Random Ramblings

Poišči simptom - lahko gre za limfom

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Wed, 23 Sep 2009 10:19:00 +0000

Svetovni dan limfoma je bil že 15. septembra. Kljub temu še vedno poteka akcija ozaveščanja o limfomu, raku limfatičnega sistema. Število novoobolelih za limfomom narašča iz leta v leto, precejšnje število obolelih je mladih odraslih, pravočasen obisk zdravnika pa prinaša obet uspešne ozdravitve. Zato je toliko bolj pomembno, da je čim širša javnost seznanjena s simptomi, ki jih povzroča limfom.

Limfom lahko povzroča povečane bezgavke (vsaka povečana bezgavka še ni limfom!), utrujenost, vročino in nočno potenje, pa tudi hujšanje ( izgubo več kot 10% telesne mase), zasoplost oziroma kašelj in srbečico. Da bi ljudi dodatno opozorili na te simptome, so v sklopu akcije ozaveščanja pripravili enostavno nagradno igro, pri kateri je med pomešanimi črkami potrebno najti simptome limfoma.

Priporočam sodelovanje v nagradni igri in spodbujam k razširjanju informacij o simptomih limfoma!

21. september - svetovni dan Alzheimerjeve bolezni

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Tue, 22 Sep 2009 08:42:00 +0000

Včeraj, 21. septembra, je bil svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. Alzheimerjeva bolezen je neozdravljiva in spada med demence. Zaradi podaljševanja življenjske dobe se v zadnjih desetletjih srečujemo tako z velikim porastom rakavih bolezni kot z velikim porastom degenerativnih obolenj živčevja. Kljub neozdravljivosti velikega deleža demenc (le 10-15% demenc lahko ozdravimo), danes poznamo zdravila, ki ublažijo potek bolezni in obravnavo bolnikov, ki naredi življenje s to boleznijo prijetnejše za vse vpletene.

Žalostno je, da se država ne želi zavedati bremena, ki ga starejši ljudje zaradi večje obolevnosti predstavljajo za zdravstveni sistem. Tako že leta ne namenja praktično nobenega dodatnega denarja za geriatrijo - čeprav bi ga morala, ker število bolnikov narašča iz leta v leto. Ko je bivši zdravstveni minister Keber predlagal preusmerjanje denarja v zdravstvu v geriatrično oskrbo (in zaradi zmanjševanja natalitete ukinjanje pediatričnih ambulant v krajih, kjer je premalo otrok, da bi se splačalo imeti stalno zaposlenega pediatra), je naletel na silovit odpor javnosti in pomanjkanje politične podpore, da bi se njegov predlog udejanjil. Zanimivo, da niti Desus, stranka upokojencev, ki bi jo zdravstvena oskrba svojih volilcev morala zanimati, ni imela pomislekov in Kebrovega predloga ni podprla. Takrat se nam je zdelo nedopustno, da se mora mladi starš z otrokom voziti 20 minut do zdravnika, nič pa nas ne moti (in nas ni motilo), da je geriatrična oskrba in zdravstvena obravnava dostopna le delčku slovenskih starostnikov, čakalna doba pa 5 mesecev za prvi pregled. Vendar se bomo tudi mi postarali, družbi postali odveč in naš glas ne bo več tako prodoren... Kdaj bomo poskrbeli za svojo prihodnost, če ne sedaj?

Več o težavah zdravstvene oskrbe slovenskih starostnikov in čedalje večjem bremenu degenerativnih obolenj živčevja v današnjem Dnevniku.

Nova gripa in teorije o svetovni zaroti

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Mon, 14 Sep 2009 12:45:00 +0000

Če kdo pozna teorijo svetovne zarote, ki se je na koncu izkazala za resnično, naj me, prosim, razsvetli. Sama ne vem za nobeno. Morda je moja (zdrava mera) skepse do teorij zarote in večletna teoretična podlaga v medicini kriva za to, da dobivam pike, ko berem večinsko panična sporočila na spletnih forumih, ki bi jih lahko povzela z eno povedjo: "Vse nas bodo ubili, zato se ne cepite!"

Ne samo, da taka sporočila pišejo ljudje, ki so tudi na splošno razpoloženi proti vsakovrstnemu cepljenju, čedalje več ljudi jim slepo verjame. Kljub temu, da tovrstni "paničarji" ne postrežejo z nobenimi preverljivimi dejstvi, razen s kopico alter spletnih povezav, kjer nas na vse pretege svarijo pred cepljenjem, njihov glas seže presenetljivo daleč in so s svojimi absurdnimi teorijami zarote zelo prodorni.

Kar me napeljuje na dvoje. 1. Od kdaj so znanost in znanstveno preverljive metode postale nekaj, kar je po definiciji skorumpirano, podkupljeno in gnilo od znotraj navzven? Od kdaj je vse, kar je uradna medicina postalo sinonim za osebno okoriščevanje ne glede na izbrane metode? Zakaj ljudje ne zaupajo v tisto, kar je dokazano in preverljivo učinkovito ter smiselno, pač pa raje sledijo tisti manjšini (ki je dokazano huda manjšina), ki preko vsake razumne mere in z zelo malo izkazanega razumevanja problema, razglaša svojo resnico, čeprav s tem zavajajo ljudi, ki vedo še manj od njih? Od kdaj se raje verjame vaškemu posebnežu kot človeku, ki je pol svojega življenja posvetil temu, da nekaj ve o določeni stvari?

In 2. Zakaj ljudje izgubijo vsak razum, ko se omeni, da jih želi nekdo umoriti? Zakaj se ne poišče nobene razlage, nobene utemeljitve in se nihče ne potrudi razumeti stvari, o katerih se govori? Od kdaj je anonimno verižno pismo bolj zanesljiv vir informacij kot vrhunske zdravstvene institucije? Kaj je ta masovna psihoza, ki prežema slovensko javnost? Menda ne mislijo resno, da bodo umorjeni s cepivom? Navsezadnje obstajajo druge metode, ki so veliko bolj zanesljive...

Če navedem nekaj odstavkov iz famoznega verižnega pisma, ki ga omenjam. Vse tipkarske napake so odsev avtorjeve kulture, navajam dobesedno. (SZO je kratica za Svetovno zdravstveno organizacijo, znano tudi pod kratico WHO, World health organization.)

"Na kratko: SZO si jemlje pravico, da vsakogar, živečega v katerikoli od teh 194 državčlanic, prisili k cepljenju in odredi karantene ter omeji potovanja."

Dejstvo: SZO izdaja PRIPOROČILA, nikakor pa ne more vplivati na izvršilno oblast v posameznih državah niti na to, da določena država priporočila SZO udejanji. SZO nima izvršilne oblasti in nima neposrednega vpliva na posamezne države. Nikogar ne more prisiliti k cepljenju, obstajajo celo ljudje (zelo majhna manjšina), ki jih ne smemo in jih ne bomo cepili niti proti novi gripi. Potovanja bi lahko omejili že zdavnaj, pa jih niso. Poleg tega svet brez globalnega transporta hrane in drugih dobrin danes ne more obstajati. Trditev, ki ne zdrži nobenega racionalnega premisleka.

"Tretjič, v primeru izbruha epidemije, SZO zahteva vsiljenje cepiva v vseh 194 državah, ter sledenje navodilom Bexterjevih izvrševalcem. Četrtič, SZO nagradi Baxterja, Novartis, Sanofi in ostala podjetja, ki dostavljajo cepivo, z dobickonosnimi pogodbami."

Kot že rečeno, SZO priporoči nekaj, ne more pa ničesar nobeni državi vsiliti, če se država s tem ne strinja. Prav tako SZO ne more neposredno vplivati na to, s katerim podjetjem bo določen naročnik (npr. država Slovenija) sklenila pogodbo o dobavi cepiva. Prav tako ne razumem, kakšev vpliv na naše zdravje ima trditev, da SZO nagradi dobavitelje cepiv. Razen da brez navajanja kakršnih koli dokazov naivnega bralca napeljuje, da bi začel verjeti absurdni teoriji zarote.

"Po zakonu o izbruhu epidemij, iz leta 2005, ki velja po svetu, je določeno, da se v taksnem primeru nacionalne vlade razpustijo in nadzor prevzamejo posebni krizni komiteji. Ti nadzirajo zdravje in varnost infra struktur v državah podrejenih SZO in EU v Evropi in SZO in UN v Severni Ameriki."

Ta zakon o izbruhu epidemij (!!!) bi pa res rada videla. Mora biti zelo tajna zakonodaja, da o njej v poteku celotnega šolanja na medicinski fakulteti nisem slišala nič. Zakon ni identično kot predpis, predpis pa ne isto kot priporočilo. Slovenija ima svojo zakonodajo, "svetovni zakoni" pri nas ne veljajo. (Še malo, pa bodo teoretiki zarote kot svoje izhodišče začeli navajati intergalaktične zakone.) Slovenija je sicer podpisnica nekaterih mednarodnih konvencij, pa vendar med njimi ni take, ki bi imela moč razpustiti nacionalno vlado, četudi v kriznih razmerah. Ravno v kriznih razmerah je izjemno pomembno, da je jasno ohranjena lestvica poveljevanja - kdo ukazuje in kdo izvršuje. Pokažite mi vlado, ki bi podpisala, da bo v kriznih razmerah vodenje države predala nekemu nedefiniranemu "kriznemu komiteju". Države niso podrejene SZO, niti niso podrejene EU. Sicer že način pisanja daje slutiti, da avtor ni podkovan v pravu in njegov namen ni natačno razložiti okoliščin ali omenjenega zakona, pač pa vzbujati strah in paniko. (Kaj so sploh infra strukture? Infrastrukture zagotovo ne; slednje se piše brez presledka.)

"Na osnovi zakona v o posebnih kriznih komitejih, ki velja v večini držav, postanejo SZO, UN in EU de facto vlada velikega dela sveta."

Kako bodo to izvedli? Na podlagi neobstoječega zakona? Če EU ostane za krmilom, potem zarota nekako ne ogroža nas, pač pa države, ki niso del EU? Nič več mi ni jasno, kdo je tukaj zločinec in kdo nedolžna žrtev. Morda pa bodo iz kake jame prikorakali kar vojaki, ki jih je rekrutirala SZO.

"Pri zavrnitvi cepiva v Ameriki ima policija dovoljeno uporabo sile in orožja."

Ni res. Kot omenjeno že zgoraj, vseh ljudi niti ne smemo cepiti iz zdravstvenih razlogov. Človek je svobodno bitje in je tudi svoboden v svoji odločitvi, da se obnaša neumno in sledi absurdnim prepričanjem. Tudi v Sloveniji nihče nikogar ne bo z orožjem ali uporabo sile prisilil k cepljenju. Na žalost je neukost še vedno najbolj smrtonosno orožje.

