In vendar se vrti
Prejšnji teden sem dobila e-mail, v katerem me je pošiljatelj spraševal, zakaj menim, da imajo Slovenci tako negativen odnos do zdravnikov. Na to vprašanje bom odgovorila na blogu, ker se mi zdi zanimivo za širšo debato.
A še preden sem sploh začela pisati svojo razlago in interpretacijo stanja... šok!
Kot vedno imajo ljudje moč, da te presenetijo. Že dolgo sem zgrožena nad tendenciozno negativno publiciteto, ki jo dobivajo zdravniki - ne duha ne sluha o pohvalah dobrim zdravnikom (študije kakovosti, ki se v slovenskem zdravstvu izvajajo že število let, objavlja samo časopis Isis, napol interen časopis Zdravniške zbornice Slovenije, ki ga menda berejo samo zdravniki, ti pa tako ali tako vedo, kakšno je stanje), samo nenehno zlivanje gnojnice in malodane pozivi k javnem sežiganju zdravnikov na grmadah.
Od tega, da so (smo) menda vsi po vrsti nesposobni, neprijazni, bogovi v belem (tale mi je res uganka!), vzvišeni, diktatorski, ne prenesejo vmešavanja, obsedeni z denarjem in bi naredili vse - vključno s povzročanjem neposredne škode bolniku - da bi le zaslužili nekaj evrov več, ... seznam gre v neskončnost. No, temu spisku se je pred nekaj urami pridružil nov samostalnik. Smo tudi mesarji. (Glej 23. komentar avtorice ramalak.)
Očitno sem dolga leta živela v zmoti, ko sem mislila, da je za opravljanje poklica mesarja potrebna samo poklicna srednja šola, za poklic kirurga pa štiri leta gimnazije z maturo, šest let medicinske fakultete in šest let specializacije v kirurgiji. Ampak seveda je operacija žolčnika z uporabo endoskopa nekaj, kar mesar počne vsak dan. Prav tako je najboljša korist za bolnika mesarjev glavni interes. In seveda, a bolnik preživi in to brez posledic posega - tudi to je mesarjeva glavna skrb.
Plastična operacija povečanja dojk, liftinga obraza, polnjenje ustnic,
nevrološke operacije,
urološke operacije zmanjšanja povečane prostate z uporabo endoskopa,
endoskopske operacije sklepov,
operacije, ki ljudem z večkratnimi zlomi in odmrtjem polovice kosti povrnejo enotno kost,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili brez ušes, vrnejo ušesa,
operacije, ki ljudem, ki ne slišijo, vrnejo sluh (polžkov vsadek),
operacije, ki ljudi s pravočasnim odstranjenjem prizadetega organa, rešijo sprečasne smrti zaradi rakavega procesa,
operacije, ki ljudem povrnejo ude, ki so si jih zaradi nesreče ali po neumnosti odrezali,
operacije, ki ljudem omogočijo življenje brez bolečine,
operacije, ki ljudem rešujejo življenja (bypassi),
operacije, kjer jim razširijo žile in s tem ljudi obvarujejo pred izgubo uda zaradi gangrene ipd.,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili s prirojenimi napakami, vračajo estetski izgled in omogočajo kakovostno življenje brez predčasne smrti - vse to je le delček tistega, s čimer se danes ukvarjajo kirurgi.
V začetku tega tedna sem na vajah videla 6 tednov starega dojenčka, ki so mu zaradi nabiranja gnoja v kostnem kanalu in pod pokostnico, ker je mati čakala predolgo, da bi se bolezenski proces dal zamejiti z antibiotiki - v bolnico ga je pripeljala šele 7. dan bolezni! - z drenažo in izčiščenjem gnoja rešili življenje. Ob nadaljnji antibiotični terapiji - da se prepreči sepsa - bo otrok preživel brez posledic. Ampak to zna vsak mesar.
Je po vsem naštetem, ki še zdaleč ni vse, kar kirurgija, sploh pa ne medicina, danes zna - še vedno čudno, da se ob takih diskriminatornih komentarjih čutim ponižano, degradirano, užaljeno, nerazumljeno, zaničevano. Da se sprašujem, koga sploh še lahko prepričam, da delam iz srca, z dobrimi nameni, da želim dobro, da me denar ne zanima, da pa v zameno želim enako spoštovanje, kot ga imam sama do bolnikov.
