbo, preprosto pridejo do tebe in zahtevajo pomoč. Brez komentarjev in podvprašanj. O tem, da bi svojo bolezen ljudje lahko preprečili ali omilili z zdravim življenjskim slogom in brez tablet, ljudje ponavadi nočejo niti slišati. Zdravnik ima po njihovem mnenju čarobno paličico in samo zavihteti jo mora, pa bo vse spet dobro. To, koliko bolezni in smrti na leto bi lahko preprečili z zdravnim življenjskim slogom se ljudi ne dotakne, ne zanima jih. Ker jim je pomoč vedno na voljo; ker se nanjo lahko zanesejo. In potem kmalu samo pomoč ni več dovolj - potem se v čakalnici ne sme čakati več kot 10 minut, potem mora biti zdravnik ob vsaki uri dneva ali noči nasmejan in ustrežljiv in prijazen (če je v službi že 30 ur, ni pomembno; če mu je pred eno uro umrl pacient, tudi nima teže) in včasih mora tudi predpisati zdravila in zdravljenje, ki jih zahtevajo bolniki sami - brez vsakršne medicinske izobrazbe, ker so sami zase prepričani (menda te stvari preberejo v časopisu), da jim bo le to pomagalo.
Vendar - kaj, ko otroci zrastejo? Četudi imaš majhne otroke in ne opravljaš dežurstva, kaj napraviti, ko otroci odrastejo? Morda potem ne potrebujejo več mame? Kako otroku pojasniš, da mame cel vikend morda ne bo videl, ker mama dela? Kako otroku pojasniš, da mame ne bo na njegovo predstavo, ker dela? Kako otroku pojasniš, da si do 18.oo v službi, ker se tu zdi prav, da pregledaš vse, ki so prišli v ambulanto, četudi niso bili naročeni in četudi ti delaš samo do 15.00? Se temu reče zanemarjanje otrok? Pokažite mi prodajalko, ki ponoči ne spi doma. Zdravniki so v to prisiljeni tudi večkrat na teden.
Ob korenitem pomanjkanju kakršne koli hvaležnosti in osebnostne neproblematičnosti pri pacientih je težko delati. Plača je komajda stimulativna, saj je redna praksa, da v številnih bolnicah mladim zdravnikom nadure prepisujejo iz meseca v mesec, nato pa te nadure nekega dne preprosto izginejo. Po teh pričevanjih mi je skorajda nedoumljivo, kako je možno, da v Sloveniji obstajajo (sicer redki) zdravniki z mesečno plačo 9000 € (podatki iz oddaje Trenja). Žalostna resnica je, da je najbolj enostavno delati s smrtno ogroženimi, ker so neskončno hvaležni, da jim nekdo pomaga in ne komplicirajo. Vsi ostali, ki so bistveno manj ogroženi, pa so vse prevečkrat mojstri kompliciranja in pritoževanja. Narobe svet.