"Masovni pomor bo pripomogel k sesutju ekonomije, vodil v lakoto in vojne - vse to bo se dodatno pripomoglo k zmanjšanju populacije."

No, masovni pomor bo kvečjemu pripomogel k temu, da bo na voljo VEČ hrane na Zemljana. Vojna pa bo nastopila še prej - ko bodo svetovne vlade izvedele, da so podpisale nekaj, česar se ne spomnijo, ki jih zavezuje k temu, da stopijo z oblasti. Če je skrivni cilj te "svetovne elite" resnično zmanjšanje svetovne populacije menim, da bi bilo dovolj, da bi cepili samo Kitajce in Indijce. Če je cepivo 100% smrtno, kakor trdijo "neodvisni, zanesljivi viri", potem bi bilo najbolj smiselno, da cepijo prebivalce tistih držav, kjer je največji delež svetovnega prebivalstva in ne Evrope, kjer se prebivalstvo stara, v primerjavi z Indijo pa smo le kaplja v morje. Proizvodnja cepiva stane enako (morda celo manj), če ga proizvedejo za evropski ali kak drug trg.

"POVZETEK: SZO pomaga pri razvoju in razposiljanju smrtonosnega virusa. Le ta ji bo zagotovil nadzor vlad Severne Amerike in Evrope ter omogoči nadaljnje vsiljevanje cepiva pod nazorom organizacij, ki so ga razvile in razširile smrtonosni virus. Vse to pod pretvezo, da želijo zaščititi populacijo pred epidemijo, ko so jo sami razširili."

Ne sledim več. SZO bo s pomočjo EU in ZN prevzela nadzor nad vladami Severne Amerike in Evrope? Kaj pa je EU, če ne (v poenostavitvi) združba evropskih politikov, celo evropskih vlad.

"Vodilni svetovni mediji, ki so last te iste "elite", namerno prikrivajo javnosti resnično nevarnost H1N1 in si ustvarjajo dobičke."

Ne rezumem, kako si s prikrivanjem "resnične nevarnosti" H1N1 lahko ustvariš dobiček. Z objavljanjem pompozne novice o domnevni svetovni zaroti in domnevni škodljivosti cepiva, bi si mediji lahko ustvarjali le dobiček (veliko zanimanje, velika branost, večja naklada in več prodanih izvodov). Razen tega vodilni slovenski mediji že celo poletje pišejo samo o tem, kako je mogoče preprečiti okužbo z virusom nove gripe, kako ravnati ob okužbi ter koliko je že okuženih, zato menim, da je trditev, da nismo seznanjeni z nevarnostmi nove gripe popolnoma izvita iz trte.

"Večina ljudi se vedno verjame, da je virus H1N1 naravnega izvora, medtem, ko je SZO uradno ze opustila izraz "prašičja gripa" in taktično potrdila njen umeten izvor."

Z opustitvijo izraza prašičja gripa SZO ni potrdila trditev o nenaravnem izvoru gripe, pač pa preprečila zmedo, saj virus ni okužil samo prašičev, ampak se je prenesel na ljudi. Izraz prašičja gripa je zavajajoč, ker implicira, da gre za bolezen prašičev. Pri novi gripi pa gre za virus, ki ne samo, da se je prenesel na človeka, ampak se med ljudmi hitro širi. Kar za prejšnjo t.i. ptičjo gripo ne moremo trditi. Pri ptičji gripi je bilo število okuženih ljudi v primerjavi s številom okužnih živali (in število okuženih v primerjavi s številom z novo gripo okuženih ljudi bistveno manjše), vsi so se okužili neposredno od ptic.

"Večina ljudi se vedno verjame, da jim bo cepivo zagotovilo zdravje, a pripravljajo se injekcije, ki vsebujejo zmanjšane viruse, toksične kovine in druge strupe."

Tako kot tiste injekcije, ki so iz sveta izbrisale črne koze, bistveno zmanjšale pojavnost poliomielitisa oz. otroške ohromelosti, davice, rdečk, oslovskega kašlja, mumpsa in marsikatere druge otroške bolezni. Ampak nekako so ta cepiva koristna, ker preprečujejo otrokom, da bi hudo zboleli in celo umrli ali celo življenje nosili posledice bolezni, ki so jo utrpeli, ker jih starši niso cepili. Poleg tega cepiva ne vsebujejejo "zmanjšanih" virusev. Virusi so že tako majhni, da bi jih težko dodatno zmanjšali. Poleg tega zmanjšanje virusov ne bi imelo vpliva na kvaliteto cepiva. Uničenje in atenuiranje virusov, nasprotno, pa ima vpliv na izdelavo cepiv. Cepiva vsebujejo veliko manj živega srebra kot pločevnika tunine, ki ste jo pojedli za zajtrk in bistveno manj formaldehida, kot ga vsebuje lak za nohte. Kljub temu ti militantni protestniki proti cepljenju ne hodijo na zborovanja, na katerih bi želeli doseči prepoved prodaje tunine ali laka za nohte.

"Dvojna doza H1N1 injekcij zadostuje za oslabitev imunskega sistema in ga nato obremeni z živimi virusi. Podobno kot v zapisih SZO iz leta 1972, ki opisujejo kako se cepivi sprevrže v sredstvo za ubijanje. Streckerjevi zapisi govorijo o tem, da je SZO raziskovala koko oslabiti imunski sistem."

Navaden prehlad, ki povzroči samo izcedek iz nosa in kihanje, oslabi imunski sistem. Količina živih virusov v cepivu je zanemarljivo majhna. Iz napisanega je jasno razvidno, da avtorju ni jasno, kako delujejo cepiva in da cepiva, ki ne vsebujejo živega ali mrtvega virusa ali vsaj enega dela virusa ne obstajajo. Če bi cepiva proti virusnim boleznim, ki ne bi vsebovala nobenega dela virusa, obstajala, bi se jim reklo placebo. Cepljenje spodbudi imunski sistem, da izdela lastno obrambo ob srečanju z novim virusom. Poleg obilice tipkarskih napak je očitno tudi, da avtor nima pojma o imunskem sistemu. SZO nima razloga, da bi raziskovala, kako oslabiti imunski sistem, ker je to danes dobro znano. Vsaka cigareta, prekomerno pitje alkohola, pomanjkanje spanja, nekvalitetna hrana, neredno prehranjevanje, pomanjkanje telesne aktivnosti - vse to poleg okužb slabi imunski sistem in to je splošno razširjeno znanje.

"Najboljša zaščita proti H1N1, ki je bil sedaj izdan in je postal z mutacijo veliko bolj smrtonosen, je koloidno srebro, vitamini, ki okrepijo imunost ter zaščitne maske."

Nikakor ni res. Vitamini, ki okrepijo imunost? Je to verižno pismo delo kakega prodajalca vitaminskih pripravkov ali koloidnega srebra? Kaj pa omemba primerne količine spanja, telesne aktivnosti, primerne prehrane, s katero dobimo vse vitamine in druge esencialne snovi, ki jih potrebujemo? Kaj pa svetovanje o prenehanju kajenja, prekomernega pitja alkohola, izogibanja stikom z bolnimi, izogibanje zadrževanju na mestih, kjer je veliko ljudi (npr. trgovski centri, kulturne ustanove ipd.)? No, očitno je najbolj pomembno koloidno srebro... (Kljub absurdnosti trditve bi bilo smiselno, da avtor svojo trditev o kurativnem potencialu srebra podpre s kakšnim dokazom, pa mu argumentiranost njegovih trditev verjetno ni blizu.) Poleg tega ima nova gripa tako smrtnost kot vsaka povprečna sezonska gripa, morda celo nekoliko nižjo. Zboli sicer veliko ljudi, ki pa imajo zelo blage simptome in smrtnost je zelo nizka, zato ne obstaja noben razumen argument za trditev, da je po mutaciji (kateri mutaciji?) virus kaj bolj smrtonosen.

In če bi želeli ustvariti resnično smrtonosno cepivo, zakaj se potem igračkajo z domevnim kontaminiranjem cepiva s ptičjo gripo, ki jo je mogoče preživeti? Zakaj v cepivo ne dodajo virusa Ebola, ki je 100% smrtonosen? To niso nova spoznanja, vse to tudi SZO že ve, saj so bili njihovi člani prisotni, ko so odkrili Ebolo in Marburg.

"Nasprotno, z ustvarjanjem panike, nameravajo prestrašiti ljudi in vsiliti toksično cepivo, ki bo zagotovo povzročilo poškodbe ze zavoljo vsebnosti težkih kovin."

Kdo ustvarja paniko, če ne razpečevalci teorij o svetovni zaroti in mednarodnem poboju za tajni prevzem oblasti? Kdo straši ljudi, če ne tisti, ki jim v odsotnosti kakršnih koli dokazov vsiljujejo zmanipulirane in psihološko nabite trditve, da je cepivo 100% smrtonosno? Srebro sicer ni težka kovina in ne povzroča škode - vse dokler ne bo postalo del cepiva. Po tem bo zagotovo škodljivo.

"Legalno je potreba ustaviti distribucijo cepiva in zakone, ki vladam dovoljujejo vsiljeno cepljenje!"

Vsiljenega cepljenja v Sloveniji ne bo. Je potrebno to ponoviti še enkrat? Cepil se bo tisti, ki se bo hotel, tako kot je bilo pri sezonski gripi do sedaj.

"Potrebno je zaceti v Ameriki. Tozbe vlozene proti SZO in UN pri FBI, junija meseca, so zavrnili. Obtoznica vkljucuje pravtako predsednika Obamo, saj je cas, da se pokaze na glavne clane te svetovne organizacije in se jih spravi za zapahe za vedno. Pravtako obstajajo porocila o direktnem pretoku financ med Obamo in Baxterjem, ki jih je potrtebno raziskati."

Slovenci bomo začeli v ZDA. Resnično trditev na mestu. Zavrnjene obtožnice verjetno niso bile brez razloga. Morda pa je bil Obama izvoljen prav zaradi tihe Baxterjeve podpore? Čudno da ta sestavek ne omenja Dicka Chenneya, ki ima delež v podjetju, ki proizvaja Tamiflu (oseltamivir), zdravilo, ki ga masovno uporabljajo pri zdravljenju gripe. Tudi on bo veliko zaslužil z novo gripo.

"Obstajajo dokazi o sodelovanju Bexterja z avstrijskim zdravstvenim ministrom. Pravtako so dokazi za avstrijske medije, za sirjenje lazi in za zapeljevanje javnosti v lazen obcutek varnosti in zaupanje Baxterju."

