Potem pa čaraj! ali zakaj sploh še pišem
Po mojem rahlo zajedljivem in ciničnem prispevku o napovedanih zdravniških stavkah in hitrih, a uničujočih odzivih nanj, sem mislila, da bom blogersko obmolknila.
V sicer kratkem, a vsebinsko točnem prispevku sem na hitro izpostavila enega izmed bistvenih razlogov za stavko. In prejela val obtožb, ki jih lahko napiše samo človek, ki nima niti visokih etičnih meril niti vpogleda v resnično naravo in način zdravniškega dela. Ker sem po svoji naravi borka in ko imam prav, ne odneham zlahka, hkrati pa ena redkih "z druge strani", ki še vedno lahko neobremenjeno piše o razmerah - ne bom odnehala. Idealistično, a še vedno mislim, da ljudje ne bi smeli napadati stvari, ki jih ne poznajo.
Večina javnosti nima niti najmanjše ideje, kaj pomeni zdravniška služba. Vsi svoje mnenje o zdravnikih in zdravniškem poklicu osnujejo na podlagi desetih minut, ki jih preživijo v ambulanti in na podlagi stika z omejenim številom zdravnikov. Številni ljudje so mi potožili o slabem odnosu, ki ga ima njihov zdravnik do njih - ali še huje - da jih ne jemlje resno. Na moj predlog o zamenjavi zdravnika so odgovorili z odkimavanjam, češ da ne morejo ali s trditvijo, da dobrih zdravnikov tako ali tako ni, ker s(m)o vsi isti. Če človek vztraja v slabih razmerah - kdo je potemtakem kriv za njegovo trpljenje? Je to še vedno zdravnik?
In ravno ti ljudje, ki se sami odločijo za trpljenje, na podlagi svoje izkušnje sklenejo, da so vsi zdravniki isti. In niti ne dvomijo, da so oni na veliko slabšem kot zdravniki. Resnica je precej bolj kruta. Statistike in mednarodna poročila že trideset let poročajo o tem, da so zdravniki na delovnih mestih izpostavljeni signifikantno večjemu stresu kot splošna populacija. Iz tega stresa izhajajo tudi rizična obnašanja (izhajajoča deloma tudi iz nezmožnosti obvladovanja okoliščin) kot je jemanje zdravil, prekomerno uživanje alkohola ali samomorilno vedenje. Med zdravniki je veliko višja pojavnost duševnih težav v primerjavi s splošno populacijo. To je temna plat zdravniškega poklica, o kateri v Sloveniji nihče javno ne govori in ki je domala poklicna skrivnost. V tujini - v Avstraliji in ZDA - imajo pri zdravniških zbornicah organizirane službe, ki skrbijo za zdravnike, ki bremena svojega poklica v nekem trenutku ne zmorejo več. Omogočijo jim udeležbo v programu duševne rehabilitacije in jih kasneje počasi spet uvajajo v zdravniško prakso. V Sloveniji se o čem takem ne govori. Pri nas se zdravniki še vedno sami spoprijemajo z duševnimi preobremenitvami v službi, širša javnost pa ima do duševnih bolezni še vedno srednjeveški odnos.
In medtem ko je pravica delavcev do javnih demonstracij zaradi prenizkih plač večini ljudi samoumevna in upravičena, se zdravnikom, ki danes ne prejemajo zakonsko določene plače (prejemajo manj) očita, da so pogoltni in pretenciozni. Kar nekaj zdravnikov sem srečala na kroženju med klinikami in marsikdo je potiho priznal, da bi bilo veliko lažje, če bi bile razmere za delo dobre. Tako pa je kombinacija nizkih plač, slabih delovnih pogojev, visokih duševnih obremenitev in marsikje tudi slabih odnosov med zaposlenimi skoraj fatalna za slovenski zdravstveni sistem. Če temu dodamo še relativno dolge čakalne vrste (ki so problem tudi drugje v Evropi, kjer imajo podobno organizirano zdravstvo kot pri nas), pa dobimo gordijski vozel, ki na rešitev še kar čaka.