Veste kako težko je bolnika, ki v zdravnika ne zaupa - celo nasprotno - misli, da mu zdravnik želi škoditi (zakaj že?), - prepričati, da sledi svoji terapiji? Da jemlje zdravila v predpisani količini, ob predpisanem času, predpisano dolgo? Koliko od vas jemlje antibiotike 10 dni in ne le do prvega večjega izboljšanja? In ker bolnik ne sledi terapiji, rezultati niso optimalni ali pa jih sploh ni in to daje bolniku še večji razlog in pravico, da dvomi v zdravnika in njegove sposobnosti. V resnici pa je tako, da optimalne rezultate zdravljenja dobimo le ob primerni strokovni podkovanosti zdravnika, primerni zdravstveni negi in hkrati najboljšem sodelovanju bolnika. Če zdravljenje ne gre po načrtu, je zelo verjetno, da je prišlo do odpovedi in napak v vsaj enem od treh sodelujočih sistemov. Ampak z bolniki ni nikoli nič narobe - vedno so krivi le zdravniki.
Kar naenkrat je postalo dovoljeno in sprejemljivo, da se vsem zdravnikom na voz obesi vse napake, ki jih je morda naredil posamezni zdravnik, ali celo ta ne in gre za sistemsko napako. In se tako blati celotno skupnost, ker menda smo vsi isti. Zanimivo je le to, da zdravniki ne mislimo, da so vsi bolniki isti. A na žalost tisti, ki imajo dobre izkušnje, molčijo. Ciniki bi rekli, da zato, ker dobih izkušenj sploh ni.
8 Comments:
Moja sestra bo čez par let, če se bo "insert random superior being" strinjal/a/o, zdravnica. Občudujem jo zaradi tega, ponosna sem nanjo. Le megleno se mi svita, koliko duševne kapacitete in empatije moraš imeti, da o tem sploh resno razmišljaš, kaj šele, da se resno spraviš na dolgo pot do cilja. In verjetno se dosti ljudem tudi ne. In a ni lažje pripisati slabega motiva kot dobrega nečemu, česar ne razumeš?
Nezaupanje v nekoga, ki ve več od njih? Neposedovanje popolne informacije? Naključni laik vidi simptom A, in pomisli: to je lahko samo bolezen B, ker je imela isto soseda od znankine tete! Zdravnik pa morda ve, da ima tak simptom lahko tudi bolezen C in D in tako dalje... in včasih se zmoti. Se zgodi. Ampak kot da si nihče ne zapomni tistih dobrih stvari, samo slabe. Ker dobre jemljemo kot samoumevne. Seveda, kot si vsak zapomni samo tisti teden, ko se je dogajanje ujemalo s horoskopom, petsto drugih pa ne.
Takole, trkam na les, ves obseg mojih slabih izkušenj je bil posledica našega zdravstvenega sistema in dolgih čakalnih vrst za pregled pri specialistu. Lahko pa zdaj obudim spomine na osebno zdravnico, ki me je prijazno pomirila, ko sem vsa prestrašena prišla k njej. In na prijazno ginekologinjo. In na kirurga, ki je poskrbel za komplicirani zlom moje noge. In tako dalje.
Saj vem, da bo kdo rekel, da takele izkušnje ne dokazujejo ničesar. Prav, potem pa njegove tudi ne.
Kot sem morda že zapisala v svoj komentar ob neki drugi objavi pred časom, je nezaupanje zdravstvu (ne le zdravnikom) povsem logična izkušnja slabih izkušenj posameznika ali skupnosti z izvajalci storitev, najsi bo to ZZZS, posamezna institucija ali v končni fazi posamezni zdravnik ali drugo medicinsko osebje.
Poleg te javne negativne fame je zdravniški poklic še toliko bolj delikaten, ker gre navsezadnje za najvišjo stopnjo (slepega) zaupanja pacienta neki morda povsem neznani osebi. Vsak zdravnik s procesom zdravljenja vstopa v intimni krog posameznika, ukvarja se tujim telesom in s svojim ravnanjem lahko povzroči ireverzibilne posledice. To pa je že precej strah vzbujajoče.
Te še nikoli ni bilo strah, da bo nek zdravstveni delavec iz poljubnega vzroka ravno pri tebi zamočil? Mene je, vse bolj. V zdravstvu ima kljub požrtvovalnosti in strokovnosti večine osebja še vedno neizogibno pomembno vlogo človeški faktor. Ljudje na drugi strani pa smo občutljivi in v zameno za svoje zaupanje zdravniku pričakujemo človeško korekten odnos in strokovno neoporečno zdravljenje. Če se k slabemu dnevu med. sestre, ki te nahruli ob vstopu v ambulanto, in površnemu zobo-zdravniku doda še morilske čakalne dobe in zmedo med javnim/koncesionarskim/zasebnim zdravstvom, se nezaupanje medicini le še potencira.