Oh, ne! Tudi Avstrijci so pokvarjeni??? Zagotovo čisto resnico širijo samo avtorji takih prispevkov in verižnih pisem. Samo njim lahko verjamemo, saj nas obvestijo o preverljivih in zanesljivih dejstvih, z natančnim navajanjem dokazov, številnimi viri in predvsem preverljivimi informacijami. Kdo pa bi verjel skupku govoric in natolcevanj ter podpihovanj, ki ne navaja nobenih zanesljvih in prepričljivih infomacij?

Zgodba o vodovodarju in zdravniku

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 07 Feb 2009 17:28:00 +0000

Zdravnik anesteziolog Jiři Hollan se je že v preteklosti oglašal v zvezi z delom in razmerami v UKC Ljubljana. Zdaj, ko svoje delovno mesto tam zapušča, je morda lahko še bolj odkrito spregovoril o glavnih težavah, ki pestijo to terciarno zdravstveno ustanovo.

Nekaj zanimivih citatov iz intervjuja, ki ga je dal za sobotni Žurnal.

"Kakšen je bil odziv zdravnikov na objavljene visoke plače nekaterih med njimi?
Ni bilo veliko odzivov. Večina ljudi, ki se je znašla na tem seznamu, si je to plačo zaslužila z ogromno dodatnega dela. Če te plače preračunate na urne postavke, niso več tako zelo visoke. Pokličite na primer vodovodarja ob polnoči, da vam popravi odtok. Njegova ura dela bo stala bistveno več, kot dobi kirurg za uro urgentne operacijo sredi noči. Je pa res, da so nekateri zdravniki imeli zelo veliko nadur, kar je nenavadno."

"Ali nihče v UKC ne skrbi, da ne bi bili nekateri toliko dežurni, drugi pa skoraj nič?
Dežurstva so na določenem oddelku razpisana. Do razlik prihaja, ker nekateri nočejo dežurati, drugi, ki potrebujejo denar, pa hočejo čim več dežurstev. Potem so tu še druge bolnišnice, ki prav tako potrebujejo zdravnike; nekateri poleg v UKC delajo tudi drugje. Podatka o obsegu dela zunaj UKC in na oddelku, kjer zdravnik dela, ni. Poleg vsega tega pa nas celo v UKC silijo, naj kot redno delo delamo od sedme ure zjutraj do desete ure zvečer. To preprosto zahtevajo od nas, in sicer z utemeljitvijo, da bi se drugače podaljšale čakalne dobe. Že več let pa ni volje, da se zaposli več zdravnikov."

"Vodstvo kliničnega centra pojasnjuje, da delovnih mest ne razpisujejo, ker zdravnikov na trgu pravzaprav ni. Se strinjate s tem?
Veste, to je paradoks. Ker ni razpisanih mest, se seveda nihče ne javi. In ker se nihče ne javi, ne bodo razpisali mesta."

"Ali zdravniki opozarjate na to kadrovsko podhranjenost?
Direktorico sem na to nazadnje opozoril pred dvema mesecema in so me takoj umaknili z vodilnega mesta. To je bil rezultat. Zamenjava me niti ne moti, saj je kolegica, ki je prišla na moje mesto, za vodstveno funkcijo sposobnejša od mene. Ampak je pa problem, da se v KC vse težave rešujejo na tak način."

"Je razlog za težave v zdravstvu dogovorna ekonomija nekakšnih zdravniških fevdov; ali primanjkljaj zdravnikov nekaterim omogoča, da veliko dežurajo?
Ne. To je samo posledica. Deset let delam na anesteziji srčne kirurgije. Ves čas opozarjam, da nas je premalo. So pa med tem na druga mesta našega oddelka prihajali novi ljudje. Težava ni, da ni ljudi, ampak se razporejajo na zelo čuden način. Ključni vzrok, zakaj se to dogaja, pa je v tem, da je klinični center voden zelo nedemokratično. Menedžment tu je, kot da bi šlo za kakšno monarhijo. Živimo v državi, ki je demokratična, kjer so svobodne volitve. Po oddelkih pa zaposleni ne moremo povedati niti strokovnega mnenja, kaj menimo o kandidatih za predstojnike."

"Iz protesta zdaj iz UKC odhajate v Izolo. Zakaj?
V UKC so veliki kadrovski problemi. Na to opozarjamo že deset let, pišemo pisma pristojnim. Nič od tega se ni rešilo. Problem pa je v tem, da se ne upoštevajo osnovni normativi. Če povem samo za primer: na kirurgiji srca imamo 12 postelj intenzivne terapije. Po mednarodnih normativih bi moralo na tem oddelku na eno posteljo biti 1,4 zdravnika na 24 ur. To bi pomenilo, da bi na oddelku moralo delati 17 zdravnikov, da bi se normalno lahko izmenjevali v turnusih in v operacijskih dvoranah. Pri nas smo trije. In to so razmere, ki nujno vodijo v hude težave. Tega imam zdaj dovolj."

"Koliko zdravnikov bi moralo biti na oddelku?
Ne pravim, da bi jih moralo biti 17, že če nas bi bilo šest, bi se razmere precej izboljšale. Tako pa se na naši intenzivni dogaja, da ponoči tam sploh ni zdravnika, ker je v operacijski. To so razmere, ki same kliče po komplikacijah. In kdo bo kriv? Mi, ker dopuščamo, da pod takšnimi pogoji delamo. Upam pa, da bo moja poteza, da odhajam iz UKC, koga vendarle zdramila, da se zamisli."

Celoten intevju lahko preberete tukaj.

Osemnajst prodorno ožigosanih

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 24 Jan 2009 13:56:00 +0000

Zdravnik doc. dr. Uroš Ahčan je predstojnik oddelka za plastično kirurgijo v UKC Ljubljana in strokovnjak, ki se velikokrat odzove na različna (večinoma negativno nastrojena) pisanja v medijih.

Žal njegovega prispevka v Finance (20. januar 2009) ne morem kopirati v celoti, je pa ob registraciji (čemu že?) dostopen vsakomur, ki je pripravljen zaupati svoj spletni naslov.

"Blaž (četrtouvrščeni): specialist kirurg in hkrati doktor znanosti, docent je za redno delo novembra prejel 4.600 bruto ali 2.300 neto. O. K. Za večino primerno plačilo! Kaj pa dodatnih 7.100 bruto ali 3.500 neto za dežurstva in nadure? Škandal?!

"V mesecu novembru sem bil v službi štiri vikende od petih (dva dežuren in dva v pripravljenosti). Če sešteješ vse ure na plačilnem listu, dobiš 453,5 ure (povprečna mesečna obveznost je 174 ur), temu lahko prišteješ še neaktivno pripravljenost 112 ur v okviru Slovenije transplanta, kar je skupaj 565,5 ure na mesec, ki je imel 720 ur."

Poročilo o opravljenih urah za november (novinarju vedno dosegljivo!)

Dežuren: osem dni. 1., 2., 5., 17., 19., 25., 29., 30. novembra. V dežurstvu je poleg preostalega dela opravil 23 operacij. Pripravljenost za transplantacijo jeter: 10., 15., 16., 18., 20., 28. novembra. Pripravljenost za multiorganski odvzem (ledvica, jetra, trebušna slinavka): 3., 4., 14., 22., 23., 27. novembra. Dodatni program (krajšanje čakalnih vrst): 4. in 24. novembra: osem operacij odstranitve žolčnika in operacij kil. Zaradi bolezni je izrabil dva dni letnega dopusta in bil 8. in 9. novembra prost (edini vikend v novembru!).

Kaj je aktivna pripravljenost za multiorganski odvzem in presaditev?

Po delovnem prazničnem vikendu 1. in 2. novembra se je spominu na umrle svojce poklonil 3. novembra dopoldne. Popoldne je bil obveščen o multiorganskem odvzemu. Odvzem je začel ob 23. uri in ga končal ob štirih, 4. novembra, po odvzemu ledvic in jeter je takoj nadaljeval pripravo jeter za presaditev in nato v rednem delovnem času asistiral pri presaditvi.

V petek, 21. novembra, popoldne je otroke odpeljal na trening plavanja in se predčasno vrnil zaradi klica za multiorganski odvzem. Ob 21. uri se je odpeljal v UKC Maribor in se vrnil v UKC Ljubljana ob 5.30.

Dragi kolegi in preostalo osebje v UKC, ostanite mirni. Brez nevoščljivosti, nič ni bilo lahko pridobljeno. Bili so znoj, solze, smeh, up, obup. Petdeset odstotkov je vrnil državi.

Sočasno je na borzi izgubil za starost in študij otrok privarčevano letno plačo, v obliki vrednostnih papirjev. Sram vas bodi, nespo[s]dobni finančni analitiki, ekonomisti, bančniki!"

Vsaka medalja ima dve plati in dr. Ahčan dobro prikaže tisto, ki se je mediji ne trudijo osvetliti. V tem duhu tudi pojasni, da za zdravstveni sistem niso nujno najdražji tisti zdravniki, ki so veliko plačani, pač pa tisti, ki dobijo nesorazmerno veliko plačo glede na kvaliteto in količino opravljenega dela. Poleg tega največji stroški v zdravstvu niso za plače, pač pa za zdravljenja, kjer so včasih neprimerno ravna z razpoložljivmi sredstvi.

"Za mercedesa sem pripravljen plačati veliko, ker pričakujem veliko. Težava je, če za yuga plačam ogromno. Najdražji zdravniki so tisti, ki jih ni na seznamu in so zgolj navzoči na delovnem mestu za dobro plačilo. Tisti, ki so pogosto na bolniški (zadnji dve leti nihče izmed plastičnih kirurgov ni bil na bolniškem dopustu). Dragi so tisti, ki se odločijo za napačno zdravljenje. Tisti, ki ne priznajo, da bolezen ni ozdravljiva, in bolnika vključijo v program zdravljenja za 100 tisoč.
Tisti, ki v terminalni fazi bolezni namesto iskrenega pogovora napišejo še za pet tisoč in pet tisoč zdravil. Tisti, ki opravijo še 16 dodatnih preiskav, ker se bojijo tožbe. Graditi moramo na znanju, kakovosti, učinkovitosti, preprečevanju in priznavanju napak (plačujemo zavarovalnino), zaupanju, srčnosti. Najbolje plačani, ki pokažejo poročilo o opravljenih urah, vrsti in kakovosti dela, nam morajo biti zgled in motiv."

In za konec - osnovni problem poročanja o zdravstvu v Sloveniji - strokovna nepodkovanost, nenačelonost in iskanje škandalov tam, kjer jih ni. Vse skupaj začinjeno z nekorektnim poročanjem in s skrbnim izbiranjem objavljenih informacij prikrivanje resničnih problemov, s katerimi se sooča slovensko zdravstvo. Problemov, o katerih povprečni Slovenec ne ve ničesar, saj o teh temah resnicoljubni novinarji ne pišejo člankov.