In v premislek o položaju in delovnem okolju zdravnikov še tri zgodbe, ki sem jim bila priča z lastnimi očmi in ušesi.
Zdravnica specialistka na svojem področju, že dolgo let zaposlena na nekem oddelku, dela v pisarni brez omar ali polic (mizo na srečo ima), na neprenosnem računalniku, ki ga je morala za uporabo na delovnem mestu kupiti sama, ker v času, ko se je zaposlovala, ustanova, kjer je pričela delati, menda ni imela dovolj denarja za nakup opreme zanjo. O stolu nisva govorili, a ker ni tipičen za zdravniško okolje, sumim, da je tudi tega kupila sama. Povedala je še, da je zaradi slabih razmer v letih, ko je ona zaposlena na istem delovnem mestu, ustanovo skoraj vsako leto zapustil en vrhunski strokovnjak - tako se je koncentracija znanja in izkušenj, ki bi jih morali prenašati na mlajše generacije, bistveno zmanjšala.
December. Ambulanta, kjer so za delo bistveni povoji, 17. v mesecu ostane brez povojev. Na posredovanje sestre, da brez povojev ne morejo ničesar narediti in da nujno potrebujejo povoje, dobimo odgovor, da je premalo denarja. Na ponovno posredovanje zdravnice, naj pošljejo povoje, iz skladišča prinesejo dve škatli povojev, ki ju porabijo do konca dneva. Samozavestno vprašam sestro, če imajo take težave, ker se bliža konec leta. Mirno mi odgovori, da imajo take težave vsak mesec. In to v ambulanti, kjer brez povojev skorajda ne morejo narediti ničesar. Čakalnica pred ambulanto je bila seveda polna.
Zdravnik pregleduje leto in pol starega fantka z izpuščajem na obrazu. Pove, da je bil deček do sedaj zdravljen bistveno preagresivno in napačno - predhodni zdravnik mu je predpisal najmočnejše zdravilo, ki je problem sicer odpravilo, a se je vrnil v še močnejši obliki, ko so zdravilo nehali uporabljati. Sedanji zdravnik predlaga, da dečka sploh ne zdravijo, ker je njegova težava prehodne narave in bo sama brez posledic izginila v največ treh mesecih. Starši grozijo s tožbo, vzrojijo, da njihov otrok tak že ne bo hodil po svetu in če je zdravnik nesposoben, potem bodo sina peljali k prejšnjemu zdravniku. Sedanji zdravnik še enkrat pojasni, da je bil deček predhodno napačno zdravljen in da mu zaradi njegove starosti ne more ponuditi nobenega drugega zdravila, ker imajo vsa potencialno uporabna zdravila pri tako majhnih otrocih hude stranske učinke, ki ne odtehtajo učinka zdravljenja izpuščaja. Starši ponovno grozijo s tožbo zaradi nesposobnosti in odvrnitve pomoči, kritizirajo zdravnikove sposobnosti in njegovo znanje, mu naložijo še par krepkih o tem, kakšen človek je, grozijo, da bodo otroka peljali k prejšnjemu zdravniku, ki je "vsaj kaj naredil". Po še nekaj minutah pregovarjanja zdravniku dokončno prekipi, staršem pove, da jim je povedal resnico in da je njemu vseeno, kje in kako se oni odločijo zdraviti svojega otroka. Starši se po tem počasi umirijo in se odločijo, da bodo nadaljevali zdravljenje pri sedanjem zdravniku. Zgodba se skoraj v istem obsegu, a z rahlimi variacijami pri izsiljevanju in grožnjah s tožbami, ponovi skoraj ob vsakem obisku dotičnega zdravnika.
Kdo še vedno misli, da je zdravniška služba tista, kjer so zaslužki enormni, delovna obremenitev pa nizka?