Eva - bistvo strahu je to, da je neracionalen in da se ga je težko znebiti, še težje pa je na nekoga vplivati, da se znebi strahu. In še toliko težje, če vsak dan v časopisih bere, kako smo zdravniki nesposobni in kako malo nam gre zaupati. To ni racionalen proces, ker je večino ljudi samo strah, da bo na njih narejena napaka, niti pa ne vedo, kako pogosto se napake dogajajo in kje je največ napak. Če bi vedeli VSO resnico - ne le to, kar pompozno napihnejo mediji, potem bi jih pol manj skrbelo.
A - delno se strinjam. Ampak - ljudje si vsak dan povzročajo ireverzibilne posledice s kajenjem, pitjem alkohola, telesno neaktivnostjo, uživanjem nezdrave hrane, nekonstruktivnim soočanjem z okoljem in posedično stresom, neobiskovanjem preventivnih pregledov, nerednim jemanjem tablet, nejemanjem tablet v predpisanih količinah ipd. Ampak ne to se nihče ne ozira, ker vede ali nevede škodijo sami sebi. Ampak da bi zdravnik naredil napako je nedopustno, čeprav ti ljudje večinoma dan za dnem delajo same za zdravje škodljive odločitve. In posledično pristanejo tam, kjer jih je najbolj strah - v milosti zdravnika.
Ne, ni me bilo strah. Ker umre se lahko vedno. Lahko umrem zdaj, ko bom šla teč, ker me bo zbil neprisebni pijani voznik, lahko umrem jutri na prehodu pa pešce, lahko me ugrabijo, posilijo, lahko me kdo zabode, pretepe do smrti, lahko me, če imam res smolo, zadane strela. In ja, lahko me "zafrkne" zdravnik. Ampak pri vsem, kar se človeku dogaja v življenju in pri frekvenci zdravniških napak, je za to relativno majhna verjetnost. Poleg tega pa: slepo zaupanje medijem ali na podlagi selekcioniranih slabih osebnih izkušenj verjeti, da imamo realno sliko o razmerah, je absurd. Ravno zaradi tendenčnega poročanja medijev javnost še vedno ne ve, kam naj gre ženska roditi, da bo deležna najblj kvalitetnih storitev, kje delajo najbolj kvalitetni zobozdravniki in kje ti najkvalitetneje odstranijo žolčnik. Če bi mediji o čem pozitivnem poročali, potem bi slabi vsaj deloma izgubili posel in bi bili prisiljeni v izboljšanje storitev, čeprav slabi zdravniki vedno bodo. Bolj pomembno je, koliko jih je. Ampak seveda se čoveku v možgane bolj usede tisto, kar ga ogroža, ker se mora s tem spopasti.
V zadnjih letih sem poskušala številne zgodbe o slabih zdravnikih. Hecno je to, da zdravnik, ki je za strokovne pojme slab, ni vedno slab po opredelitvi bolnikov. Celo nasprotno je velikokrat. Bom v prihodnje navedla primere. Hecno je, da niti eden od teh ljudi, ki so se pritoževali nad slabimi zdravniki, s katerimi so v stiku, ni zamenjal svojega zdravnika. Govorimo o osebnih zdravnikih, kjer je menjava relativno enostavna. Vsi še vedno kritizirajo, nekateri pa so "obupali" (očitno preden so izkoristili vse možnosti) in se obrnili k alternativni medicini, kjer ti zdravilec lahko obljubi skoraj vse - ne da bi bil za to kazensko odgovoren.
Ja, čedalje bolj popularno postaja, da so zdravniki boksarska vreča. Mislim, da so za to krivi predvsem mediji s poročanjem le o negativnih stvareh. Mi lahko eden pove, kdaj je bilo v medijih zadnjic kaj pozitivnega? Recimo "Ljubljanski kirurgi rešili življenje"... pa se to dogaja vsak dan. Samo to ni nič takega... Pomembneje je, ko nekdo umre (a ja, v bolnici je umrl? Zakaj že?).
Mediji so zadnja leta res v eni krizi (ne bom uporabljal grdih besed). V ameriki sejejo strah s porocanjem pretezno o teroristicnih napadih, pri nas pa, kot kaze, s slikanjem zdravnikov z mesarico v roki. Ocitno se da le tako pritegnit ljudi (in jih vzgajat v prestrasene, poslusne ovce).