"Pove naj, kaj je dobro in kaj slabo. Sicer to ni več kritika, temveč jamranje, zavajanje, širjenje nestrpnosti. Odmik od bistva. Vse pohvale dr. Breclju, ki opozarja na napake in slabosti sistema. Toda nikoli in nikjer nisem prebral, da so operacijske dvorane na OI najsodobneje opremljene, prostorne, omogočajo vrhunsko kirurgijo, ki poteka vsak dan. Osebje je prijazno, strokovno, požrtvovalno, ozračje v operacijski dvorani prijetno."

Priporočam v branje.

Astronomske plače in javna zgražanja

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Fri, 16 Jan 2009 19:01:00 +0000

V člankih o višinah plač različnih javnih uslužbencev se v zadnjih dneh kot rekorderje posebne vrste omenja zdravnike. Ob tem novinarji seveda računajo na polno mero javnega zgražanja in ogorčenja - skoraj prepričana sem, da bo Uroš Slak naslednji četrek (kot že tolikokrat doslej) o teh "šokantno" visokih plačah polemiziral v Trenjih. Novinarji pa - novinarskemu poklicu v sramoto in kot smo tega že navajeni - pišejo v popolni odsotnosti perspektive in okoliščin, v katerih so te plače izplačane. Jasno, saj sicer ne bi šokirali nikogar. Površno in neinformirano pisanje neke novinarke, ki niti v drobcu svojega pisanja ne upošteva izobrazbe zdravnikov (v povprečju vsaj 10 let univerzitetnega izobraževanja samo da lahko opravljajo ta poklic, da ne omenjamo podiplomskega študija), niti njihovih številnih nadur (ki so na večini oddelkov nujne, ker je po nekaterih ocenah v Sloveniji kar 2000 zdravnikov premalo), dela v objektivno in subjektivno težkih ter zdravju škodljivih okoliščinah, dela v nočnih in vikend izmenah, kazenske odgovornosti in še bi lahko naštevali, pa skorajda ni vredno mojega obsežnejšega komentarja. Da ne omenjam etično in moralno sporne objave imena in priimka ter slike dotičnega zdravnika. Novinarski kodeks v službi šokantnosti in spričo vztrajne negativne drže javnosti proti zdravnikom očitno nima teže.

Bila sem že na tem, da napišem daljši in polemični zapis o tem, a mi je v pomanjkanju časa izvrstno priskočil na pomoč starejši kolega zdravnik in specialist anesteziologije, dr. Dušan Vlahović, ki dela v UKC Ljubljana in že več časa piše izvrsten "insajderski" blog. Ker so zdravniki, ki prejemajo najvišje plače v Sloveniji, njegovi kolegi in ker dobro pozna delo in okoliščine, v katerih le-to poteka, je njegov pogled po mojem mnenju veliko bolj dragocen kot mnenje novinarke, ki svojega dela vsaj v tem primeru očitno ni opravila korektno.

Kako bomo nemudoma skrajšali čakalne vrste?

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Fri, 05 Dec 2008 15:07:00 +0000

Imam idealno rešitev za krajšanje čakalnih vrst v slovenskem zdravstvu.

Naj se vsi oboževalci Uroša Slaka in njegove oddaje Trenja (zaradi obstoja katere lahko kar zapremo vsa slovenska sodišča, saj Slak s svojim vseobtoževalskim tonom, zaigrano empatijo in mrhovinarskim pristopom osumi, obtoži in obdolži še preden je ovadba dobro vložena, domnevno kaznivo dejanje pa sploh še ne povsem raziskano) odpovejo zdravstvenim posegom in obiskom zdravnika.

Če so tako enoglasno prepričani, da je slovensko zdravsto slabo in da smo zdravniki brezsrčni bogovi v belem, ki sedimo v ambulanti samo zato, da vsak mesec poberemo plačo in se nas naši bolniki niti malo ne dotaknejo - potem naj ostanejo doma in nehajo polniti ambulante in operacijske dvorane. Če so tako v dno duše prepričani, da jim zdravnik noče nič dobrega - naj ostanejo doma!

Tudi ko bo komu zastalo srce, ko bo koga povozil avto, ko bo potreboval zdravila za srce ali sladkorno bolezen - ostanite doma in ne kličite rešilca! Če resnično mislite, da smo zdravniki sami nepridipravi brez vesti, poklicne etike in čustev, se nam odpovejte.

Kdo vas sili, da hodite iskat naše storitve?

Kateri razumen človek hodi namenoma tolikokrat na led in hkrati pljuva po ledu, ker je menda ta kriv, da osebi na njem spodrsne?

Resnična resničnost

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 11 Oct 2008 18:40:00 +0000

V torek zjutraj me je zadelo. Zrušila se je trdnjava, moje oporišče. Nekaj, kar se mi je zdelo, da bo zame vedno na razpolago. Izgubila sem štipendijo.

Nikoli nisem prejemala državne štipendije. Ker sem bila dovolj dobra in ker je bila ob času moje kandidature štipendija višja od Zoisove (katero sem zavrnila), sem se odločila, da sprejmem štipendijo nedržavne neprofitne humanitarne institucije. Kot taka se financira izključno iz prispevkov podjetij in posamenikov. Njeni častni člani in predstavniki so ugledni slovenski politki, znanstveniki in kulturni delavci ter veleposlaniki tujih držav. Njena zgodovina je dolga in kljub temu ali ravno zato se je letos prvič zgodilo, da inštitucija ni uspela zbrati dovolj sredstev za celoletno štipendiranje.

Ko na hodnikih Kliničnega centra gledam zdravnike, ki so častni člani mojega štipenditorja, razmišljam, ali kdaj pomislijo name. Na nas. Ali so po podelitvi častnega članstva, še enega v najbrž dolgi vrsti, preposto pozabili in se vrnili k svojemu poklicu in drugim obveznostim?

Jaz ne morem preprosto pozabiti. Čeprav sem uspešna študentka; sem oddala poročilo o svoji raziskavi in raziskovalno delo nadaljujem ter si zelo počasi ustvarjam svojo profesionalno bibliografijo, sem v svojih prizadevanjih ostala sama. Da je nesreča še večja, sem za finančne težave prvič izvedela ta teden. Prejšnji teden sem imela svoje pomisleke, ko komunikacija ni potekala tako, kot je običajno, a nisem imela nobenih dokazov za črne misli. Ta teden, ko je rok za vložitev prošnje za pridobitev kakršne koli druge štpendije že mimo, sem kruto resnico le izvedela.

Sprašujem se, zakaj nisem imela pravice tega zvedeti prej, da bi se vsaj poskusila rešiti s potapljajoče se ladje. O organizaciji, ki me je štipendirala vse najboljše, vendar si ne morem privoščiti, da tega prihodka ne bi imela. Starši mi do neke mere lahko pomagajo, a me že dolgo ne preživljajo več. Čeprav še živim doma, si sama financiram vse. Ravno pred mesem dni sem plačala drago kotizacijo za strokovni tečaj, po katerem bom imela dodatne kvalifikacije. Če bi za prenehanje štipendiranja vedela že prej, se morda ne bi odločila za udeležbo na tem tečaju, kljub dejstvu, da mi bodo pridobljena znanja zelo pomagala na moji poklicni poti in pri pridobivanju specializacije. Trenutno sem namreč na točki, ko mi je predrago dati 1€ za kavo ali čokoladni rogljiček za malico, ker si stroška dveh evrov vse delovne dni v tednu ne morem privoščiti. Ko sem si hvaležna, da imam precejšnje zaloge negovalne in dekorativne kozmetike, ker si v sedanji situaciji ne morem privoščiti takih izdatkov.

V takih razmerah se marsikaj izkristalizira. Kljub temu da sem vestna in redna študentka, v resni vezi in opravljam raziskovalno delo ter se dodatno izboražujem, bom očitno za preživetje morala začeti redno delati preko študentskega servisa. Kako mi bo to ob občasnih težavah s preobremenjenostjo uspelo, mi ni niti najmanj jasno. A se tolažim, da imajo nekatere moje kolegice že otroke (finančno jih sicer podpirajo starši), druge pa veliko delajo, da se lahko preživijo, zato bi tudi meni nekako moralo uspeti. Oziroma bi bilo dobro, da mi uspe z obstoječim urnikom uskladiti še delo, saj v obratnem primeru ne vem več, kako naprej. Poleg tega moram najprej sploh najti delo s fleksibilnim delovnim časom (idealno bi bilo, če bi lahko delala od doma) in razumevajočimi nadrejenimi, saj bom morala med delom tudi intenzivno študirati za izpite, ki me še čakajo do konca študija.

Dolog sem si želela, da bi lahko voluntirala na klinikah, ampak letos mi to očitno spet ni usojeno. Preživetje ima prednost pred humanostjo (in priložnostjo za učenje).

In če se mi študij zaradi obilice dela (za preživetje) zavleče, me bo država za trud, ker študiram za deficitarni poklic (v Sloveniji po nekaterih ocenah manjka kar 2000 zdravnikov oziroma četrtina) in ker moj študij traja polovico dlje od običajnega, nagradila. Po dopolnjenem 26. letu si bom namreč morala (menda za kazen, ker nisem resna študentka) sama plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje (osnovno mi bo menda krila občina).

Hvala staršem, ker me kljub nagovarjanju vzgojiteljic v vrtcu niso v šolo vpisali eno leto prej. To leto bi mi morda krvavo prišlo prav. In kakšna krivica, da so v mojem letniku ljudje, ki so šli v šolo eno leto prej in imajo veliko več časa, da opravijo vse izpite. Ker se jim ne mudi, lahko dobijo bistveno boljše ocene - in bodo zato imeli prednost pri izbiri specializacij; jaz razkošja časa pač ne bom imela.

Še bolj hvala državi, ker me kaznuje za študij na šestletnem programu, kjer se izobražujem za poklicni profil, ki ga ta država krvavo potrebuje. Resnično - nimam besed, za "prave poti", ki smo jih ubirali. Žal pa nimam veliko upanja, da bo nova vlada pokazala kaj več posluha za študente, katerih študij je daljši kot 4 leta in jih bo nehala diskriminirati - navsezadnje v svojo škodo.

Ta teden se zjutraj zaziram v nov svet. Zbogom mladost, dobrodošel boj za preživetje.

Going crazy

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Fri, 15 Aug 2008 14:27:00 +0000

Literally.

I don't work well under pressure. I don't thrive under pressure like some people. But it seems that I'm not really that productive when there's no pressure on me.

