Že sto let...
...nisem napisala nič novega. Dogajalo je ful.
Po kratko, a sladko vikendu na morju, sem se sproščala še na Primorskem, kjer po dvajsetih letih samote in propadanja ponovno urejamo vikend hišico, ki je dve leti nazaj prešla v naše lastništvo. Treba bo pregledati še strešne tramove, morda ponovno prekriti streho, očistiti dimnik, zamenjati še eno okno, zbrusiti in prelakirati vrata in podboje itd. Še dobro, da sicer ne živimo v hiši, če ne bi že prej doktorirala iz obrezovanja žive meje s starinskimi man-powered škarjami (celo brez muskelfibra naslednji dan!), grabljenja odpadlih listov in pobiranja orehov.
V bistvu komaj čakam, da bo hiša primerno opremljena, ker bom potem kakšne počitnice zagotovo preživela tam. Miiiir in tišina, pa gozd in neskončne potke za kolesarsko-tekaško-sprehajalne izlete.
Potem se je začelo novo šolsko leto. Upam, da bom letos lahko rekla tudi: new year, new me. Prevečkrat sem že ponovila staro zgodbo, da bi jo želela ponavljati tudi letos. Glede na to, da imam sedaj pomoč pri tem, mislim, da bom zmagala. Motivirana sem.
Zadnja dva tedna sem tudi kar nekaj prebrala. Cokanovo Eno življenje je premalo (poročilo sledi) in Eat to Live. Še preden sem prebrala slednjo, sem se odločila, da bom resnično začela jesti zdravo, čeprav po slovenskih standardih že dolgo jem tako. Že vsaj deset let jem polnozrnate izdelke in pri pripravi hrane ne uporabljam nič soli. Varčno uporabljam olivno olje. Zadnja tri leta pa imamo tudi svoj vrtiček in se navdušujem nad domačo zelenjavo.
Kljub temu ali prav zaradi zelenjavne obsesije sem ugotovila, da imam še vedno za pol prenizek feritin. Zato še vedno tečem počasneje od starih mam'c. In čedalje bolj izgubljam voljo za tek, ker se nikamor ne premaknem. Očino letos zame spet ne bo krvodajalske in spet bodo železove tablete. (Joj, kako jih ne maram!) In vrh vsega mi ni jasno, kako in zakaj imam še vedno zelo nizek feritin. Nisem potomka Keltov, res ne.
Raziskava laufa, čeprav počasi. (Morda tudi njej primanjkuje feritina.) In čeprav vem, da bi lahko naredila še veliko več, imam občutek, da sem edina, ki sploh kaj dela. Soavtorica kot da ne zna nič narediti sama od sebe. Še tisto, kar sem jo prosila, naj naredi, ostaja nenarejeno. Sicer pa sem jo s konsekvencami seznanila že prej.
Labels: life, random ramblings
9 Comments:
Welcome back! Sicer pises v nekam cudnem stilu - mislim, drugace, kot sem te navajena - mi je pa vsec tak napol sarkazem :)
Prijateljici je pomagal trpotcev sirup, ma zdaj super kri. :-)
Pa WB seveda.
Lilit - hvala. Še vedno sem jaz. Zdi se mi osvezujoče in pomembno, da znam kdaj pa kdaj tudi zamenjati ploščo.
Mononuki - Hvala za namig in prošnja za novega - kje je najbolj smiselno kupovati trpotčev sirup? Lekarna?
Malce zamujam. Mi ga sami pridelamo. Bom vprašala čarovnico za recept. :-)
Po sto letih se je kraljična zbudila, se malo pretegnila, nekaj natipkala, potem pa jo je znova premagal sen. Upajmo, da ne bo spet sto let spala :)
Oboževalci bi bili žalostni.
Hiya! Welcome back....
super za hišico. To so res sladkarije v življenju, ne?
Jaz sem pa ravno prebral The Kite Runner in sem popolnoma pretresen. Kakšna knjiga! Wow!
Jin - oboževalci? Nisem vedela, da jih sploh imam. Ravno zato sem se zadnje čase nekoliko poigravala z idejo, če sploh ima smisel pisati.
Ambala - hišica ni moja, ampak ne dvomim, da bom počitnice preživljala tam, vsaj delno. Tam je vse tako mirno, čisto drugače kot sem navajena. Kdo je napisal The Kite Runner?
Mononuki - morda že veš kaj novega?
Oj, nisem pozabila, ampak vještica išče recept (oz. recepta). Poleg tega zdaj namreč tuhta, da je morda una kolegica pila regratov sirup. Sporočim takoj, ko najde pildek(e). :-)
Mononuki, hvala, ker misliš name. Se že veselim! :)
[ Post a Comment ]