Res sem malo razocaran nad trenutno slovensko situacijo. Prakticno od zacetka solskega leta poslusam (na faksu) same negativne stvari. Kako je kirurg zapustil KC, ker so mu ponudili placo 200€ visjo kot jo imas cistilka,... Danes na sodni medicini pa sem dobil obcutek, da bom (ce ne bom za vsakega mrlica odredil obdukcije), hodil samo po sodiscih.
Potem pa pride na uho se podatek o placi zdravnika sekundarija/specializanta in se clovek-student medicine vprasa, ce je vredno 8 let (povprecje na MF) studirati, zato da ti mecejo celo prakso polena pod noge (ali v glavo) in da zivis od kreditov?
Anamarija: Logicna izkusnja... Zakaj pa potem ne vlada splosno mnenje, da so zdravniki super. Ker strokovnjakov imamo res kar nekaj. Ne govorim, da so ravno cudez prijaznosti, ampak resujejo pa zivljenja. Ampak vecina ljudi (na sreco) ni nikoli tako zelo bolna, da bi res potrebovali zdravnisko pomoc.
Se ti ne zdi, da morda pricakujes prevec od zdravnikov? Konec koncev smo tudi mi samo ljudje in tako imamo vcasih slab dan. S tem nocem opravicevat kaksnega nedopustnega obnasanja zdravnika, ampak vcasih so pacienti res naporni, dan pa dolg.
In spet mislim, da pretiravas s tem zaupanjem. Normalno, da ne zaupas 100%, saj ne mores. Ampak vsak dan pa tudi ne gres pod noz, ne? In karotid tudi ne rezemo za hobij, ko operiramo scitnico.
Zakaj pa se potem ne bojis, ko si na cesti? Kako ves, da ne bo nasproti vozeci kar na enkrat zavil na tvoj pas in te poslal v vecna lovisca? Statiscino gledano je to dosti bolj verjetno, kot pa da zdravnik zafrkne ravno pri tebi.
P.S. mnozino (mi, zdravniki) sem si dovolil uporabljati, ceprav sem še student. P.S.2: danes me precej boli glava, zato sem malo siten. :-P
@ Krtek, tale primerjava z avtomobilom in strahom za svojo b/r/it je zelo zanimiva in precej realna. Vseeno pa je nekaj (precej :) ) razlike med eno in drugo stvarjo. Pri zaupnem odnosu zdravnik-bolnik je vloga intimnosti precej večja in občutljivejša, vsakršno razočaranje pa temu primerno večje.
Se pa strinjam z vsemi, ki menite, da imajo mediji zelo veliko vlogo pri sirjenju nezaupanja zdravniškemu cehu. Ampak to ni samo po sebi nič slabega. Prav je namreč, da se o (ponavljajočih) spodrsljajih in napakah javno spregovori in se napačno ravnanje objektivno (!) kritizira. S takšno povratno informacijo se namreč lahko ključno prispeva k izboljšanju razmer. Je pa pri medijskem poročanju velika razlika med senzacionalizmom in objektivnim poročanjem o problematiki (in tako pristanemo pri dobrih in slabih novinarjih ;)).
O mojih izkušnjah pa: imam zelo prijazno in strokovno osebno zdravnico, ravno takšno ginekologinjo in zelo prijetno zobozdravnico, ki pa jo menjam. Zakaj? Ker zaradi svojih osebnih problemov čedalje slabše dela. Če pa povzamem svoj pogled na povezanost (slabih) izkušenj in nezaupanja, je najverjetneje logično, da po 2 uničenih zobeh v pol leta ne bom več zaupala vsakomur :-/
Sem mislila nekaj napisat, ampak se mi zdi, da je boljse, ce dobis na privat mail, ker je obcutljiva tema :)
Lilit - če me želiš kontaktirati, je moj mail na dnu levega menija. Tja poslana pisma me bodo dosegla.
A in krtek - veliko sem že pisala in še nakj imam namen napisati o zdravniških napakah in razliki med "dobrimi" in "slabimi" zdravniki, zato v vajin dialog ne bom preveč posegala. In če kaj pomaga - krtek, definitivno vem, kako se počutiš. Ko zveš, kakšne so plače zdravnikov v tujini in se spomniš, kako relativno nehvaležen je odnos Slovencev do zdravnikov, potem te vse bolj vleče ven. Čeprav jaz imam še vedno zadržke in zaenkrat ne dvomim, da bom delala v Sloveniji
[ Post a Comment ]