I have to hand in my research paper in 5 days and I'm going mad. I hate it, I think it's not really good and I think it would be so much better if I had more time to finish and polish it.

This alone wouldn't really be so bad. If I didn't also have to study for a very important and by no means easy exam.

Am freaking out, am continuously (fruitlessly) asking myself why I put myself in this situation again and have a feeling I am doomed.

If it only were over already.

Prikrito oglaševanje laži in polresnic

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 05 Jul 2008 15:05:00 +0000

Že nekaj časa sem namreavala napisati eno ali dve močni o prikritem oglaševanju v različnih medijih in zadnji post na krtkovem blogu me je spomnil na to namero.

Ne gre samo za namenske deset- in večminutne oglasne bloke na radiu, promotorske in reklamne oddaje na raznih televizijskih kanalih, gre tudi za prikrito oglaševanje, namerno zavajanje in odvračanje ljudi od zdravega življenjskega sloga. Od bizarnega - informacijska voda, do nategovalskega - čista superoksidna dismutaza in absurdnega podpiranja človeške lenobe - likopein iz paradižnikov.

Gre tudi za članke, ki se plasirajo kot novice, v bistvu pa gre za (prikrito) reklamo za določen farmako-kozmetični izdelek ali prehransko dopolnilo. Vse ženske revije, pa tudi doberšen delež revij o zdravju in zdravem življenjskem slogu mastno služi na ta način.

Ljudem tudi nihče ne pove, da imajo ti vitamini, minerali, antioksidanti in encimi lahko številne škodljive stranske učinke in da niso niti četrt toliko testirani na varnost, kvaliteto in neškodljivost kot zdravila. Kljub tem dejstvom med ljudmi velja prepričanje, da so prehranski dodatki dobri, zaželjeni in neškodljivi, zdravila pa (tudi ob ustreznih indikacijah za jemanje) človeku povzročijo več slabega kot dobrega (izraz "kemija" je že dobro udomačen), ker jim jih zdravnik predpiše menda samo zato, da dobi provizijo od farmacevtskega podjetja. Medtem ko podkupovanje in lobiranje za "svoja" zdravila med predstavniki farmacevtskih podjetij še zdaleč ni nova zadeva in ni tuje niti slovenskemu trgu, pa je mišljenje, da so prehranski dodatki potrebni in apriori koristni, globoko zmotno. Žal ta resnica zaradi finančne profitabilnosti prodajanja tople vode ljudem (in to za visoke zneske!) do potrošnikov ne pride.

Morda bo koga streznilo dejstvo, da ne samo da prehranskih dodatkov ni treba testirati na kvaliteto in varnost - proizvajalci se znašajo (zakonodaja pa jim to dovoljuje!) na potrošnike, da bodo neželjene in škodljive stranske učinke, ki so posledica jemanja prehranskih dopolnil sami javili pristojnim inštitucijam. Ker zakonodaja to omogoča, se proizvajalci izognejo dragim testiranjem, ljudem pa za visoke zneske prodajajo pomanjkljivo testirane, ne nujno kvalitetne, in celo nepotrebne dodatke, ki potencialno lahko škodijo. Dobiček na kvadrat torej.

Prav tako številni ljudje poleg uživanja prehranskih dodatkov pogosto uživajo vsaj eno zdravilo ali pa uživajo kombinacijo več različnih prehranskih dopolnil. Prehranska dopolnila niso testirana na navzkrižno učinkovanje z zdravili in/ali drugimi prehranskimi dodatki. Ljudje pa redko ali nikoli škodljivih stranskih učinkov ne pripišejo jemanju prehranskih dodatkov, ker ne vedo in ne razmišljajo, da nekaj, kar se trži kot izjemno pozitivno, lahko škodi. Prav tako škodljivih učinkov ne pripišejo prehranskim dodatkom, ker npr. vanje polagajo upe, da bodo zradi uživanja dodatkov bolj zdravi ali bolj suhi. (Tudi nižje telesne teže ne vidijo kot funkcije zdravja pač pa v funkciji socialne sprejemljivosti in večje samozavesti.) Prehranskim dodatkom pripišejo absolutno pozitivne lastnosti in ob tem je težko ali kar nemogoče imeti oči odprte tudi za škodljive učinke. Če drugega ne, potem industrija prehranskih dodatkov služi na slabi informiranosti (seveda dajejo izrazito drugačen vtis!) in potencialno slabo izdelanih izdelkih, ki nimajo nujno verodostojno dokazanih učinkov na ljudi, niti niso dokazano neškodljiva.

Služiti denar na račun placebo efekta je največji nateg (in uspeh) sodobne farmacevtske industrije.

Referendumska vprašanja

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Wed, 25 Jun 2008 09:40:00 +0000

Ob nedeljskem referndumu (očitno sem bila ena redkih, ki se ji zdi, da ima državljansko dolžnost z razlogom; marsikdo bi očitno imel samo privilegije, ne pa tudi dolžnosti) sem se spomnila referenduma, ki je bil pred leti. O nedeljskem delu v trgovinah. Eden izmed takratnih argumentov, da se nedeljsko delo ukine oz. močno oklesti v obsegu je bil v zvezi z razpadom družin tistih, ki delajo v trgovinah. Ker zaradi nedeljskega dela menda nimajo časa za svoje otroke. (Med tednom pa se z otroci nihče ne ukvarja?)

Razmišljam o dnevu, ko se bom zaposlila. Razmišljam o dnevu, ko bom imela prvega otroka. Res je, da bom kot mlada mamica opravičena nočnega dežuranja. Vendar je na številnih oddelkih stiska, ker je zaposlenih premalo zdravnikov, zato si mlade zdravnice te olajšave niti ne upajo uveljavljati. Ker vedo, da imajo njihovi kolegi in kolegice prav tako doma otroke, pa še vedno opravijo polno mero dežurstev. Zdravnice in zdravniki, ki delajo od petka do svetka, vse ure dneva, zato da so na voljo: tistim, ki po svoji neumnosti, drznosti in naivnosti sebi povzročijo hude, življenje ogrožajoče poškodbe (in se jim zdi povsem samoumevno, da jim bo vedno na voljo nekdo, ki jih bo reševal iz razmer, ki so si jih sami zakuhali!) in tistim, ki leta dolgo zlorabljajo svojea telesa s kajenjem, alkoholom, telesno neaktivnostjo, neprimerno hrano in tako prej ali slej nase zvalijo breme bolezni (in se jim zdi samoumevno, da jim mora nekdo pomagati popraviti škodo, ki so si jo zavestno povzročali veliko dlje, kot sme trajati zdravljenje!) in tudi tistim, ki imajo pač smolo in se jim stvari zgodijo proti volji (neverjetno, kako redki znajo biti taki).

Razmišljam, kako malo hvaležnosti je v ljudeh. Za zdravnike ne bo nobenega referenduma, ker ljudje pričakujejo, da smo zanje vedno na voljo (in bog ne daj, da bi v čakalnici čakali kaj več kot 10 minut!), brez nepotrebnih vprašanj, brez zbujanja slabe vesti. Še celo, če jim poveš, da bo treba shujšati ali kako drugače spremeniti življenjski slog, jim je to kot brenčanje nadležne muhe. Nepotrebno in nadležno. Da ne omenjam tega, da ponekod zdravniki ugotavljajo, da marsikateri otroci niso biološki sinovi oz. hčere tistemu moškemu, komur mislijo, da so.

Saj lahko naslednjič, ko se bodo spet spravili v bolezen ali poškodbo, preprosto pridejo do tebe in zahtevajo pomoč. Brez komentarjev in podvprašanj. O tem, da bi svojo bolezen ljudje lahko preprečili ali omilili z zdravim življenjskim slogom in brez tablet, ljudje ponavadi nočejo niti slišati. Zdravnik ima po njihovem mnenju čarobno paličico in samo zavihteti jo mora, pa bo vse spet dobro. To, koliko bolezni in smrti na leto bi lahko preprečili z zdravnim življenjskim slogom se ljudi ne dotakne, ne zanima jih. Ker jim je pomoč vedno na voljo; ker se nanjo lahko zanesejo. In potem kmalu samo pomoč ni več dovolj - potem se v čakalnici ne sme čakati več kot 10 minut, potem mora biti zdravnik ob vsaki uri dneva ali noči nasmejan in ustrežljiv in prijazen (če je v službi že 30 ur, ni pomembno; če mu je pred eno uro umrl pacient, tudi nima teže) in včasih mora tudi predpisati zdravila in zdravljenje, ki jih zahtevajo bolniki sami - brez vsakršne medicinske izobrazbe, ker so sami zase prepričani (menda te stvari preberejo v časopisu), da jim bo le to pomagalo.

Vendar - kaj, ko otroci zrastejo? Četudi imaš majhne otroke in ne opravljaš dežurstva, kaj napraviti, ko otroci odrastejo? Morda potem ne potrebujejo več mame? Kako otroku pojasniš, da mame cel vikend morda ne bo videl, ker mama dela? Kako otroku pojasniš, da mame ne bo na njegovo predstavo, ker dela? Kako otroku pojasniš, da si do 18.oo v službi, ker se tu zdi prav, da pregledaš vse, ki so prišli v ambulanto, četudi niso bili naročeni in četudi ti delaš samo do 15.00? Se temu reče zanemarjanje otrok? Pokažite mi prodajalko, ki ponoči ne spi doma. Zdravniki so v to prisiljeni tudi večkrat na teden.

Ob korenitem pomanjkanju kakršne koli hvaležnosti in osebnostne neproblematičnosti pri pacientih je težko delati. Plača je komajda stimulativna, saj je redna praksa, da v številnih bolnicah mladim zdravnikom nadure prepisujejo iz meseca v mesec, nato pa te nadure nekega dne preprosto izginejo. Po teh pričevanjih mi je skorajda nedoumljivo, kako je možno, da v Sloveniji obstajajo (sicer redki) zdravniki z mesečno plačo 9000 € (podatki iz oddaje Trenja). Žalostna resnica je, da je najbolj enostavno delati s smrtno ogroženimi, ker so neskončno hvaležni, da jim nekdo pomaga in ne komplicirajo. Vsi ostali, ki so bistveno manj ogroženi, pa so vse prevečkrat mojstri kompliciranja in pritoževanja. Narobe svet.

V Sloveniji vsakih 5 minut nekdo potrebuje kri

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 07 Jun 2008 12:07:00 +0000

Ker imam težave z nizkim železom sem se odločila, da nekaj časa ne bom darovala krvi. Zdaj je tega že eno leto. Muči me, ker sem se odločila, da ne bom pomagala, četudi na račun varovanja lastnega zdravja.

