Randomramblings

Zdravnik, s katerim sva izvajala reanimacijo, je dobil izvide obdukcije. Ker je bil vzrok smrti nejasen in se svojci strinjajo (včasih celo sami želijo, da se obdukcija izvede), so natančen vzrok smrti poiskali patologi.

Ne vem, ali mi je izvid resnično prinesel olajšanje. Zdaj vem, da je bolnica umrla zaradi nečesa, na kar takrat ni kazalo popolnoma nič. Tudi nobenih hitrih testov nismo imeli na voljo, da bi potrdili diagnozo in jo urgentno zdravili za to novo nastalo stanje. Predhodno stanje in vedenje bolnice na oddelku nista nakazovala, da obstajala možnost, da se zgodi, kar se je.

In vendar se je. Bolnice ni več med nami. Kljub velikemu trudu in znanju ter vsej možni diferencialni diagnostiki, ki smo jo imeli takrat na razpolago, nismo mogli pravočasno ugotoviti, kaj je vzrok. Stanje je tako hitro napredovalo - zdelo se je, da je bila bolnica prej zdrava, nato pa je v hipu potrebovala oživljanje. Tudi če bi takrat pomislila na (kar se je kasneje izkazalo kot) pravi vzrok, dvomim, da bi ji utegnili dovolj hitro pomagati. Zdravljenje njenega akutnega stanja ni brez tveganj za resne pozne zaplete, med katerimi niti smrt ni redka.

In čeprav vem, da takrat skoraj ne bi mogli narediti nič več, da bi jo rešili, mi to ni v olajšanje. Ob vsem znanju, ki ga že imam in trudu, ki ga vlagam v študij, se mi je izredno težko soočiti z dejstvom, da marsikoga ne bom mogla rešiti. Da bo njegova bolezen tako hitro napredovala, da bo prepozno za vsakršno intervencijo, četudi v teoriji vem, kako ukrepati. Narava, bog, usoda ali kakor želite ta pojav poimenovati, je še vedno močnejša od vsega, kar znamo in zmoremo zdravniki.

Labels: medicine, slovensko

Jutri bo en teden. V mislih še vedno vidim njen obraz, še vedno se spomnim detajlov, zdravnika, reševalcev, sester. Moja prva reanimacija. V času in kraju, ko in kjer je nisem niti najmanj pričakovala. Še enkrat se potrdi, da kot zdravnik nikoli ne smeš pozabiti in moraš biti vedno pripravljen. Ker je bila to moja prva izkušnja, se mi bo spomin nanjo vgraviral v možgane. Pozabila ne bom nikoli.

Nisem si mislila, da bom tako mirna. Da bom masirala srce s takim avtomatizmom - čeprav tega nisem pričakovala od sebe, sem vedela, kaj narediti. Tudi če dežurni zdravnik ne bi bil prisoten, bi znala uvesti tubus in izvajati ter voditi reanimacijo.

Reševalci so prišli po kakih dvajsetih minutah. Več kot 45 minut smo poskušali oživljati, a v vsem tem času gospe niti enkrat srce ni utripnilo samostojno. Ne samo moja prva reanimacija, tudi moja prva smrt.

Prvič se mi je zgodilo, da je bolnik umrl pred mojimi očmi. Prvič sem se neposredno trudila za njegovo življenje in bitko izgubila. Ljudje, ki trdijo, da je zdravnikom vseeno za njihove bolnike, da jim je vseeno ob smrti, ne vedo, o čem govorijo. Še po enem tednu jasno vidim njen obraz. In se sprašujem - bi lahko naredili še kar koli drugega, da bi ji pomagali?

Gospo sem takrat videla prvič, o njej nisem vedela nič drugega kot to, da nas potrebuje, da smo z ekipo njena zadnja, tanka vez z življenjem. Dali smo vse od sebe, da bi jo vrnili v ta svet. Žal zdravniki še vedno ne znamo čarati in žal je smrt včasih močnejša. (In kako težko se je sprijazniti s tem!) Vendar to ne izbriše velike žalosti, ki jo čutim in tudi delno strahu. Se bom zmogla številna leta svojega poklicnega življenja soočati s smrtjo, ji gledati v obraz? V kateri specializaciji je najmanj smrti? Koliko bolnikov bi morala rešiti, da bi si "odpustila" eno smrt?

Na fakulteti učijo zdraviti ljudi in reševati življenja; žal pa ne naučijo ničesar o izgubi in smrti - pojavu s katerim tekmujemo celo svoje življenje. Ni čudno, da marsikateri moj kolega išče specializacijo, ki ji sledi pisarniška služba od osmih do štirih in prosti večeri in vikendi. Da ne omenjam, da so v takih poklicih smrti samo na papirju in zato zelo oddaljene in neosebne.

Labels: medicine, slovensko