Ker ne želim darovati polne krvi, se bom na Zavodu za transfuzijsko medicino vseeno pozanimala o darovanju plazme - postopku se reče plazmafereza. Razjasniti si moram še nekaj podrobnosti, a v primeru, da se bom strinjala, bom lahko plazmo darovala kar vsaka dva tedna. To je priročno tudi zato, ker se veliko zadržujem v bližini ZTM in mi ni težko pol urice žrtvovati, da nekomu pomagam, ko je v stiski.

Dokler sam ne potrebuješ krvi, ne veš, kako odvisni smo od solidarnosti drugih. Ker je poletje in bo veliko prometnih nesreč ter nesreč, v katerih so udeleženi motoristi in kolesarji, ljudje pa so dlje časa na dopustih, je možno, da bo prišlo do pomanjkanja krvi. Krvi se ne da nadomestiti s čim umetnim, nujno potrebna je za življenje. Prosim, darujte kri tudi vi! V Sloveniji potrebujemo 350 solidarnih ljudi vsak dan, da zadostimo potrebam po krvi.

Zanemarjanje

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sun, 01 Jun 2008 20:12:00 +0000

Da svoj blog zanemarjam, ni več nobena skrivnost. Življenje je kruto. In gre veliko prehitro za moj okus. Nimam časa niti filozofirati, niti pisati.

Spet je konec leta in izpiti, tokrat zabeljeni z izdatno dozo dela za raziskavo. V maju smo uspeli zaključiti z eksperimentalnim delom raziskave, z junijem začenjamo statistično analizo miljavžent parametrov in spremenljivk. Treba se bo spoprijateljiti z SPSSom. Če bom pridna, imam zagotovljena dva članka in vsaj en abstract. Glede na obseg raziskave pa si morda lahko v prihodnjih letih obetam še veliko več, saj podatkov za obdelavo ne bo zmanjkalo. Volje, upam, tudi ne.

Trpeča duša, moj dragi fant, bo v prihodnjih dneh diplomiral (hip hip hooray!), potem pa sledi zategovanje pasov in polnjenje prašičkov ter upanje, da se najde kakšno luštno stanovanje, poceni, a dobro vzdrževano, čim bližje Ljubljani. Seliva se skupaj. Malo nenavadno mi je, ker bom tokrat prvič (za-)živela drugje. Držim pesti, da bo tako super, kot si predstavljam, da bo.

Nemoč

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sun, 18 May 2008 10:40:00 +0000

Zdravnik, s katerim sva izvajala reanimacijo, je dobil izvide obdukcije. Ker je bil vzrok smrti nejasen in se svojci strinjajo (včasih celo sami želijo, da se obdukcija izvede), so natančen vzrok smrti poiskali patologi.

Ne vem, ali mi je izvid resnično prinesel olajšanje. Zdaj vem, da je bolnica umrla zaradi nečesa, na kar takrat ni kazalo popolnoma nič. Tudi nobenih hitrih testov nismo imeli na voljo, da bi potrdili diagnozo in jo urgentno zdravili za to novo nastalo stanje. Predhodno stanje in vedenje bolnice na oddelku nista nakazovala, da obstajala možnost, da se zgodi, kar se je.

In vendar se je. Bolnice ni več med nami. Kljub velikemu trudu in znanju ter vsej možni diferencialni diagnostiki, ki smo jo imeli takrat na razpolago, nismo mogli pravočasno ugotoviti, kaj je vzrok. Stanje je tako hitro napredovalo - zdelo se je, da je bila bolnica prej zdrava, nato pa je v hipu potrebovala oživljanje. Tudi če bi takrat pomislila na (kar se je kasneje izkazalo kot) pravi vzrok, dvomim, da bi ji utegnili dovolj hitro pomagati. Zdravljenje njenega akutnega stanja ni brez tveganj za resne pozne zaplete, med katerimi niti smrt ni redka.

In čeprav vem, da takrat skoraj ne bi mogli narediti nič več, da bi jo rešili, mi to ni v olajšanje. Ob vsem znanju, ki ga že imam in trudu, ki ga vlagam v študij, se mi je izredno težko soočiti z dejstvom, da marsikoga ne bom mogla rešiti. Da bo njegova bolezen tako hitro napredovala, da bo prepozno za vsakršno intervencijo, četudi v teoriji vem, kako ukrepati. Narava, bog, usoda ali kakor želite ta pojav poimenovati, je še vedno močnejša od vsega, kar znamo in zmoremo zdravniki.

Prah si in v prah se povrneš

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Fri, 02 May 2008 09:46:00 +0000

Jutri bo en teden. V mislih še vedno vidim njen obraz, še vedno se spomnim detajlov, zdravnika, reševalcev, sester. Moja prva reanimacija. V času in kraju, ko in kjer je nisem niti najmanj pričakovala. Še enkrat se potrdi, da kot zdravnik nikoli ne smeš pozabiti in moraš biti vedno pripravljen. Ker je bila to moja prva izkušnja, se mi bo spomin nanjo vgraviral v možgane. Pozabila ne bom nikoli.

Nisem si mislila, da bom tako mirna. Da bom masirala srce s takim avtomatizmom - čeprav tega nisem pričakovala od sebe, sem vedela, kaj narediti. Tudi če dežurni zdravnik ne bi bil prisoten, bi znala uvesti tubus in izvajati ter voditi reanimacijo.

Reševalci so prišli po kakih dvajsetih minutah. Več kot 45 minut smo poskušali oživljati, a v vsem tem času gospe niti enkrat srce ni utripnilo samostojno. Ne samo moja prva reanimacija, tudi moja prva smrt.

Prvič se mi je zgodilo, da je bolnik umrl pred mojimi očmi. Prvič sem se neposredno trudila za njegovo življenje in bitko izgubila. Ljudje, ki trdijo, da je zdravnikom vseeno za njihove bolnike, da jim je vseeno ob smrti, ne vedo, o čem govorijo. Še po enem tednu jasno vidim njen obraz. In se sprašujem - bi lahko naredili še kar koli drugega, da bi ji pomagali?

Gospo sem takrat videla prvič, o njej nisem vedela nič drugega kot to, da nas potrebuje, da smo z ekipo njena zadnja, tanka vez z življenjem. Dali smo vse od sebe, da bi jo vrnili v ta svet. Žal zdravniki še vedno ne znamo čarati in žal je smrt včasih močnejša. (In kako težko se je sprijazniti s tem!) Vendar to ne izbriše velike žalosti, ki jo čutim in tudi delno strahu. Se bom zmogla številna leta svojega poklicnega življenja soočati s smrtjo, ji gledati v obraz? V kateri specializaciji je najmanj smrti? Koliko bolnikov bi morala rešiti, da bi si "odpustila" eno smrt?

Na fakulteti učijo zdraviti ljudi in reševati življenja; žal pa ne naučijo ničesar o izgubi in smrti - pojavu s katerim tekmujemo celo svoje življenje. Ni čudno, da marsikateri moj kolega išče specializacijo, ki ji sledi pisarniška služba od osmih do štirih in prosti večeri in vikendi. Da ne omenjam, da so v takih poklicih smrti samo na papirju in zato zelo oddaljene in neosebne.

Vaš zdravnik je človek

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Thu, 10 Apr 2008 20:20:00 +0000

Taki plakati so se v tem tednu začeli pojavljati po slovenskih zdravstvenih ustanovah. S stavko se grozi že od novembra lani, a zaenkrat ni bilo še nič.

Me res zanima, kako se bo javnost odzvala na Fidesov poskus seznanjanja z realnostjo. Če so izpadi nestrpnosti, neobveščenosti, zatiskanja oči in primitivizma na slovenskih novičarskih portalih kakršna koli indikacija, potem najbrž z zanikanjem, neutemeljenim obtoževanjem in polno mero nerazumevanja. Da o sočutju niti sanjamo ne.

Kdo sploh verjame, da povprečen zdravnik dobi okoli 8 evrov na uro, da mladi zdravnik po 6 letih intenzivnega študija dela na najbolj stresnih oddelkih za okoli 700 evrov mesečne plače in da nam država noče dati tistega, kar nam je sama obljubila? Zakaj sta bila zadnja dva poskusa demonstracij delavcev (eden jeseni, eden pred kratkim) z vseh strani podprta, zdravnike pa se še naprej degradira in šikanira?

Zdravniki se borijo, da dobijo tisto, kar jim je bilo s strani države obljubljeno in česar že zadnjih nekaj let ne dobivajo, da ne omenjamo splošnih razmer v zdravstvu, kjer se bolnice utapljajo v rdečih številkah in čakalnih vrstah, zavarovalnica pa je postala dobičkonosna ustanova na račun bolnikov. Zaradi višjih plač zdravnikov ne bo imel nihče manj, nikomur se plača ne bo zmanjšala.

Ampak če bo Bog dal, naj sosedu še krava crkne! Ko ga bom potreboval, mi bo pa moral pomagati, saj je vendar šel v medicino iz same dobrodelnosti in samaritanstva in sploh ni potrebno, da je za svoje delo spodobno plačan.

Šok terapija ali privajanje na umrljivost

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 08 Mar 2008 10:36:00 +0000

Teorija ni praksa.

Kljub temu da so me smrti v mojem življenju globoko pozitivno zaznamovale, se na smrti v svojem profesionalnem življenju še navajam. Vsaj malo me pretrese, ko s profesorji in asistenti diskutiramo kak primer, kjer zaključijo z besedami "Žal je bolnik preminil.", "Žal se bolnik ni odzival na nobeno zdravljenje.", "Bolezni se ni dalo več zaustaviti."

Danes pa me je prva taka šok terapija v ponižnosti doletela doma. Ob zajtrku listam časopis, z enim očesom preletim osmrtnice in zagledam ime, ki mi je čudno znano. Niti sekunde nisem potrebovala, da sem ime bolnika povezala z obrazom in z dnevom, ko smo z mentorjem diskutirali ta primer. Prognoza je bila sicer daleč od pozitivne, celo od obetavne. Ampak nikoli si ne bi mislila - morda se tu še kaže moja nedolžnost - da bom nekaj dni kasneje pri zajtrku prebrala dotično osmrtnico.

Tanka je črta, ki nas loči od onstranstva.

Run! Waaaaittt... Stop! RUUUUNNNN!

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 09 Feb 2008 12:14:00 +0000

This is how I've been feeling the last month. The bureaucratic work I tend to dislike. Because it takes up a lot of time and produces very few results. The application of my research to the Medical Ethics Committee has been exhausting. First (after a week of procrastination) I dedicate a full day to actually writing the application then send the ten-page draft to my mentor thinking I'll get a reply in a matter of days and then we'll proceed to arranging other little details which need to be sorted out before I actualy begin with the real research. Amidst frantic studying I forget about days only to realize last week that I hadn't got a reply in over two weeks. I panic, curse a bit, then get all cranky because nothing gets done unless I beg and beg some more or just do it myself. Then I complain about this to a friend of mine. Then complain some more to my poor and long suffering boyfriend. And then - miraculously - my mentor sends a reply - apologising profusely - and suddenly we have a deadline to catch. RUN!

Potem pa čaraj! ali zakaj sploh še pišem

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 19 Jan 2008 10:34:00 +0000

Po mojem rahlo zajedljivem in ciničnem prispevku o napovedanih zdravniških stavkah in hitrih, a uničujočih odzivih nanj, sem mislila, da bom blogersko obmolknila.

V sicer kratkem, a vsebinsko točnem prispevku sem na hitro izpostavila enega izmed bistvenih razlogov za stavko. In prejela val obtožb, ki jih lahko napiše samo človek, ki nima niti visokih etičnih meril niti vpogleda v resnično naravo in način zdravniškega dela. Ker sem po svoji naravi borka in ko imam prav, ne odneham zlahka, hkrati pa ena redkih "z druge strani", ki še vedno lahko neobremenjeno piše o razmerah - ne bom odnehala. Idealistično, a še vedno mislim, da ljudje ne bi smeli napadati stvari, ki jih ne poznajo.

Večina javnosti nima niti najmanjše ideje, kaj pomeni zdravniška služba. Vsi svoje mnenje o zdravnikih in zdravniškem poklicu osnujejo na podlagi desetih minut, ki jih preživijo v ambulanti in na podlagi stika z omejenim številom zdravnikov. Številni ljudje so mi potožili o slabem odnosu, ki ga ima njihov zdravnik do njih - ali še huje - da jih ne jemlje resno. Na moj predlog o zamenjavi zdravnika so odgovorili z odkimavanjam, češ da ne morejo ali s trditvijo, da dobrih zdravnikov tako ali tako ni, ker s(m)o vsi isti. Če človek vztraja v slabih razmerah - kdo je potemtakem kriv za njegovo trpljenje? Je to še vedno zdravnik?

In ravno ti ljudje, ki se sami odločijo za trpljenje, na podlagi svoje izkušnje sklenejo, da so vsi zdravniki isti. In niti ne dvomijo, da so oni na veliko slabšem kot zdravniki. Resnica je precej bolj kruta. Statistike in mednarodna poročila že trideset let poročajo o tem, da so zdravniki na delovnih mestih izpostavljeni signifikantno večjemu stresu kot splošna populacija. Iz tega stresa izhajajo tudi rizična obnašanja (izhajajoča deloma tudi iz nezmožnosti obvladovanja okoliščin) kot je jemanje zdravil, prekomerno uživanje alkohola ali samomorilno vedenje. Med zdravniki je veliko višja pojavnost duševnih težav v primerjavi s splošno populacijo. To je temna plat zdravniškega poklica, o kateri v Sloveniji nihče javno ne govori in ki je domala poklicna skrivnost. V tujini - v Avstraliji in ZDA - imajo pri zdravniških zbornicah organizirane službe, ki skrbijo za zdravnike, ki bremena svojega poklica v nekem trenutku ne zmorejo več. Omogočijo jim udeležbo v programu duševne rehabilitacije in jih kasneje počasi spet uvajajo v zdravniško prakso. V Sloveniji se o čem takem ne govori. Pri nas se zdravniki še vedno sami spoprijemajo z duševnimi preobremenitvami v službi, širša javnost pa ima do duševnih bolezni še vedno srednjeveški odnos.

In medtem ko je pravica delavcev do javnih demonstracij zaradi prenizkih plač večini ljudi samoumevna in upravičena, se zdravnikom, ki danes ne prejemajo zakonsko določene plače (prejemajo manj) očita, da so pogoltni in pretenciozni. Kar nekaj zdravnikov sem srečala na kroženju med klinikami in marsikdo je potiho priznal, da bi bilo veliko lažje, če bi bile razmere za delo dobre. Tako pa je kombinacija nizkih plač, slabih delovnih pogojev, visokih duševnih obremenitev in marsikje tudi slabih odnosov med zaposlenimi skoraj fatalna za slovenski zdravstveni sistem. Če temu dodamo še relativno dolge čakalne vrste (ki so problem tudi drugje v Evropi, kjer imajo podobno organizirano zdravstvo kot pri nas), pa dobimo gordijski vozel, ki na rešitev še kar čaka.

In v premislek o položaju in delovnem okolju zdravnikov še tri zgodbe, ki sem jim bila priča z lastnimi očmi in ušesi.

Zdravnica specialistka na svojem področju, že dolgo let zaposlena na nekem oddelku, dela v pisarni brez omar ali polic (mizo na srečo ima), na neprenosnem računalniku, ki ga je morala za uporabo na delovnem mestu kupiti sama, ker v času, ko se je zaposlovala, ustanova, kjer je pričela delati, menda ni imela dovolj denarja za nakup opreme zanjo. O stolu nisva govorili, a ker ni tipičen za zdravniško okolje, sumim, da je tudi tega kupila sama. Povedala je še, da je zaradi slabih razmer v letih, ko je ona zaposlena na istem delovnem mestu, ustanovo skoraj vsako leto zapustil en vrhunski strokovnjak - tako se je koncentracija znanja in izkušenj, ki bi jih morali prenašati na mlajše generacije, bistveno zmanjšala.

December. Ambulanta, kjer so za delo bistveni povoji, 17. v mesecu ostane brez povojev. Na posredovanje sestre, da brez povojev ne morejo ničesar narediti in da nujno potrebujejo povoje, dobimo odgovor, da je premalo denarja. Na ponovno posredovanje zdravnice, naj pošljejo povoje, iz skladišča prinesejo dve škatli povojev, ki ju porabijo do konca dneva. Samozavestno vprašam sestro, če imajo take težave, ker se bliža konec leta. Mirno mi odgovori, da imajo take težave vsak mesec. In to v ambulanti, kjer brez povojev skorajda ne morejo narediti ničesar. Čakalnica pred ambulanto je bila seveda polna.

Zdravnik pregleduje leto in pol starega fantka z izpuščajem na obrazu. Pove, da je bil deček do sedaj zdravljen bistveno preagresivno in napačno - predhodni zdravnik mu je predpisal najmočnejše zdravilo, ki je problem sicer odpravilo, a se je vrnil v še močnejši obliki, ko so zdravilo nehali uporabljati. Sedanji zdravnik predlaga, da dečka sploh ne zdravijo, ker je njegova težava prehodne narave in bo sama brez posledic izginila v največ treh mesecih. Starši grozijo s tožbo, vzrojijo, da njihov otrok tak že ne bo hodil po svetu in če je zdravnik nesposoben, potem bodo sina peljali k prejšnjemu zdravniku. Sedanji zdravnik še enkrat pojasni, da je bil deček predhodno napačno zdravljen in da mu zaradi njegove starosti ne more ponuditi nobenega drugega zdravila, ker imajo vsa potencialno uporabna zdravila pri tako majhnih otrocih hude stranske učinke, ki ne odtehtajo učinka zdravljenja izpuščaja. Starši ponovno grozijo s tožbo zaradi nesposobnosti in odvrnitve pomoči, kritizirajo zdravnikove sposobnosti in njegovo znanje, mu naložijo še par krepkih o tem, kakšen človek je, grozijo, da bodo otroka peljali k prejšnjemu zdravniku, ki je "vsaj kaj naredil". Po še nekaj minutah pregovarjanja zdravniku dokončno prekipi, staršem pove, da jim je povedal resnico in da je njemu vseeno, kje in kako se oni odločijo zdraviti svojega otroka. Starši se po tem počasi umirijo in se odločijo, da bodo nadaljevali zdravljenje pri sedanjem zdravniku. Zgodba se skoraj v istem obsegu, a z rahlimi variacijami pri izsiljevanju in grožnjah s tožbami, ponovi skoraj ob vsakem obisku dotičnega zdravnika.

Kdo še vedno misli, da je zdravniška služba tista, kjer so zaslužki enormni, delovna obremenitev pa nizka?

Cheating

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Mon, 14 Jan 2008 13:41:00 +0000

This is to announce that I am not dead.

Yet.

And while I haven't posted anything new in weeks, I have been reading (for pleasure) and working on my research. The latter is almost ready, I only have to see what the National Medical Ethics Committee has to say about it. Hopefully I'll be able to go full steam ahead in a couple of weeks. I mean "full steam ahead" to actually doing the research - because until now I've been searching for articles, reading them, searching some more, asking for permissions to use things other researchers have done etc. But now, the real work is finally ahead of me. Just one application to write and then we're taking off.

Oh, and by the by, it is exam time again. Wish me luck, patience and perseverance.

Kaj si letos res želim za praznike

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Thu, 06 Dec 2007 16:25:00 +0000

Moja največja sreča izvira v osrečevanju drugih. To ne pomeni, da me nov kozmetični izdelek, knjiga ali prijazen pozdrav ne morejo osrečiti. To ne pomeni, da sem nesrečna. Pomeni pa, da resnično čutim, da živim, ko služim ustvarjanju lepšega sveta - na mikro ravni. Sem mnenja, da če v svojem ozkem okolišu delaš dobro, potem delaš dovolj dobro.

In zato si letos za praznike želim nekaj takega. Žal mi je le, ker sem prevelika reva, da bi komu kaj takega dejansko podarila - imam občutek, da bi se nekatere obdarovanke počutile prikrajšane, ker same niso pridobile nič materialnega. Seveda imam tudi svoje majhne in malo manj majhne materialne želje, a po nakupu človek hitro pozabi, kako močno si je nekaj želel; zavest, da si naredil dobro, pa ostane.

Zaradi ene postavke pa sem spet začela razmišljati tudi o posvojitvi otroka. Nekoč sem bila mnenja, da svojih otrok ne bom imela, pač pa bom morda kakega posvojila. Danes si svoje otroke želim (ampak se mi nič ne mudi), vendar se mi zdi čudovito, da bi lahko kakega tudi posvojila. Kaj pomeni obisk bazena ali tečaj tujega jezika - takega otroka zato nihče ne objame bolj tesno in mu pove, da ga ima rad.

Zdravniki bodo menda stavkali

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Mon, 19 Nov 2007 11:56:00 +0000

In javnost bo spet stegovala jezike na račun pogoltnih zdravnikov, ki menda bolnika niti pogledajo več ne, če za to niso posebej plačani.

Hecno je to, da v očeh javnosti ni nizkotno, če delavci potožijo, da nimajo denarja za kruh in grozijo s stavko. Če pa to storijo domnevno bogati zdravniki, pa gnojnica leti z vseh strani. Moralno-etični pritisk na stavkajoče zdravnike je izjemen in izvira predvsem v neobveščeni javnosti. Redkokateri zdravnik bo dejansko stavkal - torej izjemno malo je takih, ki na dan stavke svojih bolnikov ne bi pogledali in spremljali njihovega stanja. Nujne operacije se bodo še vedno izvajale, ljudje bodo tudi na ta dan rešeni pred srčnim infarktom in drugimi akutnimi in življenje ogrožajočimi boleznimi.

Ampak če "bogati" zdravnik 20 let odplačuje kredit za stanovanje in če so v Avstriji plače zdravnikov veliko višje kot v Sloveniji in če so se v zadnjem letu stroški bivanja bistveno povečali, kaj drugega (nam) sploh še preostane?

In vendar se vrti

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Sat, 03 Nov 2007 12:02:00 +0000

Prejšnji teden sem dobila e-mail, v katerem me je pošiljatelj spraševal, zakaj menim, da imajo Slovenci tako negativen odnos do zdravnikov. Na to vprašanje bom odgovorila na blogu, ker se mi zdi zanimivo za širšo debato.

A še preden sem sploh začela pisati svojo razlago in interpretacijo stanja... šok!

Kot vedno imajo ljudje moč, da te presenetijo. Že dolgo sem zgrožena nad tendenciozno negativno publiciteto, ki jo dobivajo zdravniki - ne duha ne sluha o pohvalah dobrim zdravnikom (študije kakovosti, ki se v slovenskem zdravstvu izvajajo že število let, objavlja samo časopis Isis, napol interen časopis Zdravniške zbornice Slovenije, ki ga menda berejo samo zdravniki, ti pa tako ali tako vedo, kakšno je stanje), samo nenehno zlivanje gnojnice in malodane pozivi k javnem sežiganju zdravnikov na grmadah.

Od tega, da so (smo) menda vsi po vrsti nesposobni, neprijazni, bogovi v belem (tale mi je res uganka!), vzvišeni, diktatorski, ne prenesejo vmešavanja, obsedeni z denarjem in bi naredili vse - vključno s povzročanjem neposredne škode bolniku - da bi le zaslužili nekaj evrov več, ... seznam gre v neskončnost. No, temu spisku se je pred nekaj urami pridružil nov samostalnik. Smo tudi mesarji. (Glej 23. komentar avtorice ramalak.)

Očitno sem dolga leta živela v zmoti, ko sem mislila, da je za opravljanje poklica mesarja potrebna samo poklicna srednja šola, za poklic kirurga pa štiri leta gimnazije z maturo, šest let medicinske fakultete in šest let specializacije v kirurgiji. Ampak seveda je operacija žolčnika z uporabo endoskopa nekaj, kar mesar počne vsak dan. Prav tako je najboljša korist za bolnika mesarjev glavni interes. In seveda, a bolnik preživi in to brez posledic posega - tudi to je mesarjeva glavna skrb.

Plastična operacija povečanja dojk, liftinga obraza, polnjenje ustnic,
nevrološke operacije,
urološke operacije zmanjšanja povečane prostate z uporabo endoskopa,
endoskopske operacije sklepov,
operacije, ki ljudem z večkratnimi zlomi in odmrtjem polovice kosti povrnejo enotno kost,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili brez ušes, vrnejo ušesa,
operacije, ki ljudem, ki ne slišijo, vrnejo sluh (polžkov vsadek),
operacije, ki ljudi s pravočasnim odstranjenjem prizadetega organa, rešijo sprečasne smrti zaradi rakavega procesa,
operacije, ki ljudem povrnejo ude, ki so si jih zaradi nesreče ali po neumnosti odrezali,
operacije, ki ljudem omogočijo življenje brez bolečine,
operacije, ki ljudem rešujejo življenja (bypassi),
operacije, kjer jim razširijo žile in s tem ljudi obvarujejo pred izgubo uda zaradi gangrene ipd.,
operacije, ki ljudem, ki so se rodili s prirojenimi napakami, vračajo estetski izgled in omogočajo kakovostno življenje brez predčasne smrti - vse to je le delček tistega, s čimer se danes ukvarjajo kirurgi.

V začetku tega tedna sem na vajah videla 6 tednov starega dojenčka, ki so mu zaradi nabiranja gnoja v kostnem kanalu in pod pokostnico, ker je mati čakala predolgo, da bi se bolezenski proces dal zamejiti z antibiotiki - v bolnico ga je pripeljala šele 7. dan bolezni! - z drenažo in izčiščenjem gnoja rešili življenje. Ob nadaljnji antibiotični terapiji - da se prepreči sepsa - bo otrok preživel brez posledic. Ampak to zna vsak mesar.

Je po vsem naštetem, ki še zdaleč ni vse, kar kirurgija, sploh pa ne medicina, danes zna - še vedno čudno, da se ob takih diskriminatornih komentarjih čutim ponižano, degradirano, užaljeno, nerazumljeno, zaničevano. Da se sprašujem, koga sploh še lahko prepričam, da delam iz srca, z dobrimi nameni, da želim dobro, da me denar ne zanima, da pa v zameno želim enako spoštovanje, kot ga imam sama do bolnikov.

Veste kako težko je bolnika, ki v zdravnika ne zaupa - celo nasprotno - misli, da mu zdravnik želi škoditi (zakaj že?), - prepričati, da sledi svoji terapiji? Da jemlje zdravila v predpisani količini, ob predpisanem času, predpisano dolgo? Koliko od vas jemlje antibiotike 10 dni in ne le do prvega večjega izboljšanja? In ker bolnik ne sledi terapiji, rezultati niso optimalni ali pa jih sploh ni in to daje bolniku še večji razlog in pravico, da dvomi v zdravnika in njegove sposobnosti. V resnici pa je tako, da optimalne rezultate zdravljenja dobimo le ob primerni strokovni podkovanosti zdravnika, primerni zdravstveni negi in hkrati najboljšem sodelovanju bolnika. Če zdravljenje ne gre po načrtu, je zelo verjetno, da je prišlo do odpovedi in napak v vsaj enem od treh sodelujočih sistemov. Ampak z bolniki ni nikoli nič narobe - vedno so krivi le zdravniki.

Kar naenkrat je postalo dovoljeno in sprejemljivo, da se vsem zdravnikom na voz obesi vse napake, ki jih je morda naredil posamezni zdravnik, ali celo ta ne in gre za sistemsko napako. In se tako blati celotno skupnost, ker menda smo vsi isti. Zanimivo je le to, da zdravniki ne mislimo, da so vsi bolniki isti. A na žalost tisti, ki imajo dobre izkušnje, molčijo. Ciniki bi rekli, da zato, ker dobih izkušenj sploh ni.

S smrtjo sem začel živeti

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Fri, 26 Oct 2007 18:51:00 +0000

To je naslov slovenskega dokumentarca o delu in življenju zdravnikov na Splošni nujni medicinski pomoči (SNMP), ljubljanski "urgenci". Sicer kinematografija ni za oskarja in tudi zdravniki niso ravno talentirani igralci, a vendar nudi slabo uro dolg film vpogled v delovanje in mišljenje zdravnikov, sploh tistih, s katerimi se srečujemo na urgentnih oddelkih.

Film je bil predvajan na TV Slo, dostopen pa je na strani te televizije, pod rubriko Avdio/video. V novem oknu, ki se vam odpre, kliknite na skrajno desni oranžen gumb iskanje, nato med iskane besede vpišite "smrtjo začel živeti" ali poln naslov, pod medij izberite televizija, vsa ostala polja pa pustite prazna.

P.S. Za mojo odsotnost je seveda "kriv" študij in prioritiziranje. Se bom trudila, da bom - četudi kratko novičko - objavila pogosteje.

Že sto let...

noreply@blogger.com (Nadezhda) — Mon, 08 Oct 2007 15:53:00 +0000

...nisem napisala nič novega. Dogajalo je ful.

Po kratko, a sladko vikendu na morju, sem se sproščala še na Primorskem, kjer po dvajsetih letih samote in propadanja ponovno urejamo vikend hišico, ki je dve leti nazaj prešla v naše lastništvo. Treba bo pregledati še strešne tramove, morda ponovno prekriti streho, očistiti dimnik, zamenjati še eno okno, zbrusiti in prelakirati vrata in podboje itd. Še dobro, da sicer ne živimo v hiši, če ne bi že prej doktorirala iz obrezovanja žive meje s starinskimi man-powered škarjami (celo brez muskelfibra naslednji dan!), grabljenja odpadlih listov in pobiranja orehov.

V bistvu komaj čakam, da bo hiša primerno opremljena, ker bom potem kakšne počitnice zagotovo preživela tam. Miiiir in tišina, pa gozd in neskončne potke za kolesarsko-tekaško-sprehajalne izlete.

Potem se je začelo novo šolsko leto. Upam, da bom letos lahko rekla tudi: new year, new me. Prevečkrat sem že ponovila staro zgodbo, da bi jo želela ponavljati tudi letos. Glede na to, da imam sedaj pomoč pri tem, mislim, da bom zmagala. Motivirana sem.

Zadnja dva tedna sem tudi kar nekaj prebrala. Cokanovo Eno življenje je premalo (poročilo sledi) in Eat to Live. Še preden sem prebrala slednjo, sem se odločila, da bom resnično začela jesti zdravo, čeprav po slovenskih standardih že dolgo jem tako. Že vsaj deset let jem polnozrnate izdelke in pri pripravi hrane ne uporabljam nič soli. Varčno uporabljam olivno olje. Zadnja tri leta pa imamo tudi svoj vrtiček in se navdušujem nad domačo zelenjavo.

Kljub temu ali prav zaradi zelenjavne obsesije sem ugotovila, da imam še vedno za pol prenizek feritin. Zato še vedno tečem počasneje od starih mam'c. In čedalje bolj izgubljam voljo za tek, ker se nikamor ne premaknem. Očino letos zame spet ne bo krvodajalske in spet bodo železove tablete. (Joj, kako jih ne maram!) In vrh vsega mi ni jasno, kako in zakaj imam še vedno zelo nizek feritin. Nisem potomka Keltov, res ne.

Raziskava laufa, čeprav počasi. (Morda tudi njej primanjkuje feritina.) In čeprav vem, da bi lahko naredila še veliko več, imam občutek, da sem edina, ki sploh kaj dela. Soavtorica kot da ne zna nič narediti sama od sebe. Še tisto, kar sem jo prosila, naj naredi, ostaja nenarejeno. Sicer pa sem jo s konsekvencami seznanila